Jedro

Glede ekstradicijskega pripora ni mogoče smiselno uporabljati določbe 205. člena ZKP o trajanju in podaljševanju pripora med preiskavo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zoper obsojenega tujca G. V. je država Črna gora razpisala mednarodno tiralico I Ks 108/2010 z dne 7. 5. 2010, zaradi izvršitve 4 (štiri) mesečne zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo Temeljnega sodišča v Kotorju 376/09 z dne 26. 2. 2010, zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika Črne gore. Zoper obsojenca je bil na podlagi mednarodne tiralice 14. 9. 2011 odrejen začasen ekstradicijski pripor. Po prejemu prošnje Ministrstva za pravosodje Črne gore 03-1944/11 z dne 29. 9. 2011 za izročitev, ki jo je država Črna gora posredovala v postavljenem 18-dnevnem roku, je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem s sklepom I Kpd 44323/2011 z dne 3. 10. 2011 zoper obsojenca na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil ekstradicijski pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, z vštetjem pridržanja od 14. 9. 2011 od 12.45 dalje. Zoper sklep je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Krškem s sklepom I Ks 44323/2011 z dne 6. 10. 2011 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik navaja, da za ponovno odreditev pripora niso bili podani pogoji, saj tujec ne more biti begosumen, če je zoper njega že odrejen začasen pripor za nedoločen čas in se tujec nahaja v priporu. Uveljavlja tudi kršitev prvega odstavka 205. člena ZKP, v skladu s katerim sme biti obdolženec v priporu največ mesec dni od dneva, ko mu je bila odvzeta prostost, po tem času mora biti izdan sklep o podaljšanju pripora. Nadalje navaja, da je bil pripor odrejen nezakonito, ker Evropska konvencija o izročitvi (v nadaljevanju EKI) ne pozna ekstradicijskega pripora, ampak samo začasen pripor, v katerem so določeni kratki roki in je predvidena izrecna možnost za začasno izpustitev tujca ob kateremkoli času. V nasprotju s temi določbami pa je bil tujcu odrejen pripor za nedoločen čas, brez roka za preveritev obstoja pripornih razlogov, s čimer si Republika Slovenija jemlje pravico, da ima tujce, ki jih izroča državam prosilkam, v priporu vse dokler trajajo postopki izročitve, kar je v nasprotju z ZKP, EKI, Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Takšno ravnanje je še posebej sporno v obravnavanem primeru, ko se zahteva izročitev tujca zaradi izvršitve zaporne kazni v trajanju štirih mesecev in se lahko zgodi, da bo postopek izročitve trajal dalj časa, kot znaša izrečena zaporna kazen.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki navaja, da so bili za odreditev ekstradicijskega pripora podani vsi pogoji, zato je zahtevo potrebno zavrniti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, kateri vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Postopek izročitve (ekstradicije) obdolžencev in obsojencev tuji državi na njeno zahtevo zaradi izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve pravnomočne obsodilne sodbe je urejen v XXXI. poglavju ZKP. Določbe tega poglavja so subsidiarne narave, uporabljajo se samo, če z dvostransko ali večstransko mednarodno pogodbo vprašanje izročitve ni drugače urejeno. Slovenija in Črna gora sta ratificirali EKI, zato se določbe ZKP uporabljajo samo za tista vprašanja, ki jih EKI ne ureja. Pritrditi gre navedbam zagovornika, da EKI podrobneje ureja samo začasen ekstradicijski pripor, ne pa tudi „klasičnega“ ekstradicijskega pripora, ki je bil z izpodbijanim sklepom odrejen zoper obsojenca. Začasen ekstradicijski pripor je izjemen ukrep, ki se tujcu odredi še preden prispe po diplomatski poti formalna prošnja tuje države za izročitev, zato EKI tujcu daje posebne pravice in varovala (določa kratke rok, dopušča možnost začasne izpustitve). Dejstvo, da EKI izrecno ne ureja tudi „klasičnega“ ekstradicijskega pripora, še ne pomeni, da je njegova odreditev nezakonita. EKI v 22. členu določa, da za postopek izročitve in začasne aretacije veljajo izključno zakoni zaprošene države pogodbenice, razen primerov, za katere ta konvencija drugače določa. Pripor se v postopku izročitve tujca odredi zato, da se zagotovi njegova navzočnost v postopku odločanja o izročitvi ter omogoči izročitev, če se prošnji tuje države ugodi. Ker torej EKI „klasičnega“ ekstradicijskega pripora izrecno ne ureja, se zanj uporabljajo določbe XXXI. poglavja ZKP, smiselno pa tudi druge določbe tega zakona o priporu. Vrhovno sodišče zaključuje, da so zagovornikove navedbe, da za odreditev pripora ni bilo zakonske podlage, neutemeljene, saj je bil „klasični“ ekstradicijski pripor obsojencu odrejen na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP, ki se uporablja na podlagi 22. člena EKI.

