Jedro

Utemeljena je pritožbena graja, da je bila izpodbijana odpoved podana s strani upravičene osebe, pristojne za zastopanje toženke v razmerju do tožnika, zato ni obremenjena s formalnimi napakami, ki bi povzročile njeno nezakonitost. Sodišče prve stopnje bi tako moralo vsebinsko odločiti o utemeljenosti razlogov za podano izredno odpoved. Ker ni tako ravnalo, temveč se je omejilo na materialnopravno zmotno presojo, da je odpoved nezakonita že zaradi njene podaje s strani neupravičene osebe, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. do VIII. ter X. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 20. 4. 2023 (sklep v I. točki izreka, ki ni pritožbeno izpodbijan). Odločilo je, da je sklep nadzornega sveta toženke o odpoklicu tožnika kot direktorja družbe z dne 13. 12. 2022 nezakonit in ničen (II. točka izreka) ter da je dolžna toženka tožniku v roku 8 dni plačati znesek 35.257,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2023 dalje do plačila (III. točka izreka). Glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2022, ki jo je toženka vročila tožniku, je odločilo, da je nezakonita (IV. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 22. 12. 2022, ampak traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, razen za čas, ko je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu (V. točka izreka). Posledično je toženki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za obdobje od prenehanja delovnega razmerja pri toženki dalje do vrnitve nazaj na delo, razen za čas, ko je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, obračunati in izplačati mesečno nadomestilo plače v znesku 13.752,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka); za obdobje od 23. 12. 2022 do odločitve sodišča prve stopnje, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu, je toženki naložilo plačilo odškodnine tožniku v višini razlike v plači v znesku 12.549,12 EUR mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka); za obdobje od 13. 12. 2022 do 22. 12. 2022 pa je dolžna toženka tožniku plačati še nadomestilo plače v znesku 11.752,48 EUR, zmanjšano za že prejeti znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka). Kar zahteva tožnik več ali drugače, da je bil v delovnem razmerju pri toženki v obdobju od 23. 12. 2022 dalje v času, ko je bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (IX. točka izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku v roku 8 dni povrniti njegove stroške postopka v znesku 6.044,49 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (X. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del take prvostopne odločitve (II. do VIII. točka izreka) in posledično njen stroškovni del (X. točka izreka) se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Kot neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil sklep o odpoklicu tožnika kot direktorja družbe z dne 13. 12. 2022 nezakonit in ničen. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je nadzorni svet toženke na svoji 22. seji 13. 12. 2022 sprejel sklep o odpoklicu tožnika kot direktorja toženke z istim dnem, iz katerega izhaja, da se dosedanja uprava oziroma direktor toženke (tožnik) zaradi hujših kršitev obveznosti in izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti odpokliče z dnem 13. 12. 2022. Tožniku pa je toženka tega dne na seji prebrala in vročila tudi vabilo na zagovor pred nameravano izredno odpovedjo z dne 13. 12. 2022, v katerem so bile kršitve določno navedene in izčrpno opisane, ter sklep o prepovedi opravljanja dela. Ravno kršitve, kot izhajajo iz vabila na zagovor, so bile razlog za sprejetje sklepa o odpoklicu tožnika kot direktorja toženke (in razlog za podano izredno odpoved ter sklep o prepovedi opravljanja dela). V sklepu o odpoklicu navedene hujše kršitve delovnih obveznosti ter izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe so torej natančno opisani in obrazloženi v vabilu na zagovor z dne 13. 12. 2022, ki v uvodnem delu uporablja tudi povsem enako splošno opredelitev kršitev kot sam sklep o odpoklicu. Tožnik se je tako na seji nadzornega sveta 13. 12. 2022 nesporno seznanil z vsemi očitki o kršitvah in se je 22. 12. 2022 tudi udeležil zagovora na seji nadzornega sveta toženke, kjer je prebral svoj pisni zagovor. Toženka v pritožbi še opozarja, da ZGD-1 ne predpisuje formalnih zahtev glede strukture sklepa o odpoklicu, kar pomeni, da izrek in obrazložitev sklepa nista njegova nujna in predpisana sestavna dela, glede na izpostavljeno pa ni dvoma, da so bili razlogi za odpoklic tožnika kot direktorja vsebinsko opredeljeni, tožnik se je z njimi seznanil, tudi iz listinske dokumentacije pa so razvidni v tolikšni meri, da jih je mogoče preizkusiti, zato bi se moralo sodišče do utemeljenosti odpoklica vsebinsko opredeliti. Ker tega ni storilo, toženka sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je posledično tudi zmotno odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati pogodbeno določeno odškodnino zaradi odpoklica tožnika kot direktorja toženke, ki naj ne bi bil posledica kršitev tožnika. