Jedro

Tožena stranka je tožnikov dohodek ugotavljala v skladu s drugim odstavkom 15. člena ZSVarPre, kar je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-161/12. S tem pa je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 2134/2013 z dne 20. 11. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR s pripadajočim DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), kot neutemeljeno. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je prosilec samska oseba, ki kot s.p. opravlja pridobitno dejavnost. V obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2012 je posloval z izgubo 3.888,00 EUR, zato se je za potrebe ugotavljanja lastnega dohodka, kot dohodka v skladu z določbo 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in v skladu z drugim odstavkom 15. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) upoštevala bruto minimalna plača v višini 75%, torej 550,51 EUR. Tako je prosilčev lastni dohodek presegel z zakonom določen cenzus, ki je v času odločanja znašal 530,44 EUR na osebo. Glede na navedeno dodelitev BPP prosilcu ni utemeljena, ker presega finančni cenzus, s tem pa ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za dodelitev BPP.

2. Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in navaja, da nima dohodka, niti plače, njegovo poslovanje pa je razvidno iz podatkov iz bilance stanja. Glede na navedeno izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev BPP. Sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe ter dodelitev brezplačne pravne pomoči. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

4. Sodišče ugotavlja, da je med upravnim sporom Ustavno sodišče RS s svojo odločbo št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014 odločilo, da je 14. člen ZBPP, kolikor se je na njegovi podlagi lastni dohodek prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače ugotavljal na podlagi drugega odstavka 15. člena ZSVarPre, protiustavna. Ustavno sodišče RS je v 25. točki obrazložitve določilo tudi način izvršitve navedene odločbe, tako, da se do uveljavitve podzakonskih predpisov, sprejetih na podlagi ZSVarPre, uporablja Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči tudi za ugotavljanje lastnega dohodka prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače. 5. Ker je tožena stranka ugotovila, da je tožnikov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, se je v obravnavanem primeru kot tožnikov lastni dohodek upošteval znesek 550,61 EUR, kar presega z zakonom določeni cenzus ter na tej podlagi ugotovilo tudi, da prosilec ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za dodelitev BPP (14. člen ZBPP v povezavi s 15. členom ZSVarPre). Glede na navedeno je tožena stranka tožnikov dohodek ugotavljala v skladu s drugim odstavkom 15. člena ZSVarPre, torej v nasprotju s prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS. S tem pa je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu v ponovni postopek in odločanje.

K II. točki izreka:

6. Izrek o stroških in višini le-teh temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika zastopala odvetnica družba, je sodišče priznalo stroške v višini 285 EUR skupaj z 22 % DDV.