Jedro

Odrejena pripravljenost na delo ni protipravna (kar bi predstavljalo podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke) zgolj zato, ker temelji na organizacijskem predpisu, ne da bi bila ta možnost posebej predvidena v področnem zakonu.

Duševne bolečine so pravno priznana oblike škode ob predpostavki dovoljšnjega trajanja in intenzivnosti. Najpogosteje se kažejo kot preokupiranost z občutki krivde, depresivno razpoloženje, nesposobnost za zbrano in stabilno odzivanje na vsakodnevne preizkušnje, povečana razburljivost in odzivnost ter kot somatizacija. Glede na to tožnikove navedbe o tem, da je bil v času odreditve pripravljenosti na domu omejen v svojem družabnem in družinskem življenju, ne predstavljajo navedb o obstoju duševnih bolečin kot pravno priznane oblike škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 8. 2008 do plačila in zahtevek za plačilo stroškov predhodnega postopka pri toženi stranki v višini 280,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2008 do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo stroškov postopka (I./1., I./2. in I./3. točka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 397,95 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je pripravljenost na delo takšna delovna obveznost, ki je v pogodbenem konceptu delovnega prava nikakor ni mogoče uvesti enostransko zgolj z izdajo nekega navodila in posamičnimi odredbami delodajalca. Tožnik je pred izdajo takšnega navodila in uvedbo pripravljenosti na delo vse svoje obveznosti oziroma vse svoje naloge opravil v polnem rednem delovnem času, po uvedbi pripravljenosti na delo pa je imel delovne obveznosti tudi izven polnega rednega delovnega časa. Tožnik v to ni izrecno privolil oziroma k temu ni dal soglasja, prav tako pa to ni bila posledica morebitne spremembe kolektivne pogodbe ali pa zakonske uvedbe pripravljenosti na delo ... izterjevalcev. Z navodilom je tako za tožnika v delovnem razmerju nastala nova obveznost do tožene stranke in sicer, da se po vsakokratnem razporedu direktorja v določenih obdobjih tudi po izteku rednega delovnega časa nahaja na določenem kraju oziroma v bližini kraja, kamor bi bil lahko poklican, da ima pri sebi vedno telefon, skratka, da je dosegljiv. Prav tako je zanj nastala obveznost, da se, v kolikor bi bilo to potrebno, v relativno kratkem roku pojavi na delovnem mestu in opravlja svoje običajne delovne naloge. V državni upravi je sicer pogodbeno načelo urejanja delovnih razmerij zaradi varstva javnega interesa omejeno, vendar je ta izjema izrecno in podrobno predpisana v zakonu. Tožena stranka z izdajo navodila ni mogla spremeniti obstoječih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko in na tak način tožniku ni mogla naložiti novih obveznosti v delovnem razmerju, zato je ravnanje tožene stranke protipravno. Količina ur pripravljenosti, ki jih po navodilu lahko odredi direktor ... urada, sploh ni omejena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se takšna pripravljenost na delo ne šteje v delovni čas v smislu določba 141. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in direktive 2003/88/ES glede maksimalnega delovnega časa. Tožnik je v času pripravljenosti na voljo delodajalcu in v tolikšni meri omejen, da je potrebno vsaj z vidika varstva pri delu ta čas šteti v delovni čas. V nasprotnem primeru bi bil delavec lahko ves čas v pripravljenosti, pri čemer po stališču sodišča prve stopnje ne bi bila kršena njegova pravica do dnevnega in tedenskega počitka. Tožnik v času pripravljenosti ni niti povsem svoboden niti sproščen, temveč čuti pritisk te svoje obveznosti, kar za njegovo zdravje prav gotovo ni ustrezno. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-265/07-16 z dne 16. 12. 2009 ugotovilo, da je pripravljenost treba šteti v delovni čas. Celo več, iz te odločbe izhaja, da Ustavno sodišče pripravljenost na delo šteje v efektivni delovni čas po ZDR. Glede škode je sodišče navedlo, da pravico do svobode ravnanja ne šteje za osebnostno pravico, za katero bi 179. člen OZ določal pravico do denarne odškodnine. Sodišče je sicer sledilo izpovedi tožnika in priče, da je zaradi pripravljenosti doživljal stres. Pripravljenost pod temi pogoji je opravljal več kot dve leti in pol. Znano je, da je delo ... izterjevalca že po naravi nadpovprečno stresno delo, zaradi česar je za tožnika toliko bolj pomembno, da v prostem času streh nevtralizira s prostočasovnimi aktivnostmi in ni „neprestano z eno nogo v službi“, kot je izpovedala priča S.G.. Tožnikovo psihično ravnovesje je bilo porušeno. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnem sporu že odločalo s sodbo opr. št. Pdp 376/2010 z dne 9. 12. 2010 in opr. št. Pdp 38/2011 z dne 2. 6. 2011 in tudi takrat zavrnilo pritožbo tožnika zoper zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Iz istih razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v citirani sodbi. Pritožbeno sodišče zavrača tudi predmetno pritožbo.

