Jedro

Iz izpodbijane odločbe in spisov zadeve izhaja, da je toženka k predložiti programa posveta tožnika pozvala prav zato, ker naj bi bil iz programa razviden posamezni referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe in s tem tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referatov. Takšnih programov za zadevne posvete tožnik nesporno ni predložil. Navedene dejanske okoliščine pa tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je predložil. Objava v zborniku kot taka namreč ne izkazuje tudi izvedbe referata na mednarodni konferenci.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila predlog za napredovanje tožnika, zaposlenega v Srednji šoli A., v naziv svetnik in odločila še, da stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je obravnavani predlog za napredovanje vložila predsednica sveta zavoda. Predlogu je bila priložena ocena tožnikove delovne uspešnosti in fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu ter opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju, nato pa je bil predlog dopolnjen še z mnenjem Zavoda RS za šolstvo. Toženka je odločitev sprejela na podlagi 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju: ZOFVI) ter določb Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/02 do 18/10, v nadaljevanju: Pravilnik). Pri tem citira prvi odstavek 11. člena Pravilnika ter ugotavlja, da je imel tožnik ob vložitvi predloga pridobljen naziv svetovalec že več kot pet let, da je bil pri delu nadpovprečno uspešen in da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazal dovolj točk, glede dodatnega strokovnega dela pa ni izkazal zahtevanega števila točk. 3. Toženka na podlagi predloženih dokazil ugotavlja, da je tožnik z dodatnim strokovnim delom v skladu z 20. členom Pravilnika izkazal 29 točk po a) in b) razdelku; z dodatnim strokovnim delom, ki se po Pravilniku vrednoti z najmanj tremi točkami, pa 3 točke po c) razdelku za delo v razvojno-raziskovalnem projektu B. v šolskem letu 2012/2013. Iz predlaganega seznama dodatnega strokovnega dela namreč tožniku v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti potrdil o udeležbi z referatom na 10., 5., 12. in 8. mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja pedagogov tehnične ustvarjalnosti Slovenije (v nadaljevanju: ZPTUS), ki so potekali od 18. do 20. 4. 2012, od 28. do 29. 9. 2012, od 17. do 19. 4. 2013 ter od 6. do 7. 12. 2013. V zvezi s tem toženka pojasni, da je v začetku leta 2016 prejela več obvestil, da tovrstna potrdila niso verodostojna (med drugim, da so posamezniki, ki so na simpozij prijavili prispevek, dobili potrdilo o izvedbi referata, pri čemer potrdila niso ločevala med referati, predavanji, delavnicami in predstavitvami plakatov, vsebine prispevka jim niti ni bilo treba predstaviti, ampak je včasih zadostovala pisna oddaja prispevka ipd.). Zato je sklenila, da bo verodostojnost potrdil preverila. Tožnika je s tem seznanila in ga pozvala k ustrezni dopolnitvi, iz katere bo razvidna dejanska izvedba referata na mednarodnem posvetu. Tožnik je predlog dopolnil tako, da je predložil osnutka programov za 10 in 12 posvet, iz katerih pa je razviden le okvirni načrt posveta, to je okvirni potek postavitve projektov, razstav, posterjev, predavanj, delavnic in podelitev nagrad, ne pa tudi izvedba referatov aktivnih udeležencev posveta. Predložil je še vabila organizatorja na posvete (z dne 5. 9. 2012 in 29. 11. 2013), v katerih je navedeno, da se bo na posvetu odvijala razstava projektov, predstavitev projektnega dela in delavnice v sekcijah, ni pa razvidno, da se bodo predstavljali referati. Po ponovnem pozivu k dopolnitvi predloga je tožnik, ob izraženem nestrinjanju zaradi neupoštevanja dostavljenih dokazil ZPTUS, predložil še kazala zbornikov in povzetkov za zadevne posvete, s čimer pa ni izkazal izvedbe samostojnega referata na mednarodnem posvetu, kar bi lahko s programom posveta.

