Jedro

Po oceni sodišča sporna določba občinskega odloka o odmeri dodatnih točk za del območja v višini 400 točk (to je odmero dodatnega nadomestila v višini 300 %) ne predstavlja izpeljave katerega od zakonskih kriterijev za izračun višine nadomestila. Interes občine po pridobitvi čim več sredstev sam po sebi nima nobene povezave z značilnostmi nezazidanih stavbnih zemljišč, za katera se zaračunava nadomestilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-3505/2017-007136-11-135-09 z dne 7. 8. 2017 in 1. točka izreka odločbe Ministrstva za finance, št. DT 499-13-791/2017-4 z dne 27. 6. 2018, razen odločitve, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za parc. št. 555 k.o. Ajdovščina, odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2017 na območju Občine Ajdovščina za objekte in zemljišča s parc. št. 000, 111, 222, 333, 444, 555, 666 in 777, vse k.o. Ajdovščina, v skupnem znesku 3.489,16 EUR. Odločila je, da je odmerjene zneske dolžan tožnik poravnati v štirih tam določenih obrokih, sicer se mu bodo po preteku roka za plačilo zaračunale zamudne obresti in se bo zoper njega začela davčna izvršba.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da odločitev temelji na citiranih določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84), Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Ur. list RS, št. 12/13, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Odlok). Višina nadomestila je določena na podlagi Odloka in je odvisna od lege in namembnosti, smotrne izkoriščenosti uporabe stavbnega zemljišča ter opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne ter skupne rabe. Višina NUSZ je določena z upoštevanjem metode točkovanja, določene z Odlokom, ob upoštevanju mesečne vrednosti točke za 1 m² zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča, ki znaša 0,000186 EUR, tako da znaša letna vrednost točke za leto 2017 za 1 m² zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča 0,00224 EUR (Ur. list RS, št. 83/2016).

3. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ ali tožena stranka) je pritožbi tožnika zoper prvostopenjsko določbo delno ugodilo in jo odpravilo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za parc. št. 555 k.o. Ajdovščina v znesku 217,73 EUR. Izrek odločbe je v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za parc. št. 000 k.o. Ajdovščina (površina 416,00 m², 600 točk, v znesku 559,10 EUR) spremenilo tako, da se pravilno glasi: "Zavezancu se odmeri NUSZ za parc. št. 888 k.o. Ajdovščina površine 313,00 m², 600 točk, v znesku 420,76 EUR in parc. št. 999 k.o. Ajdovščina površine 103,00 m², 600 točk, v znesku 138,43 EUR". Spremenilo je tudi znesek skupnih obveznosti iz prvostopenjske odločbe tako, da je znesek 3.489,60 EUR nadomestilo z zneskom 3.271,43 EUR. V ostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo.

4. V zvezi z ugodenim delom pritožbe je drugostopenjski organ pojasnil, da je glede pritožbe tožnika zaprosil za mnenje Občino Ajdovščina, ki je v odgovoru navedla, da je pritožba tožnika glede odmere NUSZ za parc. št. 555 k.o. Ajdovščina utemeljena, saj ta parcela ne obstaja več. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da so parc. št. 000, 111, 222, 333, 444, 666 in 777, vse k.o. Ajdovščina, kot del servisne cone oziroma poslovna cona nepravično točkovane, je navedla, da parc. št. 000 k.o. Ajdovščina (416,00 m², 600 točk) zaradi parcelacije ne obstaja več in da sta iz nje nastali dve novi parc. št. 888 (313,00 m², 600 točk) in parc. št. 999 (103,00 m², 600 točk), obe k.o. Ajdovščina. Nadaljnje je občina pojasnila, da so predmetne parcele po veljavnem prostorskem planu Občine Ajdovščina (Ur. list RS, št. 69/04) v okviru poselitvenega območja naselja Ajdovščina opredeljene kot stavbno zemljišče. Obravnavane parcele so v II. območju (200 točk), kar je upoštevano tudi v obračunu NUSZ. Glede na opremljenost stavbnega zemljišča (za poslovne objekte) s komunalnimi napravami, se glede na lego upoštevajo dodatne točke. Za Obrtno cono T. je to določeno 400 točk, skupaj torej 600 točk. 5. Davčni organ je tožnika z dopisom 15. 10. 2017 seznanil z mnenjem občine, tožnik pa na to seznanitev ni odgovoril. 6. Po tem, ko je drugostopenjski organ navedel davčno podlago za svojo odločitev, je zaključil, da je bilo v skladu s citirano zakonodajo in glede na priloženo mnenje Občine Ajdovščina NUSZ tožniku neutemeljeno odmerjeno za parc. št. 555 k.o. Ajdovščina v znesku 217,73 EUR, saj ta ne obstaja več. Pritožbi je zato v tem delu ugodil in izpodbijano odločbo glede odmere NUSZ za predmetno parcelo odpravil. Na podlagi podatkov občine glede spremembe parcelacije pa je tudi spremenil izrek izpodbijane odločbe tako, da je parc. št. 000 k.o. Ajdovščina, ki zaradi parcelacije ne obstaja več, nadomestil s parc. št. 888 in parc. št. 999, obe k.o. Ajdovščina, pri čemer ostajata tako površina kot višina odmerjenega NUSZ za obe parceli skupaj nespremenjeni. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je Odlok v neskladu z Ustavo RS, je drugostopenjski organ tožniku pojasnil, da upravni organ v skladu z načelom zakonitosti in 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalne skupnosti in splošnih aktih za izvajanje javnih pooblastil in nima pooblastila za ugotavljanje skladnosti Odloka z Ustavo.

