Jedro

Dohodnina se plača za odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek. Dohodek, za katerega se plača dohodnina, je tudi dohodek dosežen z oddajanjem nepremičnin v najem. Tožeča stranka je tako zavezana plačati dohodnino od prisojenih zneskov, ki predstavljajo prikrajšanje tožeče stranke iz naslova neuporabe nepremičnine. Tožena stranka zato neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje od izračunane obogatitve odšteti tudi davke, ki bi jih morala plačati tožeča stranka v spornem obdobju.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zneske 1.999,50 EUR, 1.403,50 EUR, 1.301,95 EUR in 1.702,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe, pa tudi zakonske zamudne obresti od glavnice 3,5 EUR od 01. 01. 2007 do 04. 02. 2007. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo in odločilo o stroških pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija samo odločitev o stroških postopka ter opozarja, da je sodišče napačno uporabilo prvi odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči. Po tem določilu terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred tem končal, z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka na Republiko Slovenijo preide le do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Ker pred dokončno odločitvijo organa za brezplačno pravno pomoč, ki bo odločal o izplačilu stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči, še ni znano, ali bodo izvajalcu brezplačne pravne pomoči priznani in izplačani vsi tudi v postopku P 876/2011-I priznani stroški postopka, bi bilo okrožno sodišče lahko obogateno za izvajalcu brezplačne pravne pomoči nepriznane in neizplačane stroške. Zakonita cesija, določena v 46. členu ZBPP, velja le za tisti obseg stroškov, ki so ne le priznani, temveč dejansko izplačani iz proračunskih sredstev. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev o stroških postopka spremeni tako, da odloči, da preide terjatev tožnika do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po prvem odstavku 46. člena ZBPP z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka na Republiko Slovenijo.

4. Tožena stranka sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Opozarja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o povračilu stroškov, saj je tožnik glede ugotovitve njegovih solastninskih deležev na nepremičninah, glede kreditov, stroškov in neupravičene obogatitve toženke na račun najemnin tožil 33 % glede na celoto, uspel pa je le z 20 % glede na celoto, torej ni mogoče šteti, da je uspel z večino svojega tožbenega zahtevka. Tudi glede najemnine bi lahko uspel le z 41 % tožbenega zahtevka. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi česar bi tožnik na račun najemnine lahko za leti 2007 in 2008 zahteval 2.503,74 EUR, za leto 2010 pa 2.854,27 EUR. Ti zneski najemnin ne izhajajo iz podatkov centralnega registra prebivalstva. Sodba nima razlogov glede zneska 1.999,50 EUR ter glede zneska 11.478,75 EUR. Prvostopno sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj ni res, da bi iz sodbe z dne 18. 11. 2009 izhajalo, da je slednja glede zneska 3,5 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 02. 2007 dalje postala pravnomočna. Ni res, da bi bil del stanovanjske hiše I. c. 400/S oddan M. K. za čas od 03. 07. 2006 do 30. 12. 2007, saj naj bi slednji bil najemnik le 9 dni. Izpodbijana sodba zmotno ugotavlja, da sta pravdni stranki, ko sta še skupaj oddajali del hiše na I. c., od posameznega najemnika prejemali 120.000,00 SIT. Toliko naj bi prejeli mesečno od vseh najemnikov skupaj, tožniku pa bi šlo zgolj 2/10 tega zneska, torej znesek 100,15 EUR. Toženka opozarja, da naj bi glede na dejstvo, da naj bi bilo v letih 2007 in 2008 na njenem naslovu prijavljenih 7 oseb, od vseh pa naj bi dobila skupaj 575,00 EUR, od posameznika prejela za posteljo 71,53 EUR. V pritožbi opravi obračun vseh prejemkov za leta od 2005 do 2010. Tožniku ni uspelo dokazati, da naj bi bila vtoževana najemnina brez stroškov. Od vtoževanih oziroma dosojenih zneskov je potrebno odšteti tudi stroške in sicer najmanj normirane stroške v višini 40 % od dohodka. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo tudi materialno pravo in sicer določilo 190. člena OZ, saj je bilo šele s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1306/2010 ugotovljeno, da je tožnik solastnik nepremičnine, stoječe na parc. 1138/41 k.o. X, do takrat pa je bila toženka izključna lastnica zgoraj navedene nepremičnine in je tudi imela pravni temelj za oddajanje. Napačno je uporabljeno tudi določilo prvega odstavka 77. člena ZDoh-2, po katerem je davčna osnova dohodek iz oddajanja premoženja v najem, zmanjšan za normirane stroške v višini 40 % od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločalo o zahtevku tožnika iz naslova neupravičene obogatitve toženke, ki jo je dosegla z oddajanjem nepremičnine kot skupnega premoženja pravdnih strank. Ob tem je pri obračunu zneska obogatitve upoštevalo predpostavko, da sta pravdni stranki, ko sta še živeli skupaj in nepremičnine oddajali, od posameznega najemnika mesečno prejemali približno 120.000,00 takratnih slovenskih tolarjev. Kako je sodišče ugotovilo višino tega zneska, v sodbi ni obrazložilo in ni navedlo razlogov, zakaj šteje znesek 120.000,00 SIT kot tisti, ki sta ga stranki prejemali od posameznega najemnika. Sodba v tem delu nima dokazne ocene, temveč zgolj nepopolno povzema trditve samega tožnika, na kar pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja. Tožnik je namreč v tožbi (3. stran, zadnji odstavek) navedel, da sta imeli stranki v času skupnega življenja od 25. 12. 2000 dalje ves čas najemnike in sta za najemnino mesečno prejemali 120.000,00 SIT, sedaj 500,75 EUR. Tožnik je ta znesek vzel kot osnovo za oblikovanje tožbenega zahtevka ter glede na zatrjevani solastniški delež (tedaj 1/3 nepremičnine) zahteval plačilo zaradi neupravičene obogatitve v višini 166,92 EUR. Iz omenjenih trditev torej ne izhaja, da bi vsak posamezni najemnik strankama plačeval po 500,75 EUR mesečno, temveč da je bil takšen celoten njun prihodek od mesečnega oddajanja stanovanja. Vendar pa so to zgolj trditve tožnika, ki jih je pravočasno prerekala tožena stranka, tudi po višini. Tožnik je kot dokaz za svoje trditve predlagal svoje zaslišanje, ta dokaz je sodišče tudi izvedlo (narok 15. 06. 2011), ni pa ga dokazno ocenilo. Tožnik je takrat ob zaslišanju navedel, da so najemniki za zgornji sobi plačevali 30.000,00 SIT v času razveze, torej 125,18 EUR. Ker sodba o tem odločilnem dokazu morebitne toženkine obogatitve ter tožnikovega prikrajšanja nima razlogov in sploh ne vsebuje nikakršnih razlogov o višini najemnine, ki naj bi jo prejemala toženka po tožnikovi odselitvi, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. To kršitev naj sodišče prve stopnje odpravi zgolj z izdelavo nove sodbe, saj je bil dokazni postopek že v celoti izpeljan. Pri tem pa naj upošteva napotke iz dosedanje obrazložitve, tako da naj zavzame stališče o tem, kolikšno najemnino je toženka od najemnikov dejansko prejemala (po mesecih ali po oddanih sobah), nato pa ponovno opravi obračun za vtoževano obdobje.

7. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami tožene stranke pa višje sodišče še dodaja. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje od izračunane obogatitve odšteti tudi davke, ki bi jih morala plačati tožeča stranka v spornem obdobju. Na podlagi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) se namreč plača dohodnina tudi za prisojene odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek. Dohodek, za katerega se plača dohodnina, je tudi dohodek, dosežen z oddajanjem nepremičnin v najem (4. točka 18. člena in 75. člen ZDoh-2). Tožeča stranka je torej od prisojenega zneska dolžna plačati dohodnino. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo odbitkov na račun dohodnine od zneskov, ki predstavljajo prikrajšanje tožnika iz naslova neuporabe nepremičnine ter mu je prisodilo celoten bruto znesek (primerjaj tudi odločbo VSL II Cp 27903/2011, I Cp 951/2010). Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, s katero namiguje, da je tožnik postal lastnik sporne nepremičnine šele s sodbo in sklepom I Cp 1306/2010 z dne 07. 07. 2010. Sodišče je v omenjeni odločbi zgolj ugotovilo, da je sporna nepremičnina del skupnega premoženja obeh pravdnih strank ter določilo delež tožnika na tem skupnem premoženju. Tožnik pa je lastninsko pravico pridobil izvirno na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Njegova izvirna pravica je torej nedvomno obstajala celotno obdobje, za katero je postavil zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve toženke ter so nasprotne pritožbene navedbe zmotne. Prav tako tožena stranka neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odločitev o povrnitvi zneska 3,5 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 02. 2007 dalje že postala pravnomočna. Z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1306/2010 je sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, ki se nanaša na najemnino za tožnikov delež solastne nepremičnine, razveljavilo le v zavrnilnem delu, ne pa v ugodilnem, ki je postal pravnomočen.

8. Ker je sodišče druge stopnje glede na že obrazloženo razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. Pri novi odmeri stroškov naj prvo sodišče ponovno ugotovi uspeh pravdnih strank, upošteva pa naj tudi pritožbene navedbe tožeče stranke glede pravne podlage za zakonito cesijo, določene v 46. členu ZBPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi določila tretjega odstavka 165. člena ZPP.