Jedro

Začasne odredbe ni mogoče izdati, če tožnik ne izkaže, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Težko popravljive škode ni mogoče utemeljevati z bojaznijo, da mu preplačani davek, tudi če bo v upravnem sporu uspel, ne bo vrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je dne 4.12.2006 vložila tožeča stranka v zvezi s svojo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.8.2006, izdano po vložitvi tožbe zaradi molka tožene stranke v zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana z dne 30.4.2003. Sodišče prve stopnje je izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo, ker tožeča stranka v predlogu ni konkretno navedla, kakšna težko popravljiva škoda bi ji z izvršitvijo sporne odločbe nastala in te škode ni verjetno izkazala. Če bo s tožbo uspela, bo lahko dobila vrnjen preplačani davek po določbah Zakona o davčnem postopku (ZDavP). Tehtanje javnega interesa pri plačevanju davkov je po presoji prvostopnega sodišča opravil že zakonodajalec s sprejetjem ZDavP, v katerem je določil, da pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži njene izvršitve. To pomeni, da odložitev izvršitve davčne odmerne odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se davek čim prej izterja.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče napačno razlaga določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1, namreč, da mora tožnik konkretno navesti težko popravljivo škodo in jo vsaj verjetno izkazati. Meni, da je ravnala pravilno, ker je plačala davek le po 5 % in ne po 15% davčni stopnji, saj je to v skladu z mednarodnim sporazumom, sklenjenim med RS in Kraljevino Nizozemsko. Z izvršitvijo odločbe ji bo vsekakor nastala škoda. Plačati bi morala višje davščine, za katere pa dvomi, da jih bo dobila nazaj, tudi če bo s tožbo uspela. Z izdajo začasne odredbe pa državi ne bi nastala večja nepopravljiva škoda, saj je znesek njenega davčnega dolga zanemarljiv glede na obseg državnega proračuna, odločitev pa ne bi nasprotovala javni koristi. Zanjo pa plačilo večjega davka predstavlja dodatno davčno breme. Dne 24.10.2006 je zaprosila MF za pojasnilo, ali bo v primeru plačila odmerjenega davka prejela preveč plačani davek nazaj, če bo s tožbo uspela, vendar pa do vložitve pritožbe ni prejela odgovora. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izda odločbo, s katero bo ugodilo predlagateljevi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbena sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge.

Za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 mora predlagatelj poleg splošnih procesnih predpostavk (upravičena oseba, vložena tožba oziroma nepravnomočno končan upravni spor o istem spornem pravnem razmerju) med drugim izkazati tudi, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker je z začasno odredbo mogoče zadržati izvršitev sporne odločbe le do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, je torej treba izkazati, kakšna težko popravljiva škoda bo tožniku nastala zaradi izvršitve odmerne odločbe, pred njeno pravnomočnostjo. To je še zlasti pomembno zato, ker se v primeru, če se v upravnem sporu ugotovi, da je bil sporni davek napačno odmerjen in se posledično odpravi, razveljavi ali spremeni odmerna odločba, preplačani davek vrne v skladu z določbami zakona (95. člen ZDavP oziroma 97. do 100. člen ZDavP-2). Težko popravljive škode pa tožeča stranka v tem primeru ni pojasnila niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe. Že dejstvo, da tožeča stranka ni pojasnila in verjetno izkazala, da ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, zadošča za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe in nadaljnjih pogojev za to niti ni treba ugotavljati. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati tudi sicer neutemeljena bojazen tožeče stranke, da ji preplačani davek ne bo vrnjen. Poleg tega je postopek vračila davka drug samostojen postopek, o katerem se v tej zadevi ne odloča. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.