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, ali je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ter pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor podala upravičena oziroma pristojna oseba ali organ. Za presojo zakonitosti izredne odpovedi ni bistveno, kdo je bil podpisnik vabila na zagovor v zvezi z nameravano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tudi če je o podaji izredne odpovedi glasoval nadzorni svet, je odpoved podpisala tudi po mnenju sodišča upravičena oseba za podajo odpovedi, direktor toženke A. A., ki je tudi sodeloval na seji oziroma pri zagovoru tožnika, s čimer so izpolnjeni formalni pogoji podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 20. in 87. členu ZDR-1. Sodišče bi zato moralo vsebinsko odločiti o utemeljenosti razlogov za podano izredno odpoved; ker je ravnalo drugače, je napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na vse navedeno je posledično nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v točkah V do VIII in X izreka izpodbijane sodbe. Tudi toženka je v prvi pripravljalni vlogi podala predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tak predlog z njene strani ni bil podan. Sodišče bi moralo toženko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da se glede predloga po 118. členu ZDR-1 izjasni, v kolikor je štelo, da njene navedbe v tej smeri niso dovolj jasne. Ker sodišče ni tako ravnalo in ker se do navedb toženke v zvezi s predlagano sodno razvezo ni opredelilo, je podana bistvena kršitev procesnih določb, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče je v vsakem primeru zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje pri odločitvi v točkah VI do VIII izreka (poziv nazaj na delo, izplačilo nadomestila plače za celotno obdobje od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo ter plačilo odškodnine v višini razlike v plači), ker je spregledalo, da bi se tožniku petletni mandat direktorja toženke iztekel 24. 12. 2022. Čeprav tožniku v primeru prenehanja mandata ne preneha tudi delovno razmerje v družbi, mu na drugem delovnem mestu pripada plača v višini, kot jo je prejel pred uveljavitvijo te pogodbe. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Toženka predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Izpostavlja, da gre pri večini navedb toženke v pritožbi za nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati pri obravnavanju pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje tako pri odločitvi glede sklepa o odpoklicu tožnika kot direktorja kakor tudi pri presoji zakonitosti tožniku podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, kar je narekovalo razveljavitev celotnega izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

6. Tožnik je s tožbo z dne 3. 1. 2023, vloženo na sodišče prve stopnje, in njeno spremembo med postopkom hkrati uveljavljal nezakonitost oziroma ničnost sklepa nadzornega sveta toženke z dne 13. 12. 2022 o odpoklicu tožnika kot direktorja družbe in zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2022 ter posledično reintegracijo in reparacijo, kakor tudi plačilo odškodnine v višini razlike v plači za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu (od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je vsebinsko ločeno najprej odločalo o zakonitosti sklepa nadzornega sveta toženke o odpoklicu tožnika kot direktorja z dne 13. 12. 2022 ter presojalo utemeljenost s tem povezanih denarnih zahtevkov (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 6 do 10). Nato pa je v okviru presoje zakonitosti tožniku podane izredne odpovedi najprej ugotavljalo, ali je postopek v zvezi z nameravano izredno odpovedjo izpeljala in izpodbijano izredno odpoved podala upravičena oziroma pristojna oseba ali organ. Ker je bil odgovor na slednje vprašanje negativen (tožniku je po zaključku sodišča prve stopnje pisno seznanitev in vabilo ter izredno odpoved podala neupravičena oziroma nepristojna oseba - nadzorni svet toženke oziroma njegov predsednik), je že iz takih procesnih razlogov ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi ter posledično ugodilo zahtevkom za reintegracijo in reparacijo ter plačilo odškodnine v višini razlike v plači. Glede na tako odločitev se sodišče prve stopnje v presojo vsebinske utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi razumljivo ni spuščalo.