V sodbi opr. št. Pdp 376/2010 z dne 9. 12. 2010 in opr. št. Pdp 38/2011 z dne 2. 6. 2011 je pritožbeno sodišče potrdilo zavrnilno prvostopenjsko sodbo z argumentom, da tožnik ni izkazal obstoja duševnih bolečin, saj v trditveni podlagi ni navajal, v čem so se duševne bolečine izrazile, temveč je zgolj pojasnil, na kakšen način je bil omejen v času dežurstva, ki se je izvajalo kot pripravljenost na delu. Trditvena podlaga v tem sporu je glede tega vprašanja enaka kot v zadevi opr. št. Pdp 376/2010 in opr. št. Pdp 38/2011. V vseh sporih so tožniki navajali, da zaradi obvezne stalne pripravljenosti niso mogli opravljati vseh svojih prostočasovnih aktivnosti in da so bili omejeni pri preživljanju časa z družino oziroma s partnerko.

Trditvena podlaga tožnika v tem sporu ne izkazuje obstoja duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice. V že citiranih sodbah opr. št. Pdp 376/2010 in opr. št. Pdp 38/2011 pritožbeno sodišče pravilno ugotavlja, da se duševne bolečine kot pravno priznana škoda ob predpostavki dovoljšnjega trajanja in intenzivnosti, najpogosteje kažejo kot preokupiranost z občutki krivic, depresivno razpoloženje, nesposobnost za zbrano in stabilno odzivanje na vsakodnevne preizkušnje, povečana razburljivost in odzivnost ter kot somatizacija – to je poudarjeno doživljanje telesnih težav ter kot močne in zaskrbljujoče psihosomatske motnje ter podobno. Tožnik v postopku ni dokazal duševnih bolečin, ki bi bile pravno upoštevne, saj zdravstvene težave, ki jih navaja tožnik, ni moč šteti za dokaz duševnih bolečin, ki bi izhajale prav iz dežurstva, pa tudi njegov stres oziroma dejstvo, da „mora biti ves čas z eno nogo v službi“ ne izkazujejo stopnjo duševnih bolečin, ki bi bile lahko pravno upoštevne. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo glede obstoja duševnih bolečin in navedlo, da OZ v 1. odstavku 179. člena predpisuje, da pravična odškodnina oškodovancu pripada, če okoliščine primera zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Zadoščenje oškodovancu pripada zaradi porušenega psihičnega ravnovesja, zato neznatne škode niso priznane. Glede tega vprašanja je pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju, kot je bilo sodišče prve stopnje, saj je potrebno presoditi izvedene dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ko je prečitalo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tako tožnika kot njegovo ženo. Tožnikove navedbe o tem, da je bil v času odreditve pripravljenosti omejen v svojem družabnem in družinskem življenju, ne izkazujejo obstoja duševnih bolečin kot pravno priznane škode. Sodišče je verjelo tožniku in njegovi ženi, da je tožnikova pripravljenost na delo v družini povzročala stres in da so morali določene aktivnosti prilagoditi temu. Strinjalo se je tudi s tem, da je bilo plačilo za vse pripravljenosti na delo zelo nizko. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja, da navedeno ne pomeni, da je tožnik trpel duševne bolečine v tem obsegu, da bi bilo to pravno priznano. Tudi zdravstvene težave ni moč šteti za dokaz duševnih bolečin, izhajajočih prav iz dežurstva. Navedeno pomeni, da je neizkazanost pravno priznane škode nadaljnji razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka celo v primeru.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila protipravno odrejena pripravljenost na domu. Pri tem je sodišče prve stopnje kot zadostno pravno podlago za odreditev pripravljenosti pravilno opredelilo navodilo za izvajanje dežurstva ... izterjevalcev za potrebe prekrškovnih organov (priloga B/1, v nadaljevanju navodilo). Tožena stranka oziroma v njenem imenu Generalni ... urad je bila na podlagi 12. člena Zakona o davčni službi (ZDS-1-UPB1, Ur. l. RS, št. 17/2005) dolžna delo organizirati tako, da ... uprava lahko izvaja vse svoje pristojnosti. Med temi pristojnostmi pa je tudi izvrševanje glob, ki jih izrečejo prekrškovni organi in sodišča. Glede na to, da ti organi v skladu s 1. odstavkom 201. člena Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami) lahko odločijo, da se odločba izvrši takoj, ne glede na pritožbo, je bila tožena stranka dolžna delo organizirati tako, da so ... uradi lahko učinkovito izvrševali to pristojnost. Generalni ... urad ni presegel svojih pristojnosti, ko je določil, da se dežurstvo ... izterjevalcev opravlja kot pripravljenost izterjevalca na domu, pri čemer izterjevalcu za efektivno delo v času pripravljenosti pripada plačilo kot za delo preko polnega delovnega časa, za pripravljenost na domu, ko dela ne opravlja, pa dodatek v višini 10 %.

