Jedro

Stroški izvršitelja, ki so nastali zaradi neizvedenega rubeža, niso bili potrebni za upnikov končni uspeh v izvršbi, saj pritožnica s tem izvršilnim dejanjem ni bila niti delno poplačana, poleg tega pa je bil rubež preklican prav na njeno zahtevo. Objektivno gledano zato stroškov izvršitelja v zvezi z neizvedenim rubežem ni mogoče opredeliti kot stroškov, ki bi bili potrebni za izvršbo in ki bi jih bil na podlagi 5. odstavka 38. člena ZIZ dolžan kriti dolžnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo upnice za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 4. 6. 2013. 2. Zoper sklep se iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnica. Navaja, da sodišče priglašenih stroškov za odloženi rubež ni priznalo, ker je ugotovilo, da le ti za izvršbo niso bili potrebni. Takšen sklep ni pravilen in je z njim kršeno načelo ekonomičnosti postopka. Izvršbo je odložila, ker zaradi nerubljivih predmetov ni pričakovala poplačila. Tudi stroški za odlog so nujni del izvršilnega postopka, saj preprečujejo povečanje stroškov. Če upnica izvršbe ne bi odložila, bi dolžniku nastali še večji stroški. Dolžnik je sam kriv, saj se je v tem položaju znašel zaradi neplačila. Smiselno bi bilo treba uporabiti tudi določbe ZPP, ki določajo, da stranke krijejo stroške glede na uspeh postopka. Upnica je v postopku izvršbe v celoti uspela. Vsak razpisan rubež, pa čeprav je odložen na kraju samem, vzpodbudi dolžnika, da hitreje poplačuje dolg. Bistven vidik izvršilnih sredstev ni le fizični pritisk, ampak možnost izvedbe in stalna nevarnost rubeža. Ne drži ugotovitev sodišča, da nastanek stroškov odloženega rubeža ni v ničemer prispeval k realizaciji izvršbe. Odločitev sodišča je neprimerna za ugled sodišča. Vprašanje, ali so stroški prispevali k realizaciji izvršbe, ni pomembno za priznanje stroškov. Tudi ko dolžnika ni doma ali ko ni rubljivih predmetov ali ko je dražba neuspešna, stroški niso prispevali k realizaciji izvršbe, pa upniku kljub temu po zakonu pripadajo, ker ima pravico izkoristiti vsa sredstva izvršbe, dolžnik pa je kriv, če ni prej plačal dolga. Namen določbe ZIZ, ki govori o potrebnih stroških, je drugačen. Predvsem gre za situacije, ko upnik z dejanji pretirava ali napravi stroške, ki niso potrebni za postopek (npr. če zahteva rubež dveh avtomobilov, pa je dolg le 100,00 EUR). Upnica ni pretiravala z izvršilnimi sredstvi in rubežem, zato so stroški sprejemljivi. Izpodbijana odločitev pomeni, da bi bili v primeru izvedenega rubeža in povečanja dolžnikovega dolga zaradi rubeža in dražbe, stroški potrebni za izvršbo. Za sodišče je veliko bolj dopustno, če upnik brezkompromisno izvrši rubež, kot pa če predlaga odlog, da lahko dolžnik na miren način poplača dolg. Sodišče negira 84. člen ZIZ glede obsega rubeža in načela ZIZ. Poleg tega sodišče poudarja, da se dolžnika ne sme obremeniti bolj kot je potrebno za dosego namena izvršbe. Z odločitvijo, da z rubežem počaka, je upnica sledila načelu ZIZ in bi bila za to celo kaznovana z zavrnitvijo stroškov, ker je zmanjšala dolg dolžnici. Upnik ima pravico zahtevati rubež premičnin, zato ima pravico rubež tudi odložiti. Če višje sodišče potrdi prakso v izpodbijanem sklepu, noben upnik ne bo na prošnjo dolžnika na kraju rubeža nikoli več prekinil rubeža. Iz tega je mogoče razbrati sporočilo upnikom, naj dolžniku naredijo čimveč stroškov in zarubijo čimveč stvari; po tem, ko so enkrat predlagali rubež, pa ga ne odložijo več, saj bodo sicer krili stroške rubeža. Če vsak odlog rubeža pomeni, da rubež že v začetku ni bil potreben, je naslednji korak iste logike, da bodo sodišča pri upnikovih odlogih začela ustavljati sodne postopke, saj kakršnakoli upnikova odložitev izvršbe dejansko pomeni, da je bil postopek že v začetku nepotreben. Razlaga sodišča je skregana z načelom ekonomičnosti postopka in načelom formalne legalitete, da primarno krije vse stroške postopka dolžnik, saj je bil postopek sprožen po njegovi krivdi. Poudarja, da stroškov ni povzročila po lastni krivdi (še posebno pa ne naklepno ali iz malomarnosti), temveč jih je povzročil dolžnik, ker ni izpolnil pravnomočne odločbe v roku. Če se je odločila, da zaradi ekonomičnosti postopka ne bo zahtevala dokončnega rubeža, je to njena pravica in stvar njene subjektivne presoje. Sodišče o predlogu upnika za odlog izvršbe vsebinsko ne presoja, temveč zgolj odloži izvršbo (prvi odstavek 72. člena ZIZ), torej je popolnoma vezano na upnikovo diskrecijsko pravico. Pritožnica se ni odločila za odlog, ker bi bil rubež nepotreben, ampak zato, ker je v skladu z ekonomičnostjo postopka v dobro dolžnika poskušala na ekonomičen način priti do poplačila. Sodišče pri vprašanju potrebnosti stroškov izvršbe ne sme presojati subjektivnih nagibov upnika, ampak mora objektivno presojati, če so bili stroški za izvršbo potrebni. Upnik lahko po lastni izbiri predlaga izvršbo z vsemi izvršilnimi sredstvi. Razlogi za odločitev v obrazložitvi so sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom sklepa. Poleg tega zakon ne pozna omejitve za izvršilna sredstva glede na višino terjatve, zato sodišče ne more trditi, da je takšna izvršba nepotrebna. Dolžnik lahko predlaga omejitev izvršbe na drugo nepremičnino ali druga sredstva, sodišče pa nima pravice samo od sebe presojati, katero izvršilno sredstvo je primerno in katero ne, kar je naredilo v tem primeru. Sodišče prikazuje dolžnika kot nedolžno žrtev, čeprav se izogiba plačilu že več let. Dolžnik je imel na razpolago dovolj časa, da prostovoljno poravna terjatev. Zato sam nosi posledice večanja (vseh) stroškov, razen tistih, ki bi jih upnica povzročila neutemeljeno. Tudi namen zakona je v tem, da se dolžnika preko odgovornosti za stroške motivira in prisili, da dolg čimprej poravna in se postopki čimprej zaključijo. Odločitve, kakršna je izpodbijana, so v nasprotju z namenom postopka, katerega bistvo je v izterjavi obveznosti. V času rubeža je dolg obstajal, zato je bil rubež zakonit in potreben, posledično je upnica upravičena do povračila stroškov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se dolžniku naloži v plačilo nadaljnje izvršilne stroške, odmerjene na 14,40 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ); o tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, pa odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na navedeno je vodilo za odločitev o upnikovih stroških potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni. Glede na to, da je cilj izvršilnega postopka (prisilna) uveljavitev upnikove terjatve, so potrebni le tisti stroški, brez katerih upnik ne more opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev svojega zahtevka.