7. Drugostopenjski organ je še pojasnil način določitve višine priznanih stroškov postopka v skupni višini 8,02 EUR.

8. Tožnik v tožbi izpodbija odločbo prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa in sodišču predlaga, da izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi. Tožbo izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tem, ko povzame vsebino prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, navaja, da je že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo zatrjeval, da izpodbijana odločba v bistvenem delu ni obrazložena in da se je zato ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je navedel, da obrazložitev obsega predvsem citiranje pravih predpisov, ki urejajo odmero NUSZ in citiranje splošnih meril, na podlagi katerih se odmeri. Iz obrazložitve pa ne izhaja dejansko stanje, ki ga je zvezi s predmetnimi parcelami ugotovil prvostopenjski organ in ni razvidno, v katero kategorijo je bila posamezna parcela uvrščena in zakaj je bila ovrednotena z določenim številom točk. Število osnovnih točk (200 točk) in območje sta razvidna zgolj iz izreka odločbe. Pri dodatnih točkah (DODT 400T) je v izreku zapisano zgolj število točk, ni pa navedeno v katero cono je uvrščena posamezna parcela, tako da se v tem delu izpodbijana odločba ne da preizkusiti in mora zato tožnik na podlagi javno dostopnih pravnih aktov sam ugotavljati v katero območje spada posamezna parcela in zakaj je bilo za to parcelo odmerjeno posamično nadomestilo. Navedene napake ni saniral niti drugostopenjski organ, ki je zavzel stališče, da je bila tožniku umestitev njegovih parcel v točkovanje pojasnjena v mnenju Občine Ajdovščina z dne 18. 9. 2017. Takemu stališču drugostopenjskega organa ni mogoče slediti, saj bi moralo vse navedeno izhajati že iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa. Nikakor ni možno pristati na stališče drugostopenjskega organa, da prvostopenjski organ ni storil bistvene kršitve določb upravnega postopka, upoštevaje da je bilo tožniku šele po izdaji izpodbijane odločbe z nezavezujočim mnenjem občine pojasnjeno dejansko stanje, ki pa bi moralo izhajati iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa. Navedeno predstavlja poseg v ustavno pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS in je že iz tega razloga izpodbijana prvostopenjska odločba nezakonita. Drugostopenjski organ te kršitve prvostopenjskega organa ni ugotovil in je ni saniral, temveč je tožnikove navedbe zgolj označil kot pavšalne in s tem neutemeljene.

9. V nadaljevanju tožnik ugovarja neustavnost Odloka in opozarja na zmotno stališče organa druge stopnje, ki v svoji obrazložitvi navaja, da so tožnikova ustavnopravna sklicevanja brezpredmetna. Dodaja, da je Ustavno sodišče RS v zadevi, št. U-I-127/10-4 z dne 12. 9. 2011, zavrglo pobudo za začetek postopka ustavnosti in zakonitosti 11., 16.b in 20. člena Odloka, saj je ugotovilo, da ti členi ne učinkujejo neposredno. V takšnih primerih se pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo.

