Jedro

Zmotno je stališče, da to sodišče ni pristojno oziroma da bi morala tožeča stranka namesto tožbe sprožiti izvršbo na podlagi verodostojne listine. Stranka ne more vložiti tožbe za izdajo plačilnega naloga v primeru, ko razpolaga z verodostojno listino, ampak mora vložiti predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V konkretnem primeru pa ne gre za tožbo za izdajo plačilnega naloga, ampak za klasično tožbo, ki jo lahko upnik vloži tudi, kadar razpolaga z verodostojno listino po Zakonu o izvršbi in zavarovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek lastnikov stanovanj B. 6 na plačilo zneska 756,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper prvotoženo stranko zavrne (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi enak zahtevek lastnikov stanovanj B. 6, zoper drugotoženo stranko (II. točka izreka). V III. točki izreka je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je prvotožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema prvostopne sodbe plačati na TRR rezervnega sklada večstanovanjske stavbe na naslovu B. znesek 562,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz citirane III. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke lastnikov B. 7 zoper prvotoženo stranko je zavrnilo (IV. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki, lastnikom stanovanj B. 7 , plačati stroške postopka v znesku 134,04 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje prvotožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni izjasnilo o svoji stvarni pristojnosti, kljub jasno postavljeni zahtevi toženih strank iz odgovora na tožbo. Pritožnik naproša pritožbeni organ, da sam presodi, ali je bil zakoniti zastopnik tožečih strank upravičen vložiti predmetno tožbo, ali pa bi moral namesto nje sprožiti izvršbo na podlagi verodostojnih listin. Z ustreznimi verodostojnimi listinami je vseskozi razpolagal. Tožene stranke so že v odgovoru na tožbo opozorile na dejstvo, da je bilo o pretežnem delu vtoževanih terjatev že pravnomočno odločeno v zadevah, ki sta se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodili pod opr. št. VI P 791/2010 in VII P 1262/2012. Glede na trditve prvostopenjskega sodišča, da tožeče stranke pri omenjenih pravnomočno zaključenih zadevah niso sodelovale, pritožnik dvomi, da je prvostopno sodišče vpogledalo v vsebino omenjenih spisov. Dokazno gradivo je predložil tedanji pooblaščenec zakonitega zastopnika tožečih strank in iz vsebine dokumentacije je očitno, da je bil zakoniti zastopnik tožečih strank vseskozi seznanjen z vsebino sproženih postopkov. Sklepanje prvostopnega sodišča o podanem ugovoru res iudicata je napačno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede oblikovanja obveznega rezervnega sklada stavbe. Stvarnopravni zakonik, ki je kot najmanjšo celico upravljanja opredelil nepremičnino in ne njen del, ter služi za podlago uvedbi obveznega rezervnega sklada, je začel veljati v začetku leta 2003. Aktualni Stanovanjski zakon je kot najmanjšo celico upravljanja opredelil večstanovanjsko stavbo. V predmetni stavbi sta se dejansko uvedla dva, z veljavno zakonsko ureditvijo neskladna rezervna sklada. Zaključki prvostopnega sodišča, da je mogoče rezervni sklad oblikovati na nivoju posameznega vhoda, nimajo podlage v veljavni zakonodaji. Zakonsko varstvo lahko uživa le obvezni rezervni sklad, ki je oblikovan skladno z določili veljavne zakonodaje. Na nivoju manjših delov stavbe pa se lahko oblikujejo le t.i. prostovoljni skladi zbiranja sredstev. Pri presoji pravilnosti oblikovanja rezervnega sklada stavbe je potrebno upoštevati ne le določila SZ –1, ampak tudi določila SPZ. V predmetni zadevi ni vprašanje, kakšen način upravljanja je primernejši za predmetno stavbo, ampak je vprašanje, ali upravljanje poteka na način, skladen z veljavno zakonodajo. Izrek sodbe je poln napačnih zaključkov in ne drži navedba sodišča, da so lastniki posameznih vhodov na B. sklenili vsak svojo pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je bila prvotožena stranka obveščena o domnevnem obstoju obveznosti do t.i. rezervnega sklada. Glede vprašanja istovetnosti posameznika kot fizične osebe in posameznika kot odgovorne osebe pravne osebe je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo jasno stališče, da istovetnosti ni. Prvotožena stranka ima status pravne osebe in zavezanca za DDV, tudi če bi obveljali napačni trditvi, da gre za zakonsko varovano kategorijo in je bila prvotožena stranka o obveznostih obveščena, obveznosti ni smela poravnati, saj nikoli ni prejema bremepisa.

3. Tožeča stranka (lastniki stanovanj B.7 ) v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodbo v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja se torej sodba v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati, zato so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, neupoštevne.

6. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati poseben sklep, da je stvarno pristojno, zoper katerega bi bila mogoča posebna pritožba. Poseben sklep je namreč predviden le takrat, ko sodišče meni, da ni stvarno pristojno (primerjaj 23. člen ZPP). V primeru, ko oceni, da je stvarno pristojno, pa je morebiten zmoten zaključek sodišča prve stopnje podvržen pritožbi, ki je sicer vložena zoper končno odločbo. Zmoten je tudi zaključek pritožbe, da naj (konkretno) sodišče v tej zadevi ne bi bilo stvarno pristojno oziroma, da bi morala tožeča stranka namesto tožbe sprožiti izvršbo na podlagi verodostojne listine. Vrhovno sodišče RS je namreč v sklepu II Ips 79/99 obrazložilo le, da stranka ne more vložiti tožbe za izdajo plačilnega naloga v primeru, ko razpolaga z verodostojno listino, ampak mora vložiti predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (razen če posebej izkaže pravni interes). V konkretnem primeru pa ne gre za tožbo za izdajo plačilnega naloga, ampak za klasično tožbo, ki jo lahko upnik vloži tudi, kadar razpolaga z verodostojno listino po Zakonu o izvršbi in zavarovanju.

7. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi šlo v konkretni zadevi za ponovno odločanje o že pravnomočno odločeni zadevi. Glede tega je sodišče prve stopnje navedlo obširne in pravilne razloge, ki jih jim ni kaj dodati, drugačne pritožbene navedbe so napačne. Ker v zadevah VIII P 791/2010 in VII P 1262/2011 kot tožeča stranka ne nastopajo lastniki stanovanj B., ki so tožniki v tej pravdni zadevi, identiteta pravdnih strank ni podana in o pravnomočno razsojeni stvari ni mogoče govoriti.

8. Glede rezervnega sklada stavbe je prvotožena stranka v odgovoru na tožbo navedla (pa še to le tako, da je navajala, da se v celoti pridružuje navedbam drugotožene stranke iz njenega odgovora na tožbo), da rezervni sklad večstanovanjske stavbe na B. 7 ne obstaja, zato v korist takšnega neobstoječega rezervnega sklada ni moč terjati domnevnih obveznosti od kogarkoli. Navedla je, da sta za upravljanje večstanovanjske stavbe na B. 6 in 7 sklenjeni dve pogodbi za upravljanje in sta rezervna sklada B. 6 in 7 dejansko in ne le knjigovodsko ločena, ločeni sta upravljanji obeh vhodov ter tudi način porabe obeh rezervnih skladov. Potem, ko je tožeča stranka pojasnila, da je prišlo do napake pooblaščenca tožečih strank in da sta rezervna sklada B. 6 in B. 7 dejansko ločena in ju glede na dejansko stanje ni mogoče združiti, pa je prvotožena stranka glede rezervnega sklada podala navedbe, nasprotne svojim prvotnim navedbam.

9. Kot že navedeno, gre v konkretni zadevi za spor majhne vrednosti in je ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da se glede stavbe oziroma vhoda na naslovu B. 7 vodi ločen TRR, ki je odprt izključno za vodenje sredstev rezervnega sklada na tem naslovu, dejstvu, da je prvotožena stranka sama navajala, da ne soodloča, tako kot drugi lastniki stanovanj na B. 7, o zadevah, ki se tičejo B. 6 in ne nasprotuje ločenemu upravljanju vhoda na naslovu B. 7 in nadaljnji ugotovitvi sodišča, da ima B. 7, več kot 8 posameznih delov (ima jih 100) in več kot dva etažna lastnika, pravilen zaključek, da je zakonsko predpisanim pogojem glede rezervnega sklada zadoščeno. Sodišče druge stopnje se tudi v tem delu pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje. Pritožbena trditev o zmotno uporabljenem materialnem pravu ni utemeljena.

10. Pritožbena navedba, da je napačen zaključek sodišča, da so lastniki posameznih vhodov na B. 6 in 7 sklenili vsak svojo pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij, je nedopustna, saj pritožnik z njo izpodbija dejansko ugotovitev. Dejansko ugotovitev predstavlja tudi ugotovitev sodišča, da je bila prvotožena stranka obveščena o obstoju obveznosti do rezervnega sklada, zato se sodišče druge stopnje tudi do pritožbene navedbe, s katero pritožnik to ugotovitev izpodbija, ne opredeljuje. Trditev prvotožene stranke, da obveznosti kot pravna oseba ni smela poravnati, ker nikoli ni prejela bremepisa, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je prav tako nedopustna.

11. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Prvotožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa jih nosi sama, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (155. člen ZPP).