Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnika pri podpisu sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni spravila v zmoto oziroma ga prevarala. V ugotovljenih dejstvih namreč ni podlage za sklepanje, da je tožnik upravičeno mislil, da podpisuje vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa, da sklepa sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo dne 6. 8. 2014 podpisali tožeča in tožena stranka, je nezakonita zaradi prevare. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 6. 8. 2014. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in jo za čas od 6. 8. 2014 dalje prijaviti v matični evidenci ZPIZ. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 6. 8. 2014 do vrnitve na delo obračunati nadomestilo plače v višini 2.448,77 EUR bruto mesečno ter ji po obračunu in odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec.'' Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in posebej še zaradi kršitve ustavnih pravic. Navaja, da je sodišče selektivno obrazložilo sodbo v korist tožene stranke. Kršilo mu je ustavno pravico do poštene obravnave. Izpustilo je pomembna dejstva, ki izhajajo iz izpovedi A.A. - da ji je B.B. tajno naročila, naj istočasno pripravi izredno odpoved in sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. To je razvidno iz tega, da sta tožnika pustili samega v pisarni in šli govorit izven pisarne. S tem, ko sta izdelali sporazum, sta mu nastavili past. Tajna procesna dejanja niso legitimna. Delavec mora imeti v postopku odpovedi minimalne pravice, v ta sklop sodi zapisnik o zagovoru, v katerem bi moralo biti povzeto celotno dogajanje. Torej tudi to, da je B.B. naročila A.A. izdelavo sporazuma. Tožnik lahko prevaro dokazuje le z zapisnikom - da v njem ni navedeno predočenje možnosti sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pričakoval je vročitev izredne odpovedi. Ni bil navzoč pri sestavi sporazuma. Kot je izpovedala A.A., mu izredna odpoved ni bila vročena. Povedala je tudi, da je B.B. izročila izredno odpoved in predlog sporazuma. Navedeno dokazuje, da sta hoteli tožnika prevarati. Tožnik je očitno podpisal oboje, pa je B.B. raztrgala odpoved, da mu onemogoči dokazovanje. O uničenih delih spisa bi bilo treba sestaviti poseben zapisnik. Ker ni vedel ničesar o usodi izredne odpovedi, je prosil toženo stranko, da mu spis fotokopira, a se je temu izogibala, rekoč, da so mu vročeni vsi deli spisa. Tožena stranka je očitno improvizirala pravila postopka v njegovo škodo z namenom, da ga spravi v zmoto oziroma ga prevara. Po podpisu obeh listin je delodajalec izredno odpoved očitno raztrgal in mu vročil le sporazum. Ker se sodišče o tem ni izreklo, je kršilo 22. in 14. člen Ustave RS. Dokazovanje procesnih dejanj z zaslišanjem zapisnikarice ni dovoljeno. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, mu je onemogočilo učinkovito pravno sredstvo (25. člen Ustave RS). Kršen je tudi 8. člen Splošne deklaracije človekovih pravic in 13. člen EKČP. Sodišče je izdalo sodbo presenečenja, s tem je kršilo 22., 25. in 28. člen Ustave RS. V škodo tožnika je priredilo dejstva, o katerih je izpovedal C.C. glede D.D. – da je tožnik še pred obiskom pri odvetniku D.D. povedal, da se je zadeva končala s sklenitvijo sporazuma. Zagovor se je končal ob 11.15, tožnik je okrog 12.00 zapustil sedež tožene stranke in se napotil do odvetnika, ki je oddaljen cca. 10 minut. Odvetnik je prebral zapisnik in ga seznanil s prevaro. Tožnik se ni pogovarjal z D.D. na sedežu tožene stranke, ampak se je z njim srečal v enoti tožene stranke in mu ni povedal za sporazum. Predlaga zaslišanje priče E.E. o tem, da je prišel v enoto ob 14.00. S tem želi dokazati, da se ni srečal z D.D. preden je šel k odvetniku. Predlaga tudi, da sodišče opravi poizvedbe o tem, kdaj je zapustil sedež in kdaj je prišel v enoto. Ni izpovedal, da so mu naprej dali v podpis zapisnik, kasneje še sporazum. Ugotovitve sodišča so nejasne, saj je nedvomno ugotovljeno, da je zapisnik podpisal, nato pa sam ostal v pisarni, nakar so mu podtaknili sporazum in odpoved. Sodišče je nedopustno zaslišalo odvetnika tožnika. Tudi je napačno domnevalo, da tožnik za sklenitev sporazuma ni izvedel šele od odvetnika. Že samo dejstvo, da se je takoj napotil k odvetniku, dokazuje prevaro. Tožena stranka bi morala v spis vložiti pooblastilo B.B. za podpis sporazuma, saj je na toženi stranki breme dokazovanja legitimnosti sporazuma. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, tudi ne v smislu kršitev Ustave RS, Splošne deklaracije človekovih pravic in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja tako z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami kot z materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje glede veljavne sklenitve „Prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom“ z dne 6. 8. 2014 na podlagi 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pravilno je zaključilo, da v izvedenih dokazih ni podlage za razveljavitev sporazuma zaradi napak tožnikove volje. V sodbi je poudarilo, da je izhajalo iz tožnikove trditve, da je mislil, da podpisuje zapisnik ali izredno odpoved, tožena stranka pa mu je v podpis podtaknila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Temu izhodišču tožnik v pritožbi ne ugovarja. Po prvem odstavku 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če druga stranka pri njej povzroči zmoto ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje ni protispisno ugotovilo, da je tožnik na naroku izpovedal, da so mu najprej dali v podpis zapisnik, kasneje še sporazum. Ravno to namreč izhaja iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju. Na zaslišanju je torej potrdil, da je podpisal sporazum, v pritožbi pa tudi jasno navaja, da je podpisal tudi zapisnik o zagovoru. Tožnik v prostoru, kjer je potekal zagovor, vseskozi omenja dva podpisa. Če bi podpisal še izredno odpoved, bi šlo za tri podpise, a tega ne navaja. Tudi zato nimajo teže pritožbene dileme o tem, kakšna je bila usoda izredne odpovedi, ali jo je tožena stranka raztrgala, zakaj je ne predloži. Nenazadnje tožnik ne trdi niti tega, da je izredno odpoved videl, pa vseeno vztraja, da izredna odpoved ne obstaja le iz razloga, ker jo je tožena stranka uničila.

8. Četudi je bil pred podpisom zapisnika izveden zagovor, predmet spora ni izredna odpoved, zato ni pomembno, kako je potekal zagovor in kaj vsebuje zapisnik o zagovoru. ZDR-1 niti ne predvideva zapisnika o zagovoru pred izredno odpovedjo, v zvezi z zapisnikom nima nobenih zahtev, prav tako ne predvideva vodenja posebnega spisa, iz katerega bi bila razviden potek postopka glede odpovedi. Celo v sporu iz naslova izredne odpoved bi zapisnik o zagovoru težko imel poseben dokazni pomen. Ta je še toliko manjši v predmetnem sporu, ki je iz naslova sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Ker torej ni posebnih postopkovnih pravil v zvezi z zapisnikom in spisom, ne morejo držati pritožbene navedbe, da je tožena stranka očitno improvizirala pravila postopka v njegovo škodo z namenom, da ga spravi v zmoto oziroma ga prevara.

9. Tožnik ne more uspešno dokazovati prevare s sklicevanjem na negativna dejstva. Okoliščine, da izredne odpovedi ni, da ne obstaja preostali del spisa o vodenju postopka izredne odpovedi in da ne obstaja poseben zapisnik o uničenih delih spisa, namreč ne dokazujejo prevare. Tudi dejstvo, da zapisnik o zagovoru ne vsebuje zapisa o tem, da mu je bila ponujena možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, ne kaže v smer prevare. Toženi stranki bi bilo dokazovanje zakonitega sklepanja sporazuma celo lažje, če bi bilo na zapisniku navedeno, da je bila tožniku ponujena ta možnost. Ne drži pa tožnikova logika, da že izostanek zapisa o predočenju te možnosti dokazuje prevaro.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da zaslišanje priče A.A. ni bil primeren dokaz, ter da dokazovanje procesnih dejanj z zaslišanjem zapisnikarice ni dovoljeno, saj v tem sporu ne gre za dokazovanje procesnih dejanj v postopku odpovedi, pač pa se je tožena stranka s tem dokazom branila pred tožnikovimi očitki, da ga je spravila v zmoto in tako dosegla podpis sporazuma. Sodišče prve stopnje je izpoved te priče pravilno ocenilo kot prepričljivo. Sploh v primerjavi z izpovedjo tožnika. Priča niti ni zanikala tožnikove navedbe, ki naj bi kazala na prevaro, da je B.B. po izvedenem zagovoru in podpisu zapisnika tožniku rekla, naj počaka, priči pa, da naj stopi z njo iz pisarne. Priča je tudi potrdila, da ji je nadrejena tam naročila, naj pripravi izredno odpoved in predlog sporazuma, ker da se je odločila, da bo tožniku pred vročitvijo izredne odpovedi ponudila sporazum. Ko se je čez približno 15 minut vrnila z obema listinama in ju izročila nadrejeni, je ta tožniku predočila, da mu bo podala izredno odpoved, ponudila pa mu je tudi možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je vprašal, kakšna je zanj razlika in pojasnjeno mu je bilo, da v nobenem primeru ne bo imel pravic na Zavodu RS za zaposlovanje, da pa odpoved lahko izpodbija na sodišču. Tožnika je zanimalo še glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi in B.B. mu je odgovorila, da je datum v obeh primerih enak. Nato je izjavil, da ni oseba, ki bi se tožarila, vzel sporazum, ga podpisal v dveh izvodih in en izvod obdržal. 11. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje glede izpovedi tožnika ugotovilo, da je na več mestih neverodostojna. Utemeljeno je izpostavilo, da je tožnik večkrat izjavil, da ni prebral, kar je podpisal, obenem pa je izpovedal, da se spominja, da je podpisal zapisnik. Kot je bilo že omenjeno, je tožnik izpovedal tudi, da so mu najprej dali v podpis zapisnik, kasneje še sporazum. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožniku, da mu je šele odvetnik povedal, da je podpisal sporazum, ne pa izredno odpoved. Pri tem je upoštevalo tudi izjavo tožnikovega odvetnika, da je pritožbo napisal na podlagi dejstev, ki jih je povedal tožnik. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odvetnika tožnika nedopustno zaslišalo. Ni namreč izvedlo zaslišanja, le povzelo je navedbo odvetnika, ki jo je podal na poziv predsednika senata. Pritožba s tem v zvezi tudi neutemeljeno navaja, da že samo dejstvo, da se je tožnik takoj po spornem dogodku napotil k odvetniku, dokazuje prevaro.