10. Ob upoštevanju delne spremembe izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa je drugostopenjski organ z odločbo z dne 27. 6. 2018 za nepremičnine parc. št. 888, 999, 111, 222, 333, 444 in 666, vse k.o. Ajdovščina v skladu z 11. členom Odloka odmeril nadomestilo v višini 600 točk, in sicer za posamezno nezazidano zemljišče 200 točk glede na namembnost zemljišča (II. kategorija gradnje poslovnih objektov), povečano za 400 točk iz istega člena. Razlika v točkovanju je posledica arbitrarnega in nesorazmernega spreminjanja prvotnega Odloka (Ur. list RS, št. 132/2003, v nadaljnjem besedilu Odlok 2003), ki je v 8., 9. in 10. členu opredeljeval točkovanje stavbnih zemljišč glede na lego, namembnost, smotrno uporabo in morebitne izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dobička. Višina letnega nadomestila se je določila tako, da se je skupno število točk pomnožilo s površino nepremičnine in vrednostjo točke za izračun nadomestila. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka 2003 (v nadaljnjem besedilu Odlok 2004) je v 10. členu določil, da se uvede nov 20. člen, ki je določil, da se nadomestila za prva štiri leta od uveljavitve sprememb in dopolnitev tega odloka odmerijo v določenem odstotku (v višini 30 % za leti 2005 in 2006, 50 % za leto 2007 in 70 % za leto 2008) od sicer izračunane višine nadomestila. To pa ni veljalo za cono T. (in še za ostala območja, za katera je predvidenih 400 dodatnih točk nadomestila), za katera se je ves čas od uveljavitve spremembe Odloka zaračunavalo polno nadomestilo (100 % izračunane vrednosti nadomestila). V nadaljevanju pojasnjuje poviševanje višine NUSZ v odlokih za leto 2007 (150 % izračunane vrednosti), leto 2008 (200 % izračunane vrednosti), leto 2009 (300 % izračunane vrednosti) ter leto 2012, s katerim je bilo obračunavanje NUSZ v odstotkih nadomeščeno s točkovanjem v tako visokem številu točk, da se končna višina nadomestila zavezanca ni spremenila.

11. Tožnik je prepričan, da za takšen strm dvig NUSZ od leta 2003 dalje ni nobene pravne podlage, niti utemeljenih razlogov. V predmetnih conah, v katerih je predvideno obračunavanje dodatnih 400 točk, ni prišlo do nobenih dejanskih sprememb v primerjavi z ostalimi območji, za katere se plačuje NUSZ, zato gre v tem primeru za neutemeljen in arbitraren odstop od prvotno z Odlokom 2003 določenih kriterijev za določitev NUSZ.

12. Na popolno absurdno arbitrarnost določanja NUSZ kaže dejstvo, da sta zemljišči s parc. št. 777 in parc. št. 666, obe k.o. Ajdovščina, ločeni samo s cesto. Imata torej enako lego in v naravi obe predstavljata kmetijski zemljišči, vendar je prvo označeno kot območje proizvodnih dejavnosti z določenim nadomestilom v višini 600 točk, drugo pa je predvideno za gradnjo stavb z določenim nadomestilom v višini 200 točk. Trikratna razlika v višini nadomestila po mnenju tožnika ni sorazmerna z različno namembnostjo zemljišča ali katerimkoli drugim kriterijem, saj sta v naravi obe nepremičnini enaki, kar izhaja iz podatkov GURS. Zaradi navedenega je Odlok v 11. in 20. členu, ki za zavezanca določa nesorazmerno dodatno obremenitev, v neskladju z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave RS. Odlok v tem delu in v 16.b členu posega v tožnikovo pravico do zasebne lastnine po 33. členu v povezavi z 67. in 71. členom Ustave RS.

13. Nadalje navaja, da je povsem nejasen tudi 16. člen Odloka, ki predvideva podajo ponudbe za odkup po ceni, ki ni višja od 50 % maksimalno dosežene cene, po kateri je Občina Ajdovščina v preteklem letu kupovala oziroma prodajala zemljišča v primerljivih conah.

14. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

15. Občina Ajdovščina je na poziv sodišča, da posreduje podatke, ki so bili podlaga za sprejem Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Ur. list RS, št. 88/12), s katerim je bilo odpravljeno obračunavanje s poviševanjem NUSZ v odstotkih, posredovala čistopis Odloka in obrazložitev predloga spremembe, iz katere izhaja, da se je v 11. členu Odloka spremenila metoda točkovanja za nezazidana stavbna zemljišča, pri tem pa se ne spreminja višina točk za obračun NUSZ in posledično tudi ne višina nadomestila. S predlagano spremembo se je v sklop točkovanja le vključilo območja, ki jih je do tedaj obravnaval 20. člen prehodnih in končnih določb do tedanjega veljavnega Odloka. To so območja stavbnih zemljišč, ki jih občina prioritetno razvija in kjer je večja opremljenost s komunalnimi in drugimi objekti ter napravami. Na dodatni poziv sodišča, da pošlje podatke, ki so bili podlaga za sprejem Odloka 2004 in Odloka 2005, ki je v 4. členu uvedel točkovanje za nezazidana stavbna zemljišča ter v 10. členu postopno višanje odmernega odstotka od izračunane višine nadomestila v naslednjih letih in podatke ter podlage za sprejem sprememb Odloka v naslednjih letih, in sicer zaradi presoje razumnosti razlikovanja med obremenitvami različnih nezazidanih stavbnih zemljišč, pa Občina Ajdovščina v danem roku ni odgovorila.

