Jedro

Od tožnika ni bilo mogoče pričakovati, da bo preizkušal trdnost podesta, na katerem je že stal sodelavec. Utemeljeno je pričakoval, da bo postavljena deska zdržala težo dveh delavcev ter da je oder postavljen pravilno. Tožniku ni mogoče očitati kakršnekoli lahkomiselnosti in pomanjkanja skrbnosti, zato tožnik za nezgodo ni soodgovoren.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino še v znesku 3.450,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, višji zahtevek, za znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, pa se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 102,81 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za znesek 13.450,59 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in razlogi, ki jih za to odločitev navaja sodišče prve stopnje. Ob tem opozarja na odločitev v pravnomočno razsojeni zadevi opr. št. I Pd 25/2008, v kateri je bila obravnavana ista delovna nesreča, in v kateri je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka za to nesrečo v celoti odgovorna. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik skupaj s sodelavcem delal na višini stojišča 275 cm, kar je delo na višini, kjer je povečana nevarnost, kar pomeni objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) v 2. odstavku 131. člena določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo, 149. člen OZ pa določa domnevo vzročnosti. Za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se ne dokaže, da ta ni bila vzrok. Dokazno breme je na toženi stranki, ta pa ni dokazala, da za nesrečo, ki se je pripetila tožniku in tudi njegovemu sodelavcu, ni kriva. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tako objektivno kot tudi krivdo odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Vendar pa je ugotovilo tožnikov soprispevek in to celo v nasprotju z zatrjevanji tožene stranke, da je bil oder postavljen z vpetimi originalnimi alu deskami. Tako je sodišče verjelo tožniku, da so bile na odru postavljene tako imenovane „bosanke“. Vendar pa je zaključilo, da je tožnik lahkomiselno stopil na „bosanko“, čeprav je vedel, da deska ni vpeta. Tak zaključek je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, saj je do nezgode prišlo zaradi zloma deske in ne zaradi zdrsa. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnika poklical k sebi sodelavec A.A. (zadeva opr. št. I Pd 25/2008), ki je že stal na odru in je tožnik pristopil k njemu, da mu pomaga. Ker je na odru že stal A.A., mu nikakor ni mogoče očitati lahkomiselnosti, saj je na odru že stal izkušenejši delavec od njega.

Pritožba se tudi ne strinja z višino dosojene odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo v višini 17-kratnika mesečne plače, kar je bistveno manj od obstoječe primerljive sodne prakse. Tožnik je utrpel trajne posledice in sicer zaradi zloma notranjega gležnja in zloma spodnjega dela leve golenice, ki je segel v skočni sklep in zvin desnega gležnja z udarnino skočnice in poškodbo zunanjih vezi. Zdravljenje je trajalo kar eno leto in dva meseca, v katerih se je soočil z nevšečnostmi in neprijetnostmi, ki upravičujejo višjo odškodnino od tiste, ki mu jo je dosodilo sodišče prve stopnje. Pritožba se ne strinja tudi z višino odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu in odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odškodnini za prestani strah bi moralo sodišče upoštevati dolg sekundarni strah za izid dolgotrajnega zdravljenja ter dejstvo, da je tožniku ostal strah pred višino, pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa dejstvo, da se tožnik ne more več ukvarjati z gorskim tekom in kolesarjenjem, kar ob ugotovitvi izvedenca, da je bil tožnik pred nesrečo povsem zdrav in dejstvu, da je obsojen na življenje z omejitvami in občasnimi lažjimi bolečinami, vsekakor opravičuje bistveno višjo odškodnino.