6. Stroški izvršitelja, ki so nastali zaradi neizvedenega rubeža dne 9. 4. 2013, tudi po oceni sodišča druge stopnje niso bili potrebni za upnikov končni uspeh v izvršbi, saj pritožnica s tem izvršilnim dejanjem ni bila niti delno poplačana, poleg tega pa je bil rubež preklican prav na njeno zahtevo. Objektivno gledano zato stroškov izvršitelja v zvezi z neizvedenim rubežem ni mogoče opredeliti kot stroškov, ki bi bili potrebni za izvršbo in ki bi jih bil na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ dolžan kriti dolžnik.

7. Tudi okoliščina, da dolg na dan neizvedenega rubeža še ni bil poplačan, pritožnice sama po sebi še ne opravičuje do povračila stroškov neizvedenega rubeža. Obstoj dolga v času razpisanega izvršilnega dejanja namreč ni odločilna okoliščina za presojo potrebnosti upnikovih stroškov v zvezi s tem izvršilnim dejanjem, temveč predstavlja le osnovni predpogoj za to, da je sploh mogoče razpravljati o potrebnosti stroškov izvršilnega dejanja za izvršbo (če dolg v času rubeža ne bi obstajal, pritožnica že zaradi tega ne bi mogla biti upravičena do povračila stroškov rubeža).

8. Pritožnica opozarja na primere, ko stroški (prav tako) niso prispevali k realizaciji izvršbe, pa je upnik upravičen do njihovega povračila (npr. ko dolžnika ni doma ali ko ni rubljivih predmetov ali ko je dražba neuspešna). Vendar pritožnica ob tem prezre, da navaja primere, ko izvršilno dejanje ni bilo izvedeno iz nekega objektivnega razloga, na katerega upnik ni imel nobenega vpliva, medtem ko v konkretnem primeru izvršilno dejanje ni bilo izvedeno zato, ker se je za njegov preklic odločila pritožnica sama. Rubež torej ni bil opravljen iz razlogov na pritožničini strani, ne pa iz razlogov na strani dolžnika.

9. Izpodbijana odločitev ne negira pravice upnika, da zahteva preklic rubeža oz. odlog izvršilnega dejanja, kot tudi ne nasprotuje pravici upnika, da prosto izbira in predlaga izvršilna sredstva. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločitve ni nikjer samo od sebe presojalo, katero izvršilno sredstvo je primerno in katero ne. Pritožnica navaja razloge, ki jih v izpodbijani odločitvi ni mogoče zaslediti, prezre pa bistvo odločitve, ki je v tem, da upnik ni upravičen do povračila vseh oz. katerihkoli stroškov, ki mu nastanejo med izvršilnim postopkom, temveč le do tistih, ki so bili za izvršbo potrebni. Za izvršbo nepotrebni stroški pa po oceni sodišča druge stopnje niso le stroški, ki so popolnoma pretirani ali odvečni za postopek (kot meni pritožnica), temveč tudi tisti stroški, ki se zdijo koristni le z upnikovega (subjektivnega) vidika, objektivno gledano pa niso pripomogli k uspehu izvršbe.

10. Upnica pojasnjuje razloge, zaradi katerih se je odločila za preklic rubeža, hkrati pa poudarja, da sodišče pri vprašanju potrebnosti stroškov izvršbe ne sme presojati subjektivnih nagibov upnika, ampak mora objektivno presojati, če so bili stroški za izvršbo potrebni. Sodišče prve stopnje je pri presoji potrebnosti stroškov neizvedenega rubeža uporabilo prav navedeno objektivno merilo presoje.

11. Pritožbena trditev, da se dolžnik že dlje časa izogiba plačilu dolga z vsemi možnimi pravnimi sredstvi, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve ni pravno pomembna. Prav tako niso pravno pomembne vse ostale pritožbene navedbe, do katerih se sodišče druge stopnje ni posebej opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).