K točki I izreka:

16. Tožba je utemeljena.

17. V zadevi ni sporno, da so obravnavane parcele po veljavnem prostorskem planu Občine Ajdovščina (Ur. list RS, št. 69/2004) v okviru poselitvenega območja naselja Ajdovščina, opredeljene kot stavbno zemljišče ter da se nahajajo v sklopu območja Obrtno industrijske cone T. v Ajdovščini. Predmet izpodbijane odločbe je odmera NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča parc. št. 111, 222, 333, 444, 666, 777, 888 in 999, vse k.o. Ajdovščina, ki so v lasti tožnika. V zadevi uporabljeni v času odmere veljavni Odlok za nezazidana stavbna zemljišča določa način izračuna NUSZ v 11. členu, in sicer se višina določi z metodo točkovanja, pri kateri se točkujeta merilo lege in podrobnejše namenske rabe zemljišča ter opremljenost zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti ter napravami (prvi odstavek 11. člena). Namembnost zemljišča se v primerih gradnje poslovnih objektov glede na njegovo lego točkuje v II. območju z 200 točkami (drugi odstavek 11. člena Odloka). Opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti ter napravami se glede na njegovo lego točkuje tako, da se na posameznih območjih znotraj območij iz 6. člena tega Odloka, to je tistih conah, kjer je večja opremljenost s komunalnimi in drugimi objekti ter napravami, številu točk iz drugega odstavka tega člena prišteje dodatne točke, med ostalim za del območja T. 400 točk (tretji odstavek 11. člena Odloka). Meja dela območja T. in dela območja Pod železnico iz tretjega odstavka tega člena, znotraj katerega se prišteva dodatne točke, je razvidna iz grafične priloge Odloka o spremembah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Ur. list RS, št. 116/08) (četrti odstavek 11. člena Odloka).

18. Kakor izhaja iz obrazložitve predloga Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča z dne 24. 10. 2012, ki ga je vpogledalo sodišče, se je v 11. členu spremenila metoda točkovanja za nezazidana stavbna zemljišča. S tem pa se ne spreminja skupna višina točk za obračun NUSZ in posledično se tudi ne spreminja višina nadomestila. S predlagano spremembo se je v skop točkovanja le vključilo tudi območja, ki jih je do tedaj obravnaval 20. člen prehodnih in končnih določb Odloka 2009 (ki se ga črta). To so območja stavnih zemljišč, med katerimi je tudi del območja T., ki jih občina razvija prioritetno in kjer je večja opremljenost s komunalnimi in drugimi objekti ter napravami. Pri oceni finančnih in drugih posledic spremembe Odloka je navedeno, da sprejem Odloka ne spreminja višine obračuna nadomestila, ki se je obračunavalo po do tedaj veljavnem Odloku in spremembah le-tega. Do tedaj veljaven Odlok 2009 je v prvem odstavku 20. člena predpisoval, da se lahko na območjih stavnih zemljišč, ki jih Občina Ajdovščina razvija prioritetno, določi višji procent odmere nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. V skladu z drugim odstavkom istega člena se je na območjih obrtnih con, kjer je možno pridobiti gradbeno dovoljenje za posamezne objekte, nadomestilo odmerjalo v višini 300 % od izračunane višine nadomestila, ki odpade na posamezno nezazidano zemljišče. 19. Kakor je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe, je bil tretji odstavek 11. člena Odloka uporabljen pri izračunu NUSZ za tožnikova nezazidana stavbna zemljišča. Ob upoštevanju ugotovitev, opisanih v prejšnjem odstavku, je odmerjeni NUSZ pri posameznem od teh zemljišč enak trikratniku zmnožka površine, števila točk in vrednosti točke.