4. V nadaljevanju obrazložitve toženka navaja, da je ob preverjanju dejstev v zvezi z izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev ZPTUS ugotovila, da naj bi bilo v letih od 2008 do 2015 kar 21 takšnih mednarodnih posvetov, od tega v letih 2013 in 2015 vsako leto pet. Za 20 posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov, medtem ko se je glede programa konference oziroma posveta organizator skliceval, da to, glede na Zakon o varstvu osebnih podatkov, ni javna informacija. V postopkih napredovanj v nazive pri toženki je bilo vloženo večje število potrdil o izvedenem referatu, kot je bilo referatov v času trajanja posveta mogoče fizično izvesti, za posamezen posvet je bilo tako izdanih tudi med 150 in 250 takšnih potrdil. Posamezniki, ki naj bi na enem posvetu izvedli več referatov, so organizatorju vplačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta. Ker niso dosegljivi programi posvetov, ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za mednarodne posvete v smislu 2. alineje č) razdelka 20. člena v zvezi z zadnjim odstavkom tega člena Pravilnika (v skladu s katerim bi morali na posvetih sodelovali pripadniki vsaj treh držav) ter ali so posamezniki dejansko izvedli referat ali predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti po 20. členu Pravilnika.

5. Kot v odločbi zaključi toženka, tožnik ni predložil programa posveta, s katerim bi izkazal samostojno izvedbo referata in s katerim bi bila izkazana mednarodna raven posveta. Glede na vse navedeno njegovega sodelovanja na posvetih ZPTUS ni mogla vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker tako tožnik z dodatnim strokovnim delom ni izkazal 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami, to pomeni, da ob vložitvi predloga ni kumulativno izpolnjeval vseh pogojev iz 11. člena Pravilnika, zato je toženka predlog za njegovo napredovanje zavrnila.

6. Tožnik odločbo toženke izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Toži iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), in sicer zaradi nepravilne uporabe Pravilnika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži, da vlogi za napredovanje v višji naziv ugodi ter izda odločbo o napredovanju v naziv svetnik, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje toženki. Tej naj tudi naloži plačilo stroškov postopka.