7. Tako na videz sistematično, dejansko pa parcialno odločanje sodišča prve stopnje, kot povzeto zgoraj, se je izkazalo kot pretirano procesualistično in bi utegnilo imeti negativne posledice na vsebino odločitve, kot smiselno uveljavlja pritožba. Z obravnavanjem sklepa o odpoklicu tožnika povsem ločeno od kasneje podane mu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč sodišče prve stopnje zanemarilo njuno nujno vsebinsko povezanost v konkretnem primeru kakor tudi njuno enotno, skupno podlago oziroma razlog. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo zakonitost sklepa o odpoklicu utemeljevala tudi na podlagi dejstva, da so bile kršitve, na katerih temelji sklep o odpoklicu, obširno pojasnjene v vabilu na zagovor in v izpodbijani odpovedi, kar nenazadnje izrecno povzema tudi tožnik v odgovoru na pritožbo, ob tem pa hkrati neutemeljeno ugovarja, da naj bi bile vse pritožbene navedbe v zvezi s sklepom o odpoklicu pritožbene novote. Prvostopno presojanje zakonitosti sklepa o odpoklicu zgolj glede na skopo dikcijo izpodbijanega sklepa, brez upoštevanja okoliščin in dokumentov, hkrati s katerimi je bil ta sklep izdan in tožniku vročen (sklep o odpoklicu z dne 13. 12. 2022 - priloga A6, vabilo na zagovor v zvezi z nameravano izredno odpovedjo z dne 13. 12. 2022 - priloga A4, sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 13. 12. 2022 - priloga A5), se pokaže kot materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da mora biti sklep o odpoklicu utemeljen že ob njegovi izdaji, kar pomeni, da morajo biti v njem dovolj določno navedene očitane kršitve, ki so bile razlog za odpoklic. Če razlogi za odpoklic v sklepu niso navedeni oziroma če je v sklepu navedena zgolj pravna podlaga, brez navedbe vsebinskih razlogov za odpoklic, se šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov. V primeru odpoklica zaradi hujših kršitev obveznosti morajo biti tako že v sklepu o odpoklicu dovolj določno navedene očitane kršitve, ki so bile dejanski konkretni razlog za odpoklic.1 Toženka ne more šele v sodnem postopku uveljavljati morebitnih razlogov za odpoklic, če ti niso bili navedeni že v sklepu o odpoklicu. Navedenega strogega stališča o določnosti očitanih kršitev v sklepu o odpoklicu pa vendarle ni mogoče razumeti povsem dobesedno, strogo omejeno na samo dikcijo sklepa o odpoklicu. Iz nadalje izpostavljene sodne prakse že v izpodbijani sodbi namreč izhaja tudi, da mora sodišče utemeljenost odpoklica presojati v okviru razlogov, navedenih v samem sklepu o odpoklicu oziroma priloženem zapisniku,2 torej brez upoštevanja očitkov, ki so bili prvič zatrjevani šele tekom sodnega postopka; tako morajo biti že v sklepu o odpoklicu oziroma spremljajočem zapisniku dovolj določno navedene očitane kršitve, ki so bile dejanski konkretni razlog za odpoklic.3 Še bolj določno pa je pojmovanje vsebine sklepa o odpoklicu "v širšem smislu", pojasnjeno v sodbi gospodarskega oddelka4 Višjega sodišča v Kopru (Cpg 195/2016 z dne 11. 11. 2016): Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS. št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami) ne predpisuje formalnih zahtev glede strukture sklepa o odpoklicu; to pa pomeni, da izrek in obrazložitev sklepa nista nujna in predpisana sestavna dela sklepa o odpoklicu in da je treba sklep obravnavati kot celoto; bistveno je, da je razlog iz sklepa razviden vsaj v tolikšni meri, da ga je mogoče vsebinsko preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v 8. točki obrazložitve izpodbijane odločbe sicer natančno povzelo vsebino sklepa o odpoklicu z dne 13. 