Tako ima sodba sodišča prve stopnje po pritožbenem stališču pomanjkljivosti, ker dejansko stanje ni bilo v celoti ugotovljeno, posledično pa je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Po prepričanju pritožbe pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka, saj so si razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, izrek pa nasprotuje nekaterim razlogom sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov tožene stranke, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi o odločilnih dejstvih med seboj niso v nasprotju, izrek sodbe pa tudi ni v nasprotju z razlogi sodbe. Je pa sodišče prve stopnje zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava sprejelo delno napačno odločitev, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je za odločitev v tem sporu uporabilo pravilno pravno podlago in sicer določbo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa, da mora delodajalec v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, le-temu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Skladno s temeljnim načelom odškodninskega prava, je oškodovanec upravičen do povračila škode, če so kumulativno podani vsi štirje elementi in sicer nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti velja načelo obrnjenega dokaznega bremena. Po 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je povzročitelj dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde – subjektivna ali krivdna odgovornost. Za objektivno odgovornost pa je značilno, da je povzročitelj odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik hudo telesno poškodoval na delu pri toženi stranki dne 7. 11. 2006, ko je skupaj s sodelavcem A.A. padel z višine več kot 3 metrov. V dokaznem postopku je zaslišalo tožnika in toženca ter priče, vpogledalo listine v spisu in pridobilo mnenje izvedenca iz varstva pri delu. Ugotovilo je, da je tožnik kritičnega dne opravljal delo na višini, ki je nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ). Nadalje je ugotovilo, da tožnik in sodelavec A.A. odra nista prestavljala, ampak so oder dan pred nezgodo postavili drugi štirje delavci. Tožnik in A.A. tudi nista naknadno namestila deske „bosanke“, ki se je zlomila, zaradi česar je prišlo do nezgode.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za nesrečo tudi krivdno odgovorna, saj ni poskrbela, da bi se oder pravilno zvišal in bi se delo opravljalo na višini podesta vsaj 315 cm, tako pa je prišlo do improviziranega povišanja stojišča, s tem pa se je nevarnost dela še povečala. Toženec bi moral kot odgovorna oseba preveriti postavitev odrov in opravljati nadzor nad izvajanjem predpisov o varstvu pri delu, vendar je to opustil. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik k nezgodi s svojim lahkomiselnim ravnanjem tudi sam pripomogel in sicer je njegov soprispevek ocenilo na 20 %. Tožnik naj bi, kljub temu da je videl, da deska ni vpeta v konstrukcijo, stopil na desko na kateri je že stal sodelavec A.A., lahkomiselno stopil nanjo ne da bi preveril trdnost in varnost stojišča. Tak zaključek sodišča je napačen. Ker je na odru že stal sodelavec, je neutemeljeno od tožnika pričakovati, da bi preizkušal trdnost podesta, oziroma deske, na katero je stopil. Utemeljeno je pričakoval, da bo postavljena deska zdržala težo dveh delavcev ter da je oder postavljen pravilno. Iz tega razloga tožniku ni mogoče očitati kakršnekoli lahkomiselnosti in pomanjkanja skrbnosti, zato tožnik za nezgodo ni soodgovoren, kot je to v pritožbi tožnik utemeljeno zatrjeval. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da tožniku dosojeni znesek odškodnine bistveno odstopa od obstoječe primerljive sodne prakse, pri čemer se sklicuje na dva judikata Vrhovnega sodišča RS. Tožniku je sodišče prve stopnje kot pravično odškodnino dosodilo znesek v višini 17-kratnika povprečne mesečne plače, kar je povsem ustrezno z obstoječo sodno prakso. Tudi v obeh zadevah, na kateri se sklicuje pritožba (opr. št. II Ips 1001/2006 in opr. št. II Ips 831/2008), tožnikoma s podobnima poškodbama kot jo je utrpel tožnik, sodišče ni dosodilo višje odškodnine. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dolžine zdravljenja in vseh nevšečnosti in neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o primerni odškodnini iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem in telesnih bolečin oprlo tako na izvedensko mnenje kot tudi na izpoved tožnika in upoštevalo tako trajanje zdravljenja, kot tudi posege, ki jih je moral tožnik med zdravljenjem pretrpeti, prav tako pa tudi stopnjo in trajanje bolečin, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča znesek odškodnine v višini 8.000,00 EUR iz tega naslova primeren. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenega strahu v višini 1.000,00 EUR v celoti upoštevalo dejstvo, da je tožnik trpel dolgotrajen sekundarni strah za izid dolgotrajnega zdravljenja, zato so tudi pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni, saj je znesek primeren. Pravilna in pravična pa je tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 8.000,00 EUR, kjer je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da ima tožnik težave pri športnih aktivnostih, kjer je potrebna dobra stabilnost obeh gležnjev, in s tem omejitve pri športnih aktivnostih, upoštevalo pa je tudi tožnikovo izpoved, da ga je po nezgodi strah pred višino in ima težave z zaupanjem v varnost. Zato je pritožba glede prenizkega zneska dosojene odškodnine za nematerialno škodo v celoti neutemeljena.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je za škodo, ki jo je v nezgodi pri delu utrpel tožnik 100 % odgovorna tožena stranka, je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati še 20 % odškodnine za materialno in nematerialno škodo v znesku 3.450,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela 25,6 % (izpodbijani del 13.450,59 EUR, dosojeni del 3.450,59 EUR). Priglasila je stroške v višini nagrade za postopek 401,62 EUR – tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), zato ji je tožena stranka glede na uspeh v pravdi dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 102,81 EUR (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).