7. V tožbi tožnik navaja, da je toženki dostavil vsa potrebna potrdila, pa tudi kazala iz zbornikov in povzetke člankov. Po Pravilniku se točkuje samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci, ni pa predpisano, na kakšen način bi moral biti predstavljen, kar pomeni, da je lahko tudi na delavnici, kjer so prisotni predstavniki ene ali dveh držav (tako sodba tega sodišča, I U 1659/2010 z dne 21. 9. 2011). Nesporno je, da je tožnik s svojimi referati sodeloval, kot je določeno v Pravilniku, in da je šlo za mednarodno udeležbo, kar je razvidno iz kazal zbornikov. Toženka odločitev opira le na določen listinski dokaz, kar je poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic, ostalih predloženih dokazov namreč ni presojala. Omejitev možnosti dokazovanja na točno določen dokaz bi kot izjema od 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) morala biti zakonsko predpisana. Kot je seznanjen tožnik, nima pa listinskih dokazov, je toženka še v letu 2015 v enakovrstnih zadevah na podlagi predloženih potrdil ZPTUS, brez pozivanja k predložitvi dodatnih dokazil o izvedbi referata, izdajala odločbe o napredovanju v naziv, ki naj jih sodišče pridobi. Upravni organ mora namreč v enakih primerih pri nespremenjenem predpisu enako odločati. Dvom v verodostojnost potrdil ne sme škodovati udeležencem posveta. Organizator posvetov ZPTUS vsaj od leta 2009 dalje, zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, toženki ni želel predložiti dodatnih listin, 20. 8. 2016 pa je javnost obvestil, da so bila vsem slovenskim udeležencem dotedanjih mednarodnih simpozijev izdana verodostojna potrdila o opravljenih obveznostih in da lahko na njihovi podlagi uveljavljajo pravico do napredovanja. Dokazil, kot jih sedaj zahteva od tožnika, toženka v predhodnih primerih ni zahtevala, niti tega ne zahteva zakon oziroma Pravilnik. Če so takšni dodatni dokazi po mnenju sodišča nujni, naj jih od organizatorja zahteva samo. Po prepričanju tožnika je toženka napačno tolmačila določbe Pravilnika v nasprotju z njegovim namenom.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Predloženih potrdil o tožnikovi udeležbi z referatom na zadevnih posvetih ZPTUS ni upoštevala, ker v postopku ni bilo mogoče potrditi njihove verodostojnosti (v smislu dejanske izvedbe referatov na posvetih), v katero je zaradi prejetih obvestil oziroma ugotovljenih okoliščin glede posvetov utemeljeno podvomila. Zato je tožnika pozvala k predložitvi dodatnih dokazil (le-ta je od organizatorja posvetov neuspešno skušala pridobiti tudi sama), in sicer vsaj programa mednarodnega simpozija z navedbo referentov in njihovih prispevkov, ki pomeni minimalni strokovni standard organizacije tovrstnih dogodkov. Toženka nadalje poudarja, da gre pri referatu, predavanju, delavnici in članku za različne oblike prispevkov, pri čemer se po Pravilniku s 4 točkami vrednoti le izvedba referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja. Toženka je na podlagi vseh predloženih dokazil ugotovila, da iz njih ni razvidna izvedba referatov. Tudi iz kopij prvih strani zbornikov ni mogoče ugotoviti, ali je šlo pri tožnikovih prispevkih za referate ali predavanja, delavnice ali razstavo. Glede na ugovor o neenakem odločanju toženka odgovarja, da je dolžna na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izdati zakonito odločbo. V tem upravnem sporu se presoja zakonitost konkretne upravne odločbe in tega ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Program mednarodne konference ni avtorsko delo, in tudi če bi bil, zakonodaja ne prepoveduje njegovega posredovanja toženki za namen obravnavanega postopka. Smiselno enako velja za seznam nastopajočih na konferenci, ki je javna prireditev; tudi kolikor gre za osebne podatke, bi organizator od sodelujočih lahko pridobil (oziroma jih vsaj zaprosil za) soglasje za posredovanje podatkov, česar pa ni storil. Prav tako bi lahko tožnik, če z dokazili ne razpolaga, sam pri organizatorju zahteval, naj jih dostavi toženki.

9. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi vztraja, da je predložil vsa potrdila o dodatnem strokovnem delu za dosego števila točk, potrebnih za napredovanje. Udeležil se je posvetov in predstavil pripravljeno temo, katere povzetek je objavljen v zbornikih, za kar je prejel dostavljena potrdila. Za dvom v njihovo verodostojnost so bile toženki dovolj splošne informacije, čeprav se ne nanašajo konkretno na tožnika. Morebitne nepravilnosti pri organizatorju izobraževanja oziroma dvom v verodostojnost njegovih potrdil ne smejo iti na račun udeležencev. Organizator je v elektronskih sporočilih (npr. z dne 21. 5. 2014) udeležence obveščal, da gre za enako vrednotenje udeležbe na posvetu kot dotlej (4 točke). V primeru dvoma bi toženka posvete morala odsvetovati, saj gre tudi za oškodovanje šol, ki so plačale kotizacijo. Sicer pa je v zborniku 10. mednarodnega znanstvenega posveta toženka navedena kot sofinancer zbornika. Da je tožnik svoj prispevek predstavil, lahko potrdi tožnik sam, kot tudi priči C.C. in D.D., zato predlaga zaslišanje vseh treh. Iz (kazal) zbornikov je tudi mogoče razbrati, da so na posvetih sodelovali udeleženci iz več držav.

10. Toženka v nadaljnjih vlogah poudarja, da ugotavljanje, za katera izobraževanja je mogoče priznati točke po Pravilniku, ni v pristojnosti organizatorja. Omenjena objava v zborniku je zavajajoča, toženka namreč nikoli ni sofinancirala mednarodnih posvetov ZPTUS. Skladno z ZUP je tožnika pozvala k predložitvi (vsaj) programa mednarodnega simpozija z navedbo referentov in njihovih prispevkov kot minimalnega strokovnega standarda organizacije takšnega dogodka, na podlagi katerega bi lahko ugotovila dejansko izvedbo referata. V tej primerljivi zadevi je bila s sodbo tega sodišča, I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017, tožba zavrnjena.

11. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi navedel, da je zgoraj omenjena zadeva pravno sicer primerljiva obravnavani, ne gre pa enačiti dejanskega stanja, ki ga je treba presojati za vsak primer posebej. Ker je tožnik pripravil in izvedel referate, bi bilo krivično, če mu z muko pripravljenega dela ne bi priznali. Predložil je kopije povzetka, delovnega lista in predstavitve za svoje štiri referate z zadevnih mednarodnih simpozijev ter vztrajal pri predlogu za svoje zaslišanje.

12. Toženka je v vlogi opozorila na določbe ZUS-1, po katerih stranka v upravnem sporu ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je to možnost imela že v postopku pred izdajo akta. Ker gre za dokaze, ki so očitno obstajali že v času odločanja, tožnik pa ni pojasnil, zakaj jih že takrat ni predložil, nanje sodišče svoje odločitve ne sme opreti.

K I. točki izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po določbah 105. člena ZOFVI lahko vzgojitelj, učitelj, organizator izobraževanja, svetovalni delavec in knjižničar napredujejo v naziv mentor, svetovalec in svetnik (drugi odstavek). V navedene nazive napredujejo tudi ravnatelj, direktor in pomočnik ravnatelja ter predavatelji višjih šol (tretji odstavek). Pogoje, način in postopek strokovnega izobraževanja in usposabljanja ter napredovanja v nazive določi minister (četrti odstavek).

15. Na navedeni zakonski podlagi sprejeti Pravilnik v prvem odstavku 11. člena določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk, ter je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

16. Iz izpodbijane odločbe izhaja zaključek, da tožnik ne izpolnjuje zadnjega pogoja iz citiranega prvega odstavka 11. člena Pravilnika. Pri tem je med strankama sporno število točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, in sicer konkretno za tista strokovna dela, ki se vrednotijo po 2. alineji č) točke 20. člena Pravilnika. Še bolj konkretno, sporna je izvedba štirih referatov na mednarodnih znanstvenih posvetih ZPTUS, ki se kot tožnikova dodatna strokovna dela, ovrednotena vsako s štirimi točkami, uveljavljajo v predlogu (obrazcu) za napredovanje.

17. Po 2. alineji č) točke 20. člena Pravilnika se kot dodatno strokovno delo vrednoti in točkuje s štirimi točkami samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci. Pogoj za priznanje točk po navedeni določbi Pravilnika je torej izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci; takšno stališče je ustaljeno tudi v sodni praksi, navedeni v nadaljevanju te obrazložitve.