12. 2022, iz katerega izhaja, da se dosedanja uprava, to je direktor toženke B. B. odpokliče z dnem 13. 12. 2022 zaradi hujših kršitev obveznosti (prva alineja drugega odstavka 268. člena ZGD-1) ter izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti (prvi odstavek 240. člena KZ-1). Sklep o odpoklicu je bil sprejet na 22. seji nadzornega sveta dne 13. 12. 2022, podpisal ga je predsednik nadzornega sveta C. C. Sodišče prve stopnje pa pri presoji zakonitosti sklepa o odpoklicu ni upoštevalo med strankama nespornih okoliščin, da je bilo istega dne tožniku vročeno tudi vabilo na zagovor v zvezi z nameravano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2022 - priloga A4 in sklep o prepovedi opravljanja dela z istega dne - priloga A5. Toženka je že v odgovoru na tožbo (poleg ugovora stvarne pristojnosti delovnega sodišča za odločanje glede sklepa o odpoklicu) navedla, da so kršitve, na katerih temelji sklep o odpoklicu (gre za kršitve po prvi alineji drugega odstavka 268. člena ZGD-1: hujša kršitev obveznosti in izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti), obširno pojasnjene že v vabilu na zagovor (v katerem je toženka tožniku očitala naklepno oziroma iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena ZGD-1) in tudi v izpodbijani odpovedi. Glede na tako časovno sovpadanje statusno pravnih (sklep o odpoklicu) in delovnopravnih aktov v zvezi z nameravano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki so iz istih dejanskih razlogov, očitanih hujših kršitev in vsebinsko opredeljenega kaznivega dejanja, merili na prenehanje statusno pravne in delovnopravne funkcije tožnika, se kot umesten pokaže pritožbeni pomislek, da so bili (oziroma bi vsaj utegnili biti) razlogi za odpoklic tožnika kot direktorja toženke vendarle zadostno vsebinsko opredeljeni in predvsem, da so bili (ali bi vsaj utegnili biti) tožniku očitki (istih) kršitev znani že glede na izčrpno vabilo na zagovor v zvezi z nameravano izredno odpovedjo z istega dne. Drugačno stališče, da gre za povsem ločena akta, enega statusno pravne, drugega delovnopravne narave, bi predstavljalo očitno sprenevedanje.

9. Po vsem zgoraj pojasnjenem v tej fazi postopka še ni mogoče zavrniti pritožbene graje, da so bili očitki kršitev obveznosti, na katerih je temeljil odpoklic, iz listinske dokumentacije razvidni v tolikšni meri, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, zaradi česar bi se moralo sodišče prve stopnje do utemeljenosti odpoklica vsebinsko opredeliti. Vsekakor se sodišče prve stopnje ne bi smelo zadovoljiti s pretirano formalističnim in pragmatičnim zaključkom o formalni nezakonitosti sklepa o odpoklicu, temveč bi le-tega moralo obravnavati v povezavi z vsebinsko povezanimi dokumenti delovnopravne narave, hkrati s katerimi je bil izpodbijani sklep sprejet in izdan. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, mu toženka utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se sodišče z vsebinsko povezanostjo izpostavljenih aktov in dokumentov ter morebitno vsebinsko utemeljenostjo odpoklica ni ukvarjalo. Posledično je v tem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar se razteza tudi na odločitev v zvezi z zahtevanim plačilom pogodbeno določene odškodnine zaradi odpoklica tožnika kot direktorja toženke, ki naj ne bi bila posledica kršitev tožnika (izplačilo denarnega zneska 3 povprečnih bruto plač za primer odpoklica, ki ni bil posledica kršitev katere od direktorjevih odgovornosti ali drugih obveznosti po pogodbi).

10. Glede izpodbijane izredne odpovedi PZ je sodišče prve stopnje zaključilo, da je le-ta nezakonita, ker izredne odpovedi in pisne seznanitve z očitanimi kršitvami ter vabila na zagovor tožniku ni podala upravičena oseba, in sicer novi direktor oziroma uprava toženke A. A., temveč je odločitev o podaji izredne odpovedi sprejela nepristojna oseba oziroma organ - nadzorni svet toženke oziroma predsednik njenega nadzornega sveta. V zvezi z vprašanjem, kdo je pristojna oseba za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kot poslovodni osebi, se je sodišče prve stopnje v celoti oprlo na že uveljavljena stališča v sodni praksi,5 ki jo je dobesedno povzelo: "ZDR-1 v 18. členu loči med sklepanjem pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo (v tretjem in četrtem odstavku) ter siceršnjim zastopanjem delodajalca (v prvem odstavku), kar pomeni, da v primeru poslovodne osebe ni nujno, da delodajalca pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi zastopa isti organ. Sklepanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo je namreč zaradi konflikta interesov pridržano nadzornemu svetu oziroma lastniku. V nasprotnem primeru bi bila poslovodna oseba (ki je praviloma najprej imenovana na določeno funkcijo, s čimer prevzame tudi zastopniška pooblastila) pristojna za sklepanje pogodbe o zaposlitvi sama s seboj. Drugače je pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, saj prenehanje korporacijske funkcije ne pomeni nujno tudi prenehanja delovnega razmerja z družbo oziroma je slednje odvisno od določil pogodbe o zaposlitvi. Če poslovodni osebi z odpoklicem preneha funkcija (in s tem tudi zastopniška pooblastila), do zgoraj opisanega konflikta interesov v zvezi s podajo odpovedi (v smislu, da bi morala poslovodna oseba sama sebi podati odpoved) ne more priti, saj takšna oseba ni več zakoniti zastopnik družbe. Položaj poslovodne osebe (ki ni več na tej funkciji oziroma je to funkcijo prevzela druga oseba) je zato po odpoklicu dejansko enak položaju ostalih zaposlenih, tudi v zvezi z vprašanjem, kdo nastopa v imenu delodajalca, ko gre za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi." Za presojo, kdo je upravičena oseba za podajo odpovedi tožniku kot direktorju oziroma članu uprave delniške družbe zato ni bistveno, da je imel tožnik po odpoklicu še vedno veljavno pogodbo o zaposlitvi za direktorja družbe (upravo), temveč, da ni imel več korporacijskih (zastopniških) pooblastil, ki iz te funkcije izhajajo. V takem primeru je po zaključku sodišča prve stopnje za podajo odpovedi pristojna oziroma upravičena nova uprava oziroma novi direktor delniške družbe. Kljub določenim kritičnim pomislekom teorije glede pravilnosti povzetega stališča, v skladu s katerim v primeru poslovodne osebe ni nujno, da delodajalca pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi zastopa isti organ,6 je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz povzete ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča o pristojni osebi za podajo odpovedi poslovodni osebi v primerih, ko je bil poslovodja predhodno odpoklican, nato pa se mu poda še odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje pri zavzetem stališču o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, ker je ni podala upravičena oseba - novi direktor oziroma zakoniti zastopnik toženke A. A., spregledalo sicer ugotovljeno okoliščino, da sta tožniku dne 22. 12. 2022 podano in istega dne vročeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga A12) podpisala tako predsednik nadzornega sveta C. C. kakor tudi (novi) direktor toženke A. A., kot je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev v točki 12). Le-to pa je preveliko težo pripisalo uvodni navedbi v izredni odpovedi, da toženko zastopa predsednik nadzornega sveta C. C. Utemeljena je pritožbena graja, da tudi če je o podaji izredne odpovedi glasoval nadzorni svet in jo je podpisal predsednik nadzornega sveta, je odpoved nesporno podpisala tudi po stališču sodišča upravičena oseba za njeno podajo v konkretnem primeru, novi direktor toženke A. A. Slednji je tudi sodeloval na seji nadzornega sveta z dne 22. 12. 2022 (zapisnik te seje v prilogi A25) oziroma pri zagovoru tožnika, kot izhaja iz navedenih listin, na katere je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje (predvsem prilogi A25 in A7). Za odločitev pa ni pomembno, da sicer novi direktor toženke A. A. ni bil naveden med navzočimi na zagovoru, glede na to, da je zapisnik o zagovoru tudi podpisal (priloga A7), kar nedvomno pomeni, da je bil na zagovoru navzoč oziroma da se je s pisnim zagovorom tožnika (priloga A8) seznanil na seji nadzornega sveta, v sklopu katere je zagovor potekal ter v zapisniku katere je med navzočimi direktor tudi naveden (priloga A25). Utemeljena je pritožbena graja, da so s tem izpolnjeni formalni pogoji podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 20. in 73. členu ZDR-1, da je namreč odpoved podala upravičena oseba, torej oseba, ki je v takih primerih upravičena za zastopanje toženke proti poslovodni osebi. Na ta zaključek nima nobenega vpliva v sodbi sodišča prve stopnje izpostavljeno, da naj bi odločitev, da se tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, sprejel nadzorni svet toženke in ne njen novi direktor A. A. Slednji se je s podajo izredne odpovedi tožniku očitno strinjal, saj jo je podpisal kot zakoniti zastopnik toženke in jo tudi opremil z njenim žigom. Za odločitev v obravnavani zadevi pa ni bistveno, tudi če je A. A. zmotno mislil, da je odločitev za podajo izredne odpovedi na nadzornem svetu oz. njegovem predsedniku in ne na njem kot novem predsedniku uprave (kar sicer iz dokaznega postopka na prvi stopnji določno ne izhaja, saj je iz njegove izpovedbe sodišče pravilno povzelo le, da je bil po njegovem mnenju predsednik nadzornega sveta pristojen, da izpelje postopek in izdajo izredne odpovedi, ne pa tudi kategorično, da sam za to ni bil pristojen). Novi zakoniti zastopnik toženke je namreč s podpisom izredne odpovedi in z njenim žigosanjem z žigom toženke jasno izrazil svojo voljo oziroma strinjanje z odločitvijo, da se tožniku poda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Taka volja s strani toženke med postopkom ni bila izpodbijana, torej velja.

12. Sodišče druge stopnje se strinja tudi s stališčem pritožbe, da ni pomembno, kdo je izdal in tožniku vročil pisno seznanitev in vabilo na zagovor v zvezi z nameravano izredno odpovedjo. Pomembno je le, da so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 85. člena ZDR-1: da je bil tožnik pisno seznanjen z očitanimi kršitvami in mu je bil omogočen zagovor pri delodajalcu v predpisanem roku najmanj treh delovnih dni, kar je bilo v obravnavani zadevi nesporno izpolnjeno. Sicer pa je bilo med strankama tudi nesporno, da je bilo vabilo na zagovor tožniku podano 13. 12. 2022, torej istega dne, ko je bil šele imenovan novi direktor toženke A. A. 13. Po vsem obrazloženem je utemeljena pritožbena graja, da je bila izpodbijana odpoved podana s strani upravičene osebe, pristojne za zastopanje toženke v razmerju do tožnika, zato ni obremenjena s formalnimi napakami, ki bi povzročile njeno nezakonitost. Sodišče prve stopnje bi tako moralo vsebinsko odločiti o utemeljenosti razlogov za podano izredno odpoved. Ker ni tako ravnalo, temveč se je omejilo na materialnopravno zmotno presojo, da je odpoved nezakonita že zaradi njene podaje s strani neupravičene osebe, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je nepravilna oziroma vsaj preuranjena odločitev v točkah IV do VIII izreka prvostopne sodbe, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških (X. točka izreka). Glede na tako zavzeto stališče sodišče druge stopnje ne odgovarja na pritožbeno grajo v zvezi z (morebitnim) predlogom toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, o čemer bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati zgolj v primeru, če bo v novem sojenju ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz vsebinskih razlogov. Podobno velja tudi za pritožbene navedbe v zvezi z reintegracijo in reparacijo ter zahtevanim plačilom odškodnine v višini razlike v plači. V kolikor bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno odločilo, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, pa naj bo pri odločanju o slednjih vprašanjih vendarle pozorno tudi na obdobje trajanja tožnikovega mandata in v njegovi pogodbi o zaposlitvi (priloga A2) dogovorjene pravice tožnika za čas po prenehanju mandata direktorja.

