Jedro

Za obdobje pred 25. 6. 2008 se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na SPZ, saj glede odgovornosti lastnika neprofitnega stanovanja, za kakršnega gre v konkretnem primeru, SZ-1 takrat ni imel posebne določbe in subsidiarne odgovornosti lastnika neprofitnega stanovanja ni določal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167066/2014 z dne 8. 12. 2014 razveljavilo v dajatvenem delu glede plačila posameznih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot ti izhajajo iz I. točke izreka, in glede stroškov izvršbe v višini 32,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Navedeni sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi v dajatvenem delu glede posameznih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so bili naloženi v plačilo dolžniku in glede stroškov izvršbe v višini 91,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz II. točke izreka. Glede stroškov je še odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.025,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Izpodbija del zavrnilnega dela v I. točki izreka, in sicer glede zavrnjenih zneskov v višini 121,17 EUR, 23,81 EUR ter 151,14 EUR, iz vseh pritožbenih razlogov. Odločitev v izpodbijanem delu je formalno in materialno zmotna. Sodišče je namreč spregledalo drug temelj odgovornosti lastnika (odločitev je oprlo na 68. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ), in sicer Splošne pogoje tožeče stranke, do katerih se ni opredelilo. Sodišče je dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče je zagrešilo kršitev zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka vseskozi zatrjuje, da pogodba o dobavi in odjemu toplote nastane kot posledica pravne ureditve že s samim nakupom nepremičnine v večstanovanjskem objektu ali nenazadnje z dnem začetka dobave toplote (to izhaja iz Stanovanjskega zakona, SZ-1, upoštevati pa je treba še določbe 530. člena Energetskega zakona, EZ-1). Napačna presoja pravne narave Splošnih pogojev izhaja že iz narave dejavnosti tožeče stranke, ki opravlja gospodarsko javno službo, ki se kot del javnega prava zaradi specifičnosti opravlja v omenjeni gospodarski obliki. Izvajanje dobave toplote je v javnem interesu. Država ali lokalne skupnosti lahko na podlagi zakonodaje podelijo pooblastilo za izvajanje dejavnosti javnemu gospodarskemu subjektu. To pooblastilo je na podlagi takrat veljavnega 70. člena EZ vsebovalo tudi javno pooblastilo za izdajo splošnih pravnih aktov oblastne narave, kakršnega predstavljajo Splošni pogoji tožeče stranke. V kolikor bi se sodišče opredelilo do Splošnih pogojev, bi bila odločitev drugačna. V 22. členu Splošnih pogojev je namreč določeno, da je lastnik subsidiarno odgovoren za dolgove najemnika, kar pomeni, da terjatve zoper toženo stranko ne bi zastarale. V nadaljevanju tožeča stranka podrobneje opredeljuje pravno naravo Splošnih pogojev in poudarja, da je treba izhajati iz instituta javnega dobra. Sklicuje se na 19. člen SPZ, 1. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) ter 5. in 9. člen ZGJS in poudarja, da so javno dobro oziroma javne dobrine in dejavnosti določene z zakonom in da so pogoji izvajanja in uporabe določeni z zakonom. Da so splošni akti, izdani po javnem pooblastilu, del pogojev uporabe infrastrukture in javne službe, izrecno določa 16. člen EZ-1, prej je enako določal Energetski zakon (EZ). V nadaljevanju povzema, da so posledice opredelitve predpisov o pogojih izvajanja in uporabe javne infrastrukture in javne službe distribucije kogentnost javnopravnih pravil in v razmerju z ostalimi predpisi, zlasti na stanovanjskem področju, lex specialis. Sprašuje se o primernosti pogodbenega urejanja odnosov med izvajalcem javne službe in uporabnikom javne službe. Splošni pogoji torej veljajo v skladu z EZ, njihovo neupoštevanje je izkaz nepravilne presoje njihove pravne narave. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče do navedenih Splošnih pogojev ni opredelilo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija le del zavrnilnega dela sodbe in sicer sodbo izpodbija glede zneskov 121,17 EUR, 23,81 EUR in 151,14 EUR. Gre za terjatve, ki so nastale pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakonika (SZ-1A), po katerem se določba petega odstavka 24. člena SZ-1 o subsidiarni odgovornosti lastnika stanovanja za dolgove najemnika uporablja tudi za lastnike neprofitnih stanovanj. Za obdobje pred 25. 6. 2008 se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na SPZ, saj glede odgovornosti lastnika neprofitnega stanovanja, za kakršnega gre v konkretnem primeru, SZ-1 takrat ni imel posebne določbe in subsidiarne odgovornosti lastnika neprofitnega stanovanja ni določal. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bilo treba do uveljavitve sprememb SZ-1 v letu 2008 obveznost lastnika in najemnika neprofitnega stanovanja za plačilo obratovalnih stroškov obravnavati po ločenih temeljih in je bila njuna odgovornost v razmerju do upnika teh terjatev solidarna.

6. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje posebej opredeljevati tudi o Splošnih pogojih tožeče stranke (Splošni pogoji za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja Mestne občine Maribor iz leta 2005) in obširno pojasnjuje njihovo pravno naravo. Sodišče druge stopnje sicer soglaša, da navedeni Splošni pogoji predstavljajo splošni akt, ki je bil izdan za izvrševanje javnih pooblastil, vendar kljub temu subsidiarne odgovornosti tožene stranke za pritožbeno sporne terjatve v konkretnem primeru iz njih ni mogoče utemeljiti.

7. Tožeča stranka je v postopku navajala, da navedeni Splošni pogoji veljajo za vse odjemalce na področju oskrbe s toplotno energijo preko distribucijskega omrežja, ne glede na to, ali so sklenili posebno pogodbo ali ne. Priključitev objekta na distribucijsko omrežje dejansko pomeni začetek dobave. Kot odjemalec se v skladu z 2. členom Splošnih pogojev šteje vsaka fizična ali pravna oseba ali celo skupina fizičnih ali pravnih oseb, ki so lastniki nepremičnine ali dela nepremičnine, kateri distributer toplote s pogodbo ali brez nje dobavlja toploto. Tožeča stranka se je sklicevala na 19. člen Splošnih pogojev. Po tem členu skleneta distributer toplote in odjemalec toplote oziroma investitor pogodbo o dobavi toplote v pisni obliki, praviloma za nedoločen čas. Ta je sklenjena, ko jo odjemalec/investitor podpiše in izroči dobavitelju. Če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, če je odjemalec/investitor ne podpiše ali ne vrne podpisane pogodbe distributerju, pa kljub temu prične z odjemom toplote, se šteje, da je pogodba sklenjena z dnem začetka dobave in sprejema toplote. Tožeča stranka je nadalje navajala, da lahko v primeru oddaje nepremičnine lastnik poda pooblastilo za sklenitev pogodbe z najemnikom. Lastnik lahko torej v nadaljevanju pooblasti za uporabo nepremičnine in s tem tudi za plačevanje stroškov najemnika. Tožena stranka je lastnik stanovanja, v katerem je bil najemnik dolžnik S. M., iz najemne pogodbe z dne 25. 10. 2007 izhaja obstoj najemnega razmerja. Tožena stranka se je sklicevala na 22. člen Splošnih pogojev in zatrjevala, da je na podlagi predzadnjega odstavka tega člena podana subsidiarna odgovornost tožene stranke.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v 22. členu Splošnih pogojev res predvidena (tudi) subsidiarna odgovornost za plačilo neporavnanih obveznosti v breme odjemalca (lastnika), če najemnik distributerju toplote ne povrne stroškov. Vendar pa tožeča stranka zanemari predhodno določbo, da (lahko) v primeru oddaje nepremičnine v najem odjemalec pisno pooblasti najemnika za plačevanje stroškov za ogrevanje in to pooblastilo preda distributerju toplote. Le v takem primeru je potem pri neplačilu stroškov lastnik po tej podlagi dodatno subsidiarno odgovoren za plačilo neporavnanih obveznosti po Splošnih pogojih tožeče stranke. Trditve, da bi tožena stranka takšno pooblastilo distributerju toplote predala, tožeča stranka v postopku ni podala, torej na podlagi Splošnih pogojev v konkretnem primeru subsidiarne odgovornosti tožene stranke za sporne terjatve ni mogoče utemeljiti. Ne iz razloga, ker Splošni pogoji ne bi veljali, pač pa zaradi nesklepčnosti trditev tožeče stranke.

9. Sodišče prve stopnje ob povedanem Splošnih pogojev pravilno ni uporabilo kot materialnopravne podlage, saj dejanski stan za njihovo uporabo ni bil podan. Zmotno je stališče tožeče stranke, da se mora sodišče opredeliti do vseh materialnopravnih podlag. Sodišče mora navesti razloge po tisti materialnopravni podlagi, ki pride v poštev v konkretnem primeru. Le-to je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, uporabilo pravilno. Pravilni so zato tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru glede plačila stroškov v skupnem znesku 296,12 EUR ugovor zastaranja utemeljen. Terjatve so namreč nastale v letu 2007 in 2008, izvršilni predlog zoper lastnika pa je bil vložen šele 3. 12. 2014, torej prepozno.

10. Glede na obrazloženo je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi. Ob preizkusu izpodbijane sodbe namreč sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen Zakona o pravdnem postopku).