18. Pri odločanju o vrednotenju oziroma točkovanju spornih tožnikovih prispevkov je toženka iz razlogov, ki jih je obširno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe (tožnik pa jih konkretizirano niti ne prereka), tudi po presoji sodišča utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi referatov, ki jih je izdala ZPTUS in ki so bila kot dokazila priložena predlogu za napredovanje. Zato je utemeljeno in skladno z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika tožnika pozvala, da dokaže dejansko izvedbo referatov na mednarodni konferenci. Na predlagatelju oziroma stranki postopka je namreč dolžnost, da svoje navedbe v vlogi dokaže; obenem pa ni ovire, da toženka, ki v zadevi odloča, predložena dokazila oceni, oziroma da zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se zatrjuje v vlogi. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisov zadeve, je toženka k predložiti prav programa posveta tožnika pozvala zato, ker naj bi bil iz programa razviden posamezni referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe in s tem tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referatov. Takšnih programov za zadevne posvete tožnik nesporno ni predložil. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, navedene dejanske okoliščine tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je predložil po pozivih toženke k dopolnitvi predloga. V tej zvezi je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, kakšne dokaze je predložil tožnik, iz utemeljitve odločitve pa je tudi mogoče dovolj jasno razbrati, zakaj predloženi dokazi (vključno s kazali zbornikov in objavo prispevkov oziroma njihovih povzetkov v zbornikih) podlage za drugačno odločitev ne dajejo, to je zato, ker ne dokazujejo dejanske izvedbe referatov na mednarodnem kongresu oziroma konferenci. Objava v zborniku kot taka namreč še ne izkazuje tudi izvedbe referata na mednarodni konferenci. Obenem iz samih tožbenih navedb izhaja, da tudi organizator posvetov toženki ni želel predložiti ustreznih listin, s čimer tožnik potrdi navedbe v odgovoru na tožbo, da je toženka poskušala pridobiti programe oziroma ustrezna dokazila tudi od organizatorja posveta, ki pa takšnih listin ni predložil. Kolikor tožnik ugovarja, da naj toženka ne bi pridobivala oziroma da ni presojala ostalih dokazov, mu torej ni mogoče slediti. Ob tem je treba dodati, da sodišče ni tisto, ki naj bi pridobivalo za napredovanje potrebna dokazila, saj bi tožnik moral dokazati svoje trditve tekom upravnega postopka, česar pa ni uspel storiti. Glede sklicevanja, da organizator mednarodnih posvetov programov ni, oziroma ne bi posredoval zaradi varstva avtorskih pravic in osebnih podatkov, se je opredelila že toženka v odgovoru na tožbo in tem razlogom se sodišče pridružuje. Pritrjuje tudi stališču, da je toženka (in ne organizator posvetov) tista, ki je pristojna za odločanje o napredovanju in za presojo o tem predloženih dokazil. 19. Tožnik je sicer v upravnem sporu poleg povzetkov prispevkov dodatno predložil še kopije delovnih listov in predstavitve referatov, vendar pa teh že zato, ker gre za tožbene novote, v upravnem sporu ni dopustno upoštevati, saj tožnik ni obrazložil oziroma upravičil, zakaj teh dokazov ni predložil oziroma ne bi mogel predložiti že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Že iz tega razloga tudi šele v upravnem sporu predlagano zaslišanje tožnika ter prič C.C. in D.D., pa tudi obvestilo za javnost ZPTUS z dne 20. 8. 2016 in elektronsko sporočilo ZPTUS iz maja 2014, na odločitev v tem sporu ne morejo vplivati.

20. Sodišče prav tako ne more slediti tožbenemu ugovoru o neenakem obravnavanju oziroma odločanju. Ta ugovor ni konkretiziran, ampak tožnik le pavšalno navaja, da je s tem seznanjen, vendar nima listinskih dokazov; o domnevnih napredovanjih torej ne navede nobenih konkretnih podatkov. Tudi sicer je treba povedati, da gre pri vsakem odločanju za specifičen primer, posebne okoliščine konkretnega primera pa (lahko) narekujejo različno postopanje oziroma presojo s strani pristojnih organov. Predvsem pa sodišče poudarja, da ni ovire za to, da organ kasneje, če se pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, od stranke zahteva več, kot se je zahtevalo pri odločanju pred tem. Da bi toženka v obdobju izdaje izpodbijane odločbe enake primere različno obravnavala, pa tožnik (konkretno) niti ne zatrjuje.

21. Glede tožbenega sklicevanja na sodno prakso sodišče dodaja, da je takšna stališča in odločitev o tožbi, kot v tem upravnem sporu, sprejelo že v več sodbah, izdanih v podobnih zadevah (ne le v sodbi, I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017, ampak tudi npr. v sodbah, III U 299/2016 z dne 30. 5. 2017, II U 385/2016 z dne 5. 7. 2017, III U 316/2016 z dne 1. 9. 2017, I U 1759/2016 z dne 22. 11. 2017, I U 1403/2016 z dne 13. 12. 2017, III U 370/2016 z dne 25. 1. 2018, II U 419/2016 z dne 16. 5. 2018).

22. Kot izhaja iz navedenega, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče lahko sledi njenim razlogom (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v postopku izdaje izpodbijane odločbe pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi narekovale njeno odpravo. Tožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

23. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je, kot obrazloženo, tožnik v upravnem sporu navajal le takšna nova dejstva oziroma nove dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati oziroma ki niso pomembni za odločitev.

K II. točki izreka:

24. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.