6. Prav tako je zahteva neutemeljena v delu, kjer navaja, da obsojenec ne more biti begosumen, ker se že od 14. 9. 2009 dalje nahaja v priporu. Zoper obsojenca je bil res 14. 9. 2009 na podlagi drugega odstavka 525. člena ZKP v zvezi s 16. členom EKI odrejen začasen ekstradicijski pripor, ker je preiskovalni sodnik ocenil, da je obsojenec begosumen, ni pa še razpolagal s formalno prošnjo za izročitev države Črne gore. Klasičen ekstradicijski pripor je bil odrejen z izpodbijanim sklepom, ko je preiskovalni sodnik v postavljenem roku s strani države Črne gore prejel prošnjo Ministrstva za pravosodje Črne gore št. 03-1944/11 z dne 29. 9. 2011 za izročitev z zahtevano dokumentacijo, preizkusil pogoje za odreditev pripora in ocenil, da so okoliščine, zaradi katerih je bil obsojenec begosumen, še vedno podane. Dejstvo, da je bil obsojenec zaradi begosumnosti že v začasnem ekstradicijskem priporu, samo dodatno potrjuje njegovo begosumnost. 7. Glede „klasičnega“ ekstradicijskega pripora, ki ga preiskovalni sodnik odredi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o priporu, razen tiste, ki so v nasprotju z naravo ekstradicijskega pripora. Po prejemu prošnje za izročitev, „klasični“ ekstradicijski pripor časovno ni omejen in lahko traja, če je bila prošnja zavrnjena, do odločitve sodišča druge stopnje, sicer pa do odločitve ministra za pravosodje o dovolitvi izročitve. Tako glede „klasičnega“ ekstradicijskega pripora ni mogoče smiselno uporabljati določbe 205. člena ZKP o trajanju in podaljševanju pripora med preiskavo in tudi ta uveljavljena kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. EKI „klasičnega“ ekstradicijskega pripora ne ureja, zato ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da je bil pripor z izpodbijanim sklepom obsojencu odrejen v nasprotju z določbami te konvencije. Tudi ZKP trajanja „klasičnega“ ekstradicijskega pripora posebej ne omejuje. Vrhovno sodišče je v sklepu I Ips 347/2004 z dne 9. 12. 2004 povedalo, da pravnomočni sklep, v katerem je določeno, da pripor traja do izročitve obdolženca tuji državi, ni nezakonit. Kljub takšni ureditvi je povsem razumljivo, da mora biti priprta oseba vselej v nekem razumnem roku bodisi predana proseči državi bodisi izpuščena na prostost. V obravnavanem primeru je vsekakor pomembna okoliščina, da država Črna gora zahteva izročitev obsojenca zaradi izvršitve 4-mesečne zaporne kazni, kar je po 2. členu EKI najnižja zaporna kazen, za katero je še mogoče zahtevati izročitev obsojene osebe. Obsojenec je v priporu od 14. 9. 2011, zaenkrat torej postopek izročitve časovno še ni presegel izrečene zaporne kazni, zaradi katere Črna gora zahteva izročitev obsojenca. Če tekom trajanja pripora pride do spremembe relevantnih okoliščin, jih je sodišče dolžno presoditi in pripor tudi po uradni dolžnosti odpraviti, če zanj prenehajo razlogi, takšen predlog pa lahko poda tudi obramba, zato Vrhovno sodišče zaključuje, da kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik v zvezi s trajanjem pripora, ni podana.

8. Ker kršitve, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.