Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni navajala ustreznih pogojev za izdajo začasne odredbe, preuranjena. Sodišče se je opredelilo le do tožničine navedbe, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa se opredelilo do drugih navedb tožnice o nastajanju škode, npr. dolgotrajni vožnji na in z dela - 2,5 ure v eno smer, njeni neprespanosti, utrujenosti, stresu in bolniški odsotnosti zaradi tega.

O izdaji začasne odredbe pritožbeno sodišče ne more prvič odločati, saj bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek (239. člen ZIZ v zvezi z 9. in 54. členom ZIZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se odločba toženke št. ... z dne 19. 6. 2025 zadrži do končne odločitve tega delovnega spora, da se v primeru nespoštovanja sklepa o začasni odredbi za vsak dan nespoštovanja te odredbe izreče odgovorni osebi pravne osebe kazen v višini 100,00 EUR za vsak dan zamude, pri čemer seštevek kazni ne sme presegati zneska 5.000,00 EUR (točka I izreka) in odločilo, da bo o stroških za začasno odredbo odločeno v okviru odločanja o glavni stvari (točka II izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica, ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pravilno je sicer ugotovilo, da je terjatev verjetno izkazana, zmotno pa je stališče, da tožnica ni zadostno opredelila nenadomestljivo škodo, ki naj bi ji nastala. Škoda tožnici nastaja vsakodnevno. Gre za škodo na zdravju in počutju zaradi prekomerne obremenitve z vsakodnevnim prihodom na in odhodom z dela v trajanju 2,5 ure v eno smer. Tožnica delo opravlja v turnusu več kot 8 ur, prihod na in z dela pa se ji ne šteje v delovni čas. Res da v predlogu znesek nepremoženjske škode ni bil opredeljen, je pa predvidljiv in zaradi ravnanja toženke tudi utemeljen. Škoda na tožničinem zdravju je vsekakor utemeljena. Sodišče pa je tudi zanemarilo dejstvo, da se v dobrobiti za obstoj razmerij med starši in otroci ter ohranitve družinske skupnosti ne more postaviti na stran organizatorja delovnega procesa pri toženki, glede na to, da ima ob več tisoč zaposlenih v svojih enotah možnost organiziranja delovnega procesa. Predlog je tako po stališču pritožnice zadostno argumentiran, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlogu ugodi ali pa zadevo vrne v ponovni postopek.

3.Toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba neutemeljena, da tožnica tudi v pritožbi ni izkazala, da bi ji zaradi domnevnih kršitev toženke nastajala težko nadomestljiva škoda. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja 43. člen ZDSS-1, ki v prvem odstavku določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po četrtem odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zavarovanje terjatev je urejeno v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da je verjetnost terjatve tožnice izkazana, preuranjeno pa zavzelo stališče, da ni izpolnjen nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj da tožnica ni dokazala verjetnosti obstoja ene izmed predpostavk, ki mora biti podana poleg pogoja iz prvega odstavka tega člena, in sicer obstoja težko nadomestljive škode.

8.Pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni navajala ustreznih pogojev za izdajo začasne odredbe, preuranjena. Sodišče se je opredelilo le do tožničine navedbe, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa se opredelilo do drugih navedb tožnice o nastajanju škode, npr. dolgotrajni vožnji na in z dela - 2,5 ure v eno smer, njeni neprespanosti, utrujenosti, stresu in bolniški odsotnosti zaradi tega.

9.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem se bo opredelilo tudi do ostalih navedb tožnice v zvezi s škodo, ki ji nastaja zaradi ravnanja toženke. O izdaji začasne odredbe pritožbeno sodišče ne more prvič odločati, saj bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek (239. člen ZIZ v zvezi z 9. in 54. členom ZIZ).

Zveza: