Jedro

Možnost, da bo tožeča stranka lahko dopolnila nesklepčno tožbo, je potrebno razlagati široko oziroma je sodišče ne sme prehitro izključiti, zato je načeloma potreben poziv po tretjem odstavku 318. člena ZPP.

Pred objavo sodba še ni bila perfektna, sodišče prve stopnje pa še ni bilo nanjo vezano, saj bi jo lahko kadarkoli pred objavo spremenilo. Objava sodbe o prvotnem tožbenem zahtevku pa ni več dopustna, če ni bila opravljena pred dopustno spremembo tožbe, saj mora sodišče odločiti v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za odpoved najemnega razmerja toženi stranki in izpraznitev stanovanja št. 2 v prvem nadstropju večstanovanjske zgradbe na naslovu Miklošičeva ulica, P.. Obrazložilo je, da tožbeni zahtevek ni sklepčen. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je toženo stranko z opominom 23. 4. 2015 (vročenim 24. 4. 2015) opozorila na kršitve najemne pogodbe zaradi neplačevanja najemnine in stroškov, jo opozorila na višino zapadlih zneskov, ji dala primeren rok 15 dni za plačilo ter jo opozorila, da ji bo v primeru neizpolnitve celotne obveznosti najemna pogodba odpovedana z dnem 8. 8. 2015. Sodišče prve stopnje je menilo, da tožeča stranka kljub trditvam, da tožena stranka obveznosti ni poravnala, ni upravičena postaviti ugotovitvenega zahtevka, da je najemno razmerje bilo odpovedano že z 8. 8. 2015. Njene trditve, da je bila najemna pogodba odpovedana z dnem 8. 8. 2015 (ki ga je sama določila) in da je že potekel 90 dnevni rok po izteku katerega tožena stranka v stanovanju prebiva nezakonito, niso pravilne, saj se po določbi tretjega odstavka 112. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) najemna pogodba ob sporu odpoveduje s tožbo pri sodišču splošne pristojnosti. Zato bi tožeča stranka morala postaviti oblikovalen zahtevek, ne ugotovitvenega. Tožena stranka na tožbo v roku 30 dni od prejema nanjo ni odgovorila, vendar je po mnenju sodišča prve stopnje nesklepčnost tožbe takšne narave, da je ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb, zato je tožbeni zahtevek z zamudno sodbo po četrtem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo.

2. Zoper zavrnilno zamudno sodbo se je pritožila tožeča stranka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi jo sodišče prve stopnje moralo pozvati k dopolnitvi tožbe, če je menilo, da je nesklepčna. Sama ne meni tako, saj se najemna pogodba odpoveduje sodno le v primeru spora. Med pravdnima strankama ni sporno, da je najemna pogodba prenehala z dnem 8. 8. 2015. Tožeča stranka je zato s tožbo zahtevala le izpraznitev in izročitev nepremičnine, na podlagi predhodno odpovedane pogodbe (odpravljene najemne pogodbe). Ne glede na to je tožeča stranka že 7. 9. 2016 preko elektronske pošte, istega dne pa tudi priporočeno po pošti, poslala na sodišče prve stopnje spremembo tožbenega zahtevka. Sodišče je izpodbijano sodbo odpravilo šele naslednjega dne, čeprav se je z elektronskim sporočilom ter pripravljalno vlogo zagotovo seznanilo, o čemer izpodbijana sodba nima razlogov. Tožeča stranka predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zavrnilno zamudno sodbo sodišče izda, ob drugih izpolnjenih pogojih, če tožba ni sklepčna, to je če dejstva, navedena v tožbi, narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče mora tožečo stranko po tretjem odstavku 318. člena ZPP vseeno še prej pozvati, da nesklepčnost odpravi. Zamudno sodbo lahko izda šele, če tožeča stranka tega v danem roku ne stori. Samo, če je očitno, da nesklepčnosti ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, poziv k odpravi nesklepčnosti ni potreben, pač pa sodišče v skladu s četrtim odstavkom 318. člena ZPP po poteku roka za odgovor na tožbo tožbeni zahtevek zavrne. Možnost, da bo tožeča stranka lahko dopolnila nesklepčno tožbo, je potrebno razlagati široko oziroma je sodišče ne sme prehitro izključiti, zato je načeloma potreben poziv po tretjem odstavku 318. člena ZPP.

6. V danem primeru tožeča stranka v pritožbi navaja, da med pravdnima strankama ni spora o odpovedi najemne pogodbe, oziroma da je bila najemna pogodba odpravljena v soglasju. To so nove trditve, vendar bi jih lahko tožeča stranka navedla že v dopolnitvi tožbe, če bi jo sodišče prve stopnje k dopolnitvi pozvalo. V kolikor tožena stranka tudi na trditve o predpravdnem prenehanju najemnega razmerja ne bi odgovorila, bi se štelo, da jih priznava, kar bi narekovalo izdajo prave zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP, z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za izpraznitev stanovanja. Oseba, ki uporablja stanovanje brez pravnega naslova, ga namreč uporablja nezakonito, pri čemer lahko lastnik po prvem in drugem odstavku 111. člena SZ-1 kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja.

7. Vprašanje sklepčnosti tožbe je materialnopravno vprašanje, zato se o njem s pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče lahko izreče brez izrecne graje pritožbe, ki sicer izpodbija celotno odločitev sodišča prve stopnje. Tožbeni zahtevek v tožbi z dne 1. 12. 2015 se je glasil: „Toženi stranki se odpove najemno razmerje z dnem 8. 8. 2015, pri čemer je dolžna izprazniti štirisobno stanovanje št. 2 v prvem nadstropju večstanovanjske zgradbe na naslovu Miklošičeva ulica, P. in ga izpraznjenega vseh oseb in stvari skupaj s ključi izročiti tožeči stranki, v roku 60 dni, pod izvršbo.“ Ni šlo za ugotovitveni zahtevek, da je bila najemna pogodba odpovedana, pač pa za oblikovalni zahtevek, naj sodišče odloči, da se najemna pogodba odpove. Določitev datuma 8. 8. 2015 ni bila bistvena. Je pač tožeča stranka s tožbo zahtevala, da se najemna pogodba odpove za nazaj. Takšna določitev časa odpovedi ni utemeljena, vendar je mogoče tožbenemu zahtevku ugoditi le delno, z odpovedjo od datuma vložitve tožbe in ga le v presežku zavrniti. Bistven je zahtevek zaradi sodne odpovedi najemne pogodbe (tretji odstavek 112. člena SZ-1) in zaradi izpraznitve stanovanja. Po mnenju pritožbenega sodišča tožba z dne 1. 12. 2015 v bistvenem delu ni bila nesklepčna. Zaradi neustreznega datuma zahtevane sodne odpovedi še ni neutemeljen celotni tožbeni zahtevek, ob postavljenih trditvah o pogojih za odpoved iz 103. člena SZ-1, na način iz tretjega in četrtega odstavka 112. člena SZ-1. 8. Nazadnje ima pritožba prav, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati spremembo tožbenega zahtevka z dne 7. 9. 2016. Sprememba je bila poslana na sodišče po elektronski pošti ob 16.12 (po izteku delovnega časa) in hkrati s priporočenim pismom po pošti, ki je na sodišče prispelo 8. 9. 2016. Vloga, poslana po elektronski pošti, ki ni podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom, kot to zahteva tretji odstavek 105. člena ZPP, je nepopolna vloga, zato mora sodišče v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahtevati od vložnika, da jo dopolni s podpisom. Sodišče prve stopnje je bilo že z začetkom delovnega časa 8. 9. 2016 seznanjeno z (nepopolno) vlogo za spremembo tožbe, zato tega dne ne bi smelo izdati sodbe o tožbenem zahtevku iz prvotne tožbe. Zahtevati bi moralo dopolnitev vloge, ki pa je bila dopolnjena istega dne že s prispetjem priporočene pošte. Izpodbijana sodba, ki jo je izdala sodnica posameznica izven naroka (brez ustne razglasitve), nosi datum 6. 9. 2016, vendar je bila odpravljena (razglašena) šele 8. 9. 2016. Pred objavo sodba še ni bila perfektna, sodišče prve stopnje pa še ni bilo nanjo vezano, saj bi jo lahko kadarkoli pred objavo spremenilo. Objava sodbe o prvotnem tožbenem zahtevku pa ni več dopustna, če ni bila opravljena pred dopustno spremembo tožbe, saj mora sodišče odločiti v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožeča stranka lahko tožbo spremeni do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP), torej tudi do izdaje (bolje: razglasitve) zamudne sodbe (prave, ali neprave). Ker je bila tožba z dne 1. 12. 2015 že vročena toženi stranki, je v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP za spremembo tožbe potrebna njena privolitev, vendar sodišče prve stopnje brez izjave tožene stranke in brez sklepa o zavrnitvi dopustnosti spremembe tožbe ni smelo odločati o prvotnem tožbenem zahtevku.

9. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP izdalo zavrnilno zamudno sodbo, kar predstavlja bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitve postopka samo ni moglo odpraviti, saj je tožeča stranka postavila spremenjeni tožbeni zahtevek, ki toženi stranki še ni bil vročen.

10. Pridržanje odločitve o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.