Jedro

Objava prostega delovnega mesta in obvestilo bivšemu delavcu o prostem delovnem mestu ne moreta vplivati na pravico delavca, da zahteva izplačilo odpravnine, ki gre delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta obveznost je zapadla ob prenehanju delovnega razmerja, zato kasnejši dogodki nanjo ne vplivajo. Tožnik je izkazal za verjetno, da terjatev iz naslova odpravnine obstoji, zato je izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, kakor je določen v 1. odstavku 270. čl. ZDR.

Tožnik je utemeljeno predlagal, da sodišče izda začasno odredbo, s katero se toženi stranki prepoveduje odsvojitev oziroma obremenitev ali kakšen koli drug način razpolaganja z premičninami, ki so last tožene stranke. Vendar pa je pri izdaji začasne odredbe treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti, kakor je določeno v 3. členu ZIZ. Ta določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi bilo za zavarovanje njegove terjatve potrebno prepovedati odsvojitev obeh vozil, s katerimi razpolaga tožena stranka, ampak zadošča, da se prepoved omeji le na eno vozilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Ugovoru tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 17/2012 z dne 27. 9. 2013, se delno ugodi in se točka I izreka sklepa z dne 27. 9. 2013 delno spremeni tako, da se glasi: „Toženi stranki se prepoveduje odsvojiti oziroma obremeniti ali na kakšen drug način razpolagati z vozilom znamke A., kom. ozn. ... reg. št. ....

Zavrne se predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo odsvojitev oziroma obremeniti ali na kašen drug način razpolagati z vozilom B. kom. ozn. C. z reg. št. ....“ V preostalem se ugovor zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep opr. št. Pd 17/2012 z dne 27. 9. 2013.“ V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 10. 10. 2013 zoper začasno odredbo opr. št. Pd 17/2012 z dne 27. 9. 2013 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške ugovornega postopka po začasni odredbi v znesku 184,70 EUR, v roku 8 dni od izdaje sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je bila prodaja vozila D. izvršena na zahtevo banke E. in je celotna kupnina šla na račun te družbe. Tožena stranka sicer razpolaga z vozili, ki jih tožnik želi zaseči z izdano začasno odredbo, vendar pa je izpodbijana začasna odredba škodljiva za toženo stranko. Gre za vozila in opremo, ki hitro izgublja vrednost. Po končanih pravdah, za katere tožena stranka predvideva, da bodo trajale vsaj 3 leta, bo vrednost opreme največ 30 % sedanje vrednosti. Tožena stranka ni tožniku ničesar dolžna, sprožila bo postopek zoper tožnika za povrnitev povzročene škode. Tožena stranka zaradi izdane začasne odredbe opreme ne more več uporabljati, oddajati v najem, mora pa plačevati njeno skladiščenje in redno vzdrževanje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep o začasni odredbi z dne 27. 9. 2013. Tožena stranka želi s prodajo tega premoženja poplačati dejanske in ne namišljene zahtevke. V kolikor sodišče ne bo odpravilo izdane začasne odredba, naj tožniku naloži plačilo predvidenih stroškov skladiščenja opreme in zahteva polog za predvideno škodo zaradi izgube vrednosti premoženja.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na navedbe v odgovoru na tožbo, s katerim je izpodbijala utemeljenost tožbenega zahtevka. Vendar pa razlogi, ki jih tožena stranka navaja v odgovoru na tožbo, nikakor ne omogočajo zaključka, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve. Tožena stranka se povsem zgrešeno sklicuje na določbo 54. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (KPGD, Ur. l. RS, št. 7/1998), saj gre za določbo, ki se od 1. 3. 2003 več ne uporablja (Razlaga Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, Ur. l. RS, št. 48/2003). Razen tega v konkretnem primeru sploh ne gre za situacijo, ki je bila urejena v 2. odstavku 5. točke 54. člena KPGD, saj se je ta nanašala na primere, ko je delodajalec v okviru programa razreševanja presežkov delavcev, delavcu zagotovil ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri drugem delodajalcu ali mu zagotovil dokup delovne dobe. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi tožniku pri drugem delodajalcu zagotovila zaposlitev in tudi ne, da bi mu dokupila delovno dobo.

Iz delovne knjižice je razvidno, da je tožena stranka tožniku delovno razmerje zaključila 31. 12. 2011. Tožena stranka se sklicuje na prijavo prostega delovnega mesta z dne 27. 1. 2012 (torej potem, ko je bilo tožniku že zaključeno delovno razmerje pri toženi stranki) in na obvestilo o odprtem razpisu, ki ga je tožena stranka istega dne poslala tožniku. Navedene okoliščine (objava prostega delovnega mesta in obvestilo bivšemu delavcu) ne morejo vplivati na pravico delavca, da zahteva izplačilo odpravnine, ki gre delavcu, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Ta obveznost je zapadla ob prenehanju delovnega razmerja 31. 12. 2011, zato kasnejši dogodki nanjo ne vplivajo.

Tožnik je izkazal tudi verjetnost obstoja terjatve iz naslova neplačanih nadur. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na dogovor z dne 19. 9. 2011 (priloga B1), vendar je vsebina tega dogovora ravno obratna od tega, kar zatrjuje tožena stranka. Tožena stranka se namreč sklicuje na 7. točko dogovora, v kateri je napisano, da se za nazaj ukinejo vse minus ure (izbrišejo iz evidence). To določbo je možno razumeti samo tako, da se iz evidence izbrišejo premalo opravljene ure delavcev, saj je v 2. točki dogovora, ki ga je podpisal tudi tožnik, izrecno navedeno, da se nadure obračunavajo in izplačajo v skladu z zakonom oziroma kolektivno pogodbo. Navedenega ni mogoče razumeti drugače, kot tako, da se je tožena stranka zavezala, da bo delavcem plačala opravljene nadure.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, kakor je določen v 1. odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami). Ta določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

Tožnik je izkazal tudi verjetnost izpolnitvene nevarnosti. Drugi odstavek 270. člena ZIZ namreč določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik je verjetnost izpolnitvene nevarnosti izkazoval z navedbo, da je tožena stranka na portalu F. objavila prodajo kombiniranega vozila D. in ga tudi prodala prvi dan po izteku leasing pogodbe z banko E. d.o.o.. Tožena stranka šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep (ne pa tudi v ugovoru zoper sklep, s katerim je bila izdana začasna odredba) navaja, da ni bila lastnik vozila D., ampak da naj bi to bila družba E. (banka). Za svojo trditev tožena stranka ni predložila nobenega dokaza. V resnici je ravno obratno, predloženi predračun izkazuje, da je vozilo prodajala tožena stranka. Ni bistveno, da je na predračunu navedeno, da se po priloženi asignacijski pogodbi plačilo izvrši na transakcijski račun banke E.. Sicer pa listine (predračun, asignacijski pogodbi), ki jih je predložila tožena stranka, izkazujejo, da tožena stranka prodaja svoje premoženje.

Nenazadnje na obstoj izpolnitvene nevarnosti kaže pritožbena navedba, da želi tožena stranka s prodajo tega premoženja poplačati dejanske in ne namišljene zahtevke. Te navedbe ni mogoče razumeti drugače, kot tako, da želi tožena stranka s prodajo navedenih vozil zagotoviti sredstva za plačilo drugih upnikov in da tožnikove terjatve šteje za namišljene. Že te navedbe kažejo na to, da je upravičena tožnikova bojazen, da bo tožena stranka s prodajo premoženja močno otežila, če ne že onemogočila poplačilo njegovih terjatev.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da naj bi bila izdana začasna odredba zanjo škodljiva, češ, da vozil na katere se nanaša, ne more več uporabljati. To ni res. Tožena stranka ta vozila še vedno lahko uporablja za izvajanje svoje dejavnosti, res pa je, da jih ne sme odsvojiti ali obremeniti.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje imelo podlago, da izda začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo odsvojitev oziroma obremenitev ali kakšen koli drug način razpolaganja z premičninami, ki so last tožene stranke. V tem okviru je lahko takšno prepoved izdalo tudi za vozili, ki sta navedeni v izpodbijani začasni odredbi. Vendar pa sodišče prve stopnje pri izdaji začasne odredbe ni upoštevalo načela sorazmernosti, kakor je določeno v 3. členu ZIZ. Ta določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi bilo za zavarovanje njegove terjatve potrebno prepovedati odsvojitev obeh vozil, s katerimi razpolaga tožena stranka. Po presoji pritožbenega sodišča zadošča, da se prepoved omeji le na eno vozilo, to je na prvo navedeno vozilo znamke A. s kom. ozn. ... reg. št. ....

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 127/2011 z dne 27. 9. 2011 in ta sklep delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki prepoveduje odsvojitev oziroma obremenitev ali kakšen koli drug način razpolaganja z vozilom B. kom. ozn. C. z reg. št. .... Tako je še vedno ostal v veljavi tisti del sklepa z dne 27. 9. 2013, s katerim je bilo toženi stranki prepovedano, da odsvoji oziroma obremeni ali na kakršen koli drug način razpolaga z vozilom znamke A. kom. ozn. ... reg. št. .... Zaradi jasnosti je pritožbeno sodišče na novo oblikovalo celotno točko I izreka sklepa z dne 27. 9. 2013. Takšna sprememba sklepa sodišča prve stopnje opr. št. Pd 17/2012 z dne 27. 9. 2013 ne vpliva na odločitev o stroških postopka, kakor so bili odmerjeni v tem sklepu.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj tega odgovora ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče odloči o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.