20. Sodišče se strinja, da navedena določba Odloka ne bi smela biti uporabljena pri izračunu. ZSZ/84 daje v 61. členu pooblastilo občini, da v svojem predpisu določi merila za obračun nadomestila, in sicer v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve za te objekte in naprave; lego, namembnost in smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarski dejavnostih. Na podlagi tega so občine v 4. členu Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje NUSZ in meril za določanje višine tega nadomestila (Ur. list SRS, št. 19/86) določile, da bodo pri določanju višine nadomestila upoštevale naslednja merila: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami; lego in namembnost ter smotrno izkoriščenje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in večje motnje pri uporabi stavbnega zemljišča. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-217/97 z dne 5. 3. 2018, izhaja, da ta člen zakona omogoča občinam, da poleg navedenih kriterijev pri predpisovanju nadomestila določijo tudi druge kriterije, ki pa morajo biti v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom. Tako morajo biti kriteriji povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oziroma slabostmi oziroma z njegovo namembnostjo. Če občina določi merila, ki se ne tičejo stavbnega zemljišča in njegove rabe, so z zakonom predpisani pogoji s tem prekoračeni, takšni kriteriji pa nezakoniti.

21. Po oceni sodišča sporna določba o odmeri dodatnih točk za del območja T. v višini 400 točk (to je odmero dodatnega nadomestila v višini 300 %), ne predstavlja izpeljave katerega od zakonskih kriterijev za izračun višine nadomestila. Občina Ajdovščina na poseben poziv sodišča ni utemeljila razlogov za 300 % povečanje nadomestila na spornem območju. Glede na pomanjkanje utemeljitve, iz katere bi izhajala utemeljenost takšnega povišanja, je moč zaključiti, da je zavezanec po sporni določbi Odloka dolžan plačati večkratnik izračunanega nadomestila zaradi interesa občine po pridobitvi čim več sredstev. Ta interes občine sam po sebi nima nobene povezave z značilnostmi nezazidanih stavbnih zemljišč, za katera se zaračunava nadomestilo. Tudi sicer se morajo te značilnosti odraziti v okviru točkovanja po predpisanih merilih, v konkretnem primeru torej upoštevajoč lego nezazidanih zemljišč v enem od območij, za katera se plačuje NUSZ in njihovo podrobnejšo namensko rabo ter posledično z določitvijo temu ustreznega števila točk po 11. členu Odloka, ne pa s pavšalnim določanjem obveznosti plačevanja NUSZ v višini točk, ki so enake večkratniku izračunanega zneska. Poleg tega zakon ne daje podlage niti za razlikovanje med izračunano višino nadomestila in tisto, ki se z odločbo odmeri in naloži v plačilu zavezancu - zavezanec je dolžan plačati le na podlagi zakonskih meril izračunano višino nadomestila (tako tudi sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 2263/2011 in I U 2264/2011, ki sta prav tako obravnavali 300 % povečanje izračunanega NUSZ).

22. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožba glede nezazidanih stavbnih zemljišč utemeljena že iz razloga, ker je bil pri odmeri NUSZ uporabljen tretji odstavek 11. člena Odloka, čeprav za pavšalno zvišanje odmerjenega nadomestila v zakonu ni podlage. Neutemeljeno pa je stališče tožnika o nezakonitosti in neustavnosti celotnega 11. člena Odloka, ki jo tožnik utemeljuje z neenakim obravnavanjem lastnikov glede na lego njihovih zemljišč, čeprav so komunalno opremljena v enakem obsegu. Kot že navedeno, je lega stavbnega zemljišča eno izmed zakonsko dopustnih meril, ki se upoštevajo pri določanju NUSZ, zato različno obravnavanje lastnikov v odvisnosti od lege njihovih zemljišč in posledično razvrstitvijo v enega od območij, kjer se plačuje nadomestilo (6. člen Odloka) ne pomeni posega v pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

23. Po mnenju sodišča so neutemeljeni tudi tožnikovi pavšalni očitki o kršitvi 33. in 67. člena Ustave RS, ker da naj bi občina z nesorazmerno visokim NUSZ posegala v njegovo pravico do zasebne lastnine. Glede 300 % povečanje plačila je sodišče že ugotovilo nezakonitost odmere, dodaja pa, da lastnina ne pomeni le ugodnosti, temveč tudi bremena. Zakon je zato tisti, ki določi način njenega pridobivanja in uživanja tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (prvi odstavek 67. člena Ustave RS).

24. V skladu z navedenim je sodišče tožbi glede odmere NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek, v katerem bo moral odmeriti nadomestilo brez upoštevanja tretjega odstavka 11. člena Odloka.

25. Sodišče je v zadevi odločalo na seji senata, saj sta tožnik in tožena stranka v skladu z določbo 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 soglašala, da lahko sodišče v sporu odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov, brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

26. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s petim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, je tožnik upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Ker je v tožbi priglasil nagrado za postopek in 20 % DDV, mu je sodišče priznalo stroške v znesku 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).