14. Po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP sme sodišče druge stopnje v primeru, če na seji ali obravnavi spozna, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih nepravilnosti, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po presoji sodišča druge stopnje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bo v novem sojenju, v kolikor bo sodišče ob obravnavanju sklepa o odpoklicu po vsebini v širšem smislu zaključilo, da je le-ta vendarle zadostno obrazložen, tako da so bili ob njegovi izdaji tožniku znani razlogi za njegovo razrešitev, moralo slednje preizkusiti še po vsebini. Podobno velja za očitke iz izredne odpovedi, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da izpodbijane izredne odpovedi ni podala upravičena oseba, še sploh ni vsebinsko preizkusilo (čeprav je dokazni postopek v tej smeri do neke mere vendarle že izpeljalo). V kolikor bi še potrebno dopolnitev dokaznega postopka in ponovitev izvedenih dokazov opravilo sodišče druge stopnje samo, bi s tem prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam tudi odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

15. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo in odgovorom nanjo pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako VSRS sodba VIII Ips 204/2014 z dne 8. 6. 2015, ki jo sicer pravilno povzema že sodišče prve stopnje. 2 Tako VSRS sodba VIII Ips 41/2018 z dne 12. 9. 2018. 3 Tako VSRS sodba VIII Ips 159/2016 z dne 22. 11. 2016. 4 Ki je glede na statusnopravno naravo sklepa o odpoklicu stvarno pristojno za odločanje o zakonitosti takega sklepa, kar bi veljalo tudi v obravnavanem primeru, vendar toženka kršitve iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v pritožbi ne uveljavlja. 5 Tako VSRS sodba VIII Ips 41/2018 z dne 12. 9. 2018, tudi sklep VIII Ips 162/2012 z dne 10. 12. 2013. 6 Tako kritično Darja Senčur Peček v Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2019, str. 157 do 160, ki poudarja, da čeprav je bil direktor odpoklican in formalno ni več poslovodna oseba, gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za opravljanje funkcije poslovodne osebe (v skladu s 73. členom ZDR-1). Organ družbe, ki je po statusni zakonodaji pristojen za imenovanje in odpoklic direktorja ter za zastopanje družbe proti direktorju (v delniški družbi je to nadzorni svet - 283. člen ZGD-1), je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZDR-1 pristojen tudi za podpis pogodbe o zaposlitvi z direktorjem. Po mnenju avtorice komentarja tega člena bi morali upoštevaje tretji odstavek 20. člena ZDR-1 ta organ šteti kot pristojni organ tudi za odpoved te iste pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, kdaj do te pride. Še vedno gre namreč za nastopanje družbe v razmerju do osebe, ki opravlja poslovodno funkcijo, in glede vprašanj, ki se nanašajo na pogodbo glede poslovodne funkcije. Organ, ki poslovodno osebo imenuje in odpokliče, mora biti pristojen tudi za sklenitev in odpoved pogodbe, ki je bila s to osebo sklenjena v zvezi z opravljanjem njene funkcije, ter za odločitev o vseh drugih vprašanjih glede te pogodbe. Tako je tudi stališče nemške teorije in sodne prakse.