12. Pritožba pa pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved C.C. v delu, ki se nanaša na D.D.. V izpovedi priče res ni podlage za sklepanje, da je tožnik še pred obiskom pri odvetniku nadrejenemu D.D. povedal, da se je zadeva končala s sklenitvijo sporazuma. Vendar pa ta okoliščina, poleg ostalih relevantnejših, ni tista odločilna okoliščina, na kateri bi temeljil sicer pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika ni spravila v zmoto. V ugotovljenih dejstvih namreč ni podlage za sklepanje, da je tožnik upravičeno mislil, da podpisuje vročitev izredne odpovedi, ne pa, da sklepa sporazum.

13. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje iz izpovedi priče sklepalo na okoliščine, za katere v navedbah strank in izvedenih dokazih ni podlage, še ne gre za sodbo presenečenja, saj ne gre za ključne ugotovitve. Pomembne ugotovitve v tem sporu so tiste, ki se nanašajo na potek dogajanja v zvezi s podpisom sporazuma. S tem v zvezi izpodbijana sodba ni sodba presenečenja. Posledično je neutemeljen pritožbeni predlog, da je treba zaradi sodbe presenečenja dopolniti dokazni postopek (z zaslišanjem priče E.E. in s poizvedbami) za razjasnitev dejanskega stanja o tem, kdaj je tožnik odšel s sedeža tožene stranke in kdaj je prispel v enoto tožene stranke ter tam srečal D.D..

14. Ker se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh bistvenih trditev in ugovorov strank, četudi ni sledilo navedbam tožniku, ni kršilo 22. člena (enako varstvo pravic) ali 14. člena (enakost pred zakonom) Ustave RS. Prav tako tožniku z obrazložitvijo sodbe ni bilo onemogočeno učinkovito pravno sredstvo (25. člen ustave RS). Četudi sodišče prve stopnje ni izrecno odgovorilo na navedbe tožnika, na katere opozarja v pritožbi (da je tožena stranka očitno improvizirala pravila postopka v njegovo škodo z namenom, da ga spravi v zmoto oz. ga prevara, da je delodajalec izredno odpoved očitno raztrgal in mu vročil zgolj sporazum, da dokazovanje procesnih dejanj z zaslišanjem zapisnikarice ni dovoljeno), mu s tem ni kršilo navedenih ustavnih pravic. Te navedbe, kot je razvidno iz gornje obrazložitve predmetne sodbe, namreč niso bistvene, saj v tem sporu ne gre za vprašanje legitimnosti procesnih dejanj, na kar predvsem opozarja pritožba, ampak za vprašanje tožnikove zmote pri sklepanju sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Iz podobnega razloga tudi ni relevantno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba glede pooblastila za podpis sporazuma, saj to ni v zvezi s presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka, ki temelji na zatrjevani napaki volje.

15. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki določa pravico do učinkovitega pravnega sredstva proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice. Prav tako ni kršilo 13. člena EKČP, ki jamči učinkovito pravno sredstvo v primeru kršitve pravic in svoboščin. Tudi ni moglo kršiti 28. člena Ustave RS, saj se to nanaša na načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ne pa v delovnem pravu.

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).