Jedro

V Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ni določen numerus clausus bolezenskih stanj, za katere se šteje, da otrok potrebuje posebno nego in varstvo, temveč je pri ugotavljanju, ali določen otrok potrebuje posebno nego in varstvo in ali so zaradi takšne nege in varstva povečani življenjski stroški družine, potrebno upoštevati vsak konkreten primer posebej in torej tudi takega, ki ni posebej naveden v seznamu hudih bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi št. ... z dne 20. 4. 2011 in št. ... z dne 30. 8. 2011 ter da se ugotovi, da je tožeča stranka za otroka A.A. upravičena do dodatka za nego otroka od 1. 5. 2011 do največ 11. 11. 2026, ko bo dopolnila 26 let starosti oz. dokler bo imela status učenca, dijaka, vajenca ali študenta na dodiplomskem študiju.

Sodišče je ugotovilo, da pri otroku ne gre za intenzivno imunosupresivno terapijo, saj je ta na vzdrževalni terapiji in da pri otroku ni podano stanje iz 22. točke takrat veljavnega seznama težkih kroničnih bolezni in stanj, prav tako pa otrok glede na splošno zdravstveno stanje ne potrebuje posebne nege ali posebnega varstva.

Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da tudi novo postavljeni izvedenec ni pojasnil jasnih in točnih kriterijev za intenzivno in vzdrževalno imunosupresivno terapijo. Razmejitve teh terapij tudi sodišče v izpodbijani odločbi ni utemeljilo. Po mnenju pritožbe medicinska stroka tudi ni določila kriterijev za intenzivno in vzdrževalno terapijo, ker terapij ne razlikuje, temveč so se razlikovanja terapij pojavila le zaradi interesa in tekom tega sodnega postopka. Izvedenc B.B. je v zvezi s tem le navedel, da gre za situacije, ko so prisotni neželjeni učinki zaradi imunosupresivnih zdravil, zaradi česar mora biti bolnik hospitaliziran, kar pa ni bilo v primeru A.A.. Glede hospitalizacije deklice v kraju C. v Italiji v letu 2012 je pojasnil, da gre za kasno posledico. V zvezi s tem pa je sodišče napravilo napačen zaključek, da omenjena hospitalizacija na odločitev v tem sporu ne more vplivati, ker gre za presojo dokončne odločbe izdane 30. 8. 2011. Pri tem pa je spregledalo določb 6. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljenje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego, kjer je določeno, da se za dolgotrajno hudo bolne otroke štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oz. otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot 6 mesecev. Pri deklici je kljub presaditvi jeter prišlo do trajne posledice (diletacija, alergije), kar je po medicinski doktrini pričakovano, ravno tako tudi ledvična insuficienca kot je pojasnil izvedenec. Hospitalizacija, ki je posledica transplantacije in zdravljenja torej vpliva na sam ta spor in ni potreb in razlogov, da bi se morali vlagati novi zahtevki, saj je iz opredeljenega stanja in bolezni deklice, kljub zdravljenju, pričakovati trajne posledice. Pritožba nadalje meni, da so zakonske norme, ki odrejajo sporno področje nejasne in nerazumljive, kar povzroča pravno negotovost in s tem nezaupanje v pravo in krši načela pravne države. Meni, da zaradi tega ker med transplantacijami organov ni razlik, bi po ustavnem načelu enakosti se morala enaka stanja tudi enako obravnavati in bi tudi v primeru transplantacije jeter moralo veljati enako kakor za transplantacijo kostnega mozga in za presaditev krvotvornih matičnih celic. Navaja, da se imunosupresivna terapija nikoli ne uvede v času pred operacijo, kot zmotno trdijo člani zdravniške komisije in da je bila prvostopna odločba sodišča izdana na podlagi krive izpovedbe priče mag. D.D., saj se njegova izpoved nanaša na drugo osebo. Sodišče tudi ni popolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni pojasnilo zakaj je bila pravica otroku dodeljena v letu 2008, kljub temu, da se imunosupresivna terapija od leta 2008 dalje ni zmanjšala, v letu 2011 pa je bila ta pravica odklonjena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: VDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 8. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo E. št. ... z dne 20. 4. 2011. Center za socialno delo E. je dne 20. 4. 2011 izdal odločbo s katero je odločil, da se zahtevek tožnika za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka za otroka A.A., rojeno 11. 11. 2000, zavrne.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 110/2003, Uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju: ZSDP - UPB1) in Pravilnik o kriterijih za uveljavljenje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Ur. l. RS, št. 105/2002 - v nadaljevanju Pravilnik). S ZSDP-UPB1 se ureja zavarovanje za starševsko varstvo in pravice, ki iz tega izhajajo, družinski prejemki, pogoji in postopek za uveljavljenje posameznih pravic ter druga vprašanja glede izvajanja tega zakona (1. člen). Pravice po tem zakonu so: pravice iz naslova zavarovanja za starševsko varstvo in pravice do družinskih prejemkov (1. odstavek 2. člena). V 10. točki 3. člena citiranega zakona je določen pojem otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. To je otrok z motnjami v duševnem razvoju, slep in slaboviden otrok, gluh in naglušen otrok, otrok z odpovedjo funkcije vitalnih organov, gibalno oviran otrok, dolgotrajno hudo bolan otrok, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje skrbnejšo nego in varstvo. Dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno neto in varstvo je urejen v citiranem zakonu v določilih členov 80. do 83. V 1. odstavku 80. člena je določeno, da je dodatek za nego otroka denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva takega otroka. V 81. členu je določeno kdo ima pravico do dodatka za nego otroka in da se ta uveljavlja na podlagi mnenja zdravniške komisije. 82. člen ZSDP-UPB1 določa, kdo ni upravičen do dodatka za nego otroka. Kako dolgo traja pravica do dodatka za nego otroka je določeno v 83. členu. Ta pravica traja za obdobje, ko se otroku zagotavlja posebno varstvo zaradi zdravstvenih razlogov, oziroma do 18 leta, po tej starosti pa če so izpolnjeni pogoji iz 70. člena tega zakona. V skladu z 3. odstavkom 91. člena zakona natančnejše pogoje za pridobitev pravice do dodatka za nego otroka iz 81. člena tega zakona in pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek iz 85. člena tega zakona ter za delo in plačilo zdravniških komisij predpiše minister. V 6. členu Pravilnika je določeno, da se za dolgotrajno hudo bolne otroke po tem Pravilniku štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oz. otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot 6 mesecev. Seznam hudih bolezni je sestavni del tega Pravilnika. Razširjeni strokovni kolegij Pediatrije enkrat letno preveri ustreznost seznamov bolezni in predlaga njegove dopolnitve. V predmetni zadevi se uporablja Seznam težkih kroničnih bolezni in stanj, ki je bil priloga Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika (Ur. l. RS št. 55/2009), ta je v 22. točki določil, da so hudo bolani tudi otroci po transplantaciji organov in kostnega mozga še eno leto po končani intenzivni imunosupresivni terapiji.

