Jedro

Stranki sta s posojilno pogodbo uredili razmerja med tremi subjekti. Toženka je zaradi tožnikovega plačila njene obveznosti iz kupne pogodbe sedaj dolgovala tožniku plačilo manjkajoče kupnine, tožnik pa je imel obveznost izročitve denarja toženki iz posojilne pogodbe.

Izročitve posojilnega denarja ni bilo, saj je bila s tem zneskom pokrita toženkina obveznost iz prodajne pogodbe. Tako je ostala le še toženkina obveznost iz posojilne pogodbe, torej obveznost vrnitve posojila.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške, odmerjene na 161.768 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 3.138.375,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2000 dalje in mu povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.138.375,50 SIT v celoti zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev toženkinih pritožbenih stroškov.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Uveljavlja "vse revizijiske razloge" in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. V reviziji navaja, da je napačno stališče, da bi posojilodajalec moral dokazati še na kakšen drug način, da je posojilo izročil posojilojemalcu. Kako naj to dejstvo dokaže še drugače kot z izjavo posojilojemalca o prejemu posojila. Posojilo je lahko izročeno gotovinsko, lahko pa tudi tako, da se nakaže končnemu koristniku. Z izjavo je posojilojemalka priznala prejem prejetih sredstev in sprejela zavezo, da bo še ne plačani avto prodala, če izposojenega zneska ne bo mogla vrniti. Ni jasno, kakšen dokaz bi bil še potreben. Podjetje G. d.o.o. ne obstaja več, dolg do podjetja je v celoti zaprt oziroma poplačan. Dolžnik je dokazal, kako ga je poplačal. Tudi sama toženka je dobesedno izjavila, da ne podjetju ne tožniku ni plačala vtoževanih sredstev.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-2/2004) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka pri G. d.o.o. L., katere direktor je bil tožnik, kupila osebni avto. Plačala je del kupnine 10.000 DEM, razliko v višini 17.850 DEM (1.594.540,50 SIT) pa je ostala dolžna. Kljub obljubam dolga ni poravnala, zato je tožnik terjatev družbe G. d.o.o., L. do toženke zaprl s svojim denarjem. Tožnik se je s toženko dogovoril, da manjkajoči znesek sedaj dolguje njemu, kar je potrdila z izjavo z dne 28.6.1996, da bo posojilo 17.850 DEM (1.594.540,50 SIT) tožniku vrnila najkasneje do 30.11.1999, po potrebi pa za poplačilo dolga prodala avto.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je šlo za tožnikovo izpolnitev s subrogacijo, da je torej z lastnim denarjem poplačal toženkino obveznost do G. d.o.o., L. in je zato terjatev te družbe do toženke prešla nanj. V okviru pogodbene svobode je s toženko sklenil posojilo pogodbo, ki je ni izpodbila in jo je dolžna izpolniti, saj obstaja njen dolg do tožnika, ki se ga je zavezala poplačati.

Sodišče druge stopnje je zadevo presodilo drugače in sicer je ocenilo, da je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča napačno. Navedlo je, da tožnik ni zatrjeval izpolnitve obveznosti s subrogacijo, tako da je treba izhajati iz določb za posojilno pogodbo (557. do 566. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89), za katero pa je bistvena izročitev denarja posojilojemalcu. Ker pa v obravnavanem primeru do izročitve denarja toženki ni prišlo, zahtevek za vrnitev posojila ni utemeljen.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnikovo revizijsko nasprotovanje materialnopravni presoji pritožbenega sodišča utemeljeno. Tudi če pritožbeno sodišče ugotavlja tožnikovo pomanjkljivo trditveno podlago in to predvsem, da sploh ni zatrjeval izpolnitve toženkine obveznosti s subrogacijo in izročitve posojila toženki, je odločilno, da toženka v pritožbi ni izrecno uveljavljala relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo nekaj dejstev, ki jih tožnik ni navajal, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 7. člena ZPP, vendar toženka nobene take kršitve v pritožbi ni konkretno zatrjevala. Za ugotovitev po uradni dolžnosti upoštevne kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi ni bilo podlage, saj je iz poteka postopka razvidno, da je bila toženki ves čas dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato so za odločitev relevantne vse dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ne glede na to, katera dejstva so bila navedena v tožbi.

Ugotovljeno je torej, da je tožnik z lastnim denarjem plačal del kupnine za toženkin avto, to je zaprl terjatev družbe do toženke.

Revizijsko sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da gre pri tem za izpolnitev s subrogacijo. Tožnik je izpolnil tujo, to je toženkino obveznost do družbe in je s tem ta terjatev prešla nanj z vsemi pravicami (299. oziroma 300. člen ZOR). Tožnik je sklenil posojilno pogodbo s toženko z dne 28.6.1996, v kateri sta se stranki v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij dogovorili o ureditvi toženkinih prejšnjih razmerij z družbo. Posojilna pogodba vsebuje po 557. členu ZOR res zavezo posojilodajalca, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, ta pa mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja. Gre za konsenzualni kontrakt, vendar fizična izročitev posojenega denarja ni nujna, kot pravilno navaja tožnik v reviziji. Ni mogoče sprejeti stališča drugostopenjskega sodišča, da ne gre za posojilno pogodbo, ker toženki denar ni bil izročen.

Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je s toženkino pisno izjavo obstoj posojilne pogodbe dokazan. Stranki sta uredili medsebojna razmerja med tremi subjekti, kar pomeni, da je toženka zaradi njegovega poplačila njene obveznosti sedaj dolgovala tožniku plačilo manjkajoče kupnine, tožnik pa je imel obveznost izročitve denarja toženki iz posojilne pogodbe. Ker gre v obeh primerih za enak znesek (1.543.835,50 SIT) izročitve posojenega denarja ni bilo, saj je bila s tem zneskom pokrita toženkina obveznost iz prodajne pogodbe. Tako je ostala le še toženkina obveznost iz posojilne pogodbe, torej obveznost vrnitve posojila (562. člen ZOR) z dogovorjenimi obrestmi (558. člen ZOR). Glede na dejanske ugotovitve revizijsko sodišče nima pomislekov o obstoju posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki utemeljuje toženkino vračilo posojenega zneska z nateklimi obrestmi v skupnem neizpodbijanem znesku 3.138.375,50 SIT. Ker je bila presoja drugostopenjskega sodišča materialnopravno zmotna, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Ker je tožnik z revizijo uspel, je revizijsko sodišče odmerilo njegove revizijske stroške na podlagi stroškovnika po Zakonu o sodnih taksah in na podlagi odvetniške tarife na 161.768 SIT in jih naložilo v plačilo toženi stranki.