Navedene pravne podlage je potrebno uporabljati in razlagati tako kakor je to navedlo pritožbeno sodišče že v sklepu Psp 8/2014 z dne 9. 4. 2014, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. VIII Ps 2410/2011 z dne 6. 11. 2013. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v svoji sodbi opr. št. Psp 257/2014 z dne 2. 10. 2014. Bistvo navedenega je, da v Pravilniku ni določen numerus clausus bolezenskih stanj, za katere se šteje, da otrok potrebuje posebno nego in varstvo, temveč so v seznamu naštete bolezni in stanja, za katere se že samodejno šteje, da so takšne intenzitete, da predpostavljajo posebno nego in varstvo in torej povečane življenjske stroške družine. Kdo vse ima pravico do dodatka za nego otroka kot ene izmed pravic po ZSDP-UPB1 pa je določeno v samem zakonu, kjer je tudi podana definicija otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Pravilnik (in s tem tudi seznam), ki je izvedbeni, izvršilni predpis ne more ožiti določitev pogojev za pravice iz naslova socialne varnosti, saj so ti določeni z zakonom, kakor je to določeno v 1. odstavku 50. člena Ustave RS. V predmetni zadevi je zato bilo potrebno ugotoviti ali spada zdravstveno stanje otroka A.A. v okvir seznama težkih kroničnih bolezen in stanj, kar bi že samo po sebi pomenilo, da gre za takšno zdravstveno stanje, ki se že samodejno šteje, da je takšne intenzitete, da predpostavlja posebno nego in varstvo in torej povečane življenjske stroške družine in drugič, v kolikor zdravstveno stanje otroka A.A. ne spada v eno izmed stanj navedenih v seznamu, je potrebno ugotoviti ali je otrok tako hudo bolan, da potrebuje posebno nego in varstvo, kakor je to določeno v 10. točki 3. člena ZSDP oz. v 80. členu istega zakona.

Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka zaslišalo zakonito zastopnico otroka F.F., v treh dopisih pozivalo zdravstveno komisijo toženke, da pojasni kaj se šteje za intenzivno imunosupresivno terapijo in kdaj je bila ta pri otroku ukinjena, zaslišalo člana ZK II stopnje D.D. ter postavilo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri G. fakulteti Univerze H.. Mnenje je za organ podal prof. dr. B.B., spec. internist gastroenterolog.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje. Pri A.A., rojeni 11. 11. 2000, je bila leta 2002 zaradi genetsko potrjenega sindroma Alagille narejena jetrna transplantacija. Po transplantaciji se redno kontrola pri pediatru na Pediatrični kliniki v H. in je na stalnem imunosupresivnem zdravljenju s Prografom. Večjih zapletov po transplantaciji, v smislu zavrnitvene reakcije in zapletov ob prejemanju imunosupresivne terapije, do sedaj ni bilo. Odmerki Prografa se prilagajajo glede na serumske koncentracije. Zaradi stenoze je bila oktobra 2012 v transplantacijskem centru v kraju C. narejena dilatacija arterije mezenterike superior. Izvedenec ugotavlja, da iz medicinske dokumentacije in po pogovoru z lečečo pediatrinjo ter pediatri, ki se ukvarjajo z jetrno transplantacijo na Pediatrični kliniki v H. izhaja, da deklica prejema standardno imunosupresivno terapijo s Prografom in da nima dodatnih zdravil, ki bi povzročali dodatno imunsko kompromitiranost. zaradi imunosupresivnega zdravljenja ni bilo neželenih učinkov, ki bi zahtevali hospitalizacijo in dodatne zdravniške intervencije. Tudi zaradi same jetrne transplantacije, razen kasnejše dilatacije arterije mezenterike superior, ni bilo v vsem času po transplantaciji potreb po dodatni hospitalizaciji ali intenzivnem zdravljenju. Deklica je bila od leta 2007 dalje, še posebej od 1. 5. 2011 v glavnem zdrava, neprizadeta, primerno razvita, prehranjena, brez večjih sprememb v laboratorijskih izvidih, z normalnimi izvidi slikovno diagnostičnih preiskav (po dilataciji arterije mezenterike superior), je uspešna v šoli in je njeno psihološko stanje stabilno. Gre za kronično bolnega otroka pri katerem je kljub temu, da se po transplantaciji počuti zdravo, potrebna redna imunosupresivna terapija, vendar tovrstnega stanja ni enačiti s popolnim zdravjem, pa tudi ne z hudim bolezenskim stanjem, če so potrebni samo kontrolni pregledi ob stalni imunosupresivni terapiji. Le ob komplikacijah, to je če pride do zavrnitvene reakcije in če je potrebna ponovna transplantacija ali hude oportonistične infekcije, je potrebna večja nega in nadzor.

Izvedenec je podal vsebinsko celovite odgovore podprte z medicinsko dokumentacijo iz katerih nedvoumno izhaja, da pri otroku ne gre za dolgotrajno hudo bolanega otroka, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje skrbnejšo nego in varstvo.

Tekom sodnega postopka, je bilo po mnenju pritožbenega sodišča tudi razčiščeno vprašanje ali gre za pri otroku za stanje iz 22. točke seznama o hudih boleznih. Za intenzivno imunosupresivno terapijo gre takoj po transplantaciji in še eno leto po tem, v primerih ko pride do zavrnitvene reakcije do izvenitve le-te, v tem obdobju prejema močna imunosupresivna zdravila, v tem času mora biti bolnik hospitaliziran in prejema standardno imunosupresivno terapijo.

Tako se izkaže, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da medicinska stroka ni določila kriterijev za intenzivno in vzdrževalno terapijo in da teh dveh zvrsti terapij ne razlikuje, saj je takšno stališče v nasprotju z izvedenimi dokazi pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je odločilno stanje kakor je bilo ugotovljeno v predsodnem postopku pri toženi stranki v mesecu aprilu 2011 oz. avgusta 2011. Sodišče v socialnem sporu v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 preverja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke.

Za enotno sodno prakso skrbi Vrhovno sodišče RS, tako ni mogoče sprejeti pritožbene graje, da je sodišče prve stopnje v vsebinsko podobnem primeru v zadevi opr. št. Ps 3182/2012 sprejelo drugačno odločitev, niti pritožnik ne priloži citirane sodbe (V Ps 3182/2012) pritožbi.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o tem, ali je bila tožniku pravica do dodatka za nego otroka v letu 2011 pravilno odklonjena. Okoliščina, da je bil dodatek za nego otroka tožniku priznan za leto 2008 na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva.

Pritožbeno sodišče je že pojasnilo kako je potrebno uporabiti materialno pravo v primerih, ko se odloča o pravici do dodatka za nego otroka. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je kršeno ustavno načelo enakosti ter da vse transplantacije niso obravnavane enako in je za nekatere določena daljša doba opravičenosti prejemanja dodatka za nego otroka.

Do sedaj navedeno je za rešitev predmetne zadeve edino relevantno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.