Odrejena pripravljenost na delo ni protipravna zgolj zato, ker temelji na organizacijskem predpisu generalne direktorice ... uprave Republike Slovenije in ta možnost ni izrecno predvidena v področnem zakonu. Nenazadnje ni res, da bi v vseh dejavnostih, kjer se izvaja dežurstvo oziroma pripravljenost na domu, to vprašanje bilo v celoti urejeno v zakonih. Tako se dežurstvo in stalna pripravljenost opravljata tudi na sodiščih, pri čemer je v zakonu ta oblika dela urejena le glede sodnikov, ne pa tudi glede administrativnega osebja, za katerega prav tako veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 126/2003).

Pritožbeno sodišče se je v sodbi opr. št. Pdp 376/2010 z dne 9. 12. 2010 sicer postavilo na drugačno stališče glede protipravnosti ureditve pripravljenosti na delo. Ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami) zagotavlja, da sodišče v določeni zadevi ne sme odločiti drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Vendar pa ni mogoče govoriti o kršitvi te pravice oziroma o odstopu od ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, kadar sta v določenem pravnem vprašanju le dve različni sodbi drugostopenjskega sodišča, vrhovno sodišče pa se glede tega vprašanja še ni opredelilo. Navedeno pa je lahko razlog za dopuščeno revizijo. V skladu s prvim odstavkom 367. a člena ZPP vrhovno sodišče lahko dopusti revizijo, med drugim tudi v primeru, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka z odreditvijo pripravljenosti na domu ni kršila pravil o najdaljšem delovnem času. Glede na določbo 6. člena Direktive 2003/88/SE in določbo 141. člena ZDR časa pripravljenosti na domu, ko delavec ne dela, ni možno šteti za (efektivni) delovni čas. Ob ugotovitvi, da je tožnik v celotnem spornem obdobju v času pripravljenosti efektivno sploh ni delal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikov delovni čas v spornem obdobju ni presegel omejitev iz Direktive oziroma ZDR.

Zmotno je pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-265/07 z dne 16. 12. 2009. S to odločbo je namreč Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo ureditev, po kateri se mobilnim delavcem, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, v delovni čas ne vštevajo odmori in čas razpoložljivosti, zaradi česar so ti delavci v slabšem položaju, kot delavci, za katere velja ureditev delovnega časa po ZDR. Položaj mobilnih delavcev, na katere se nanaša odločba Ustavnega sodišča, tako ni primerljiv s položajem tožnika v času pripravljenosti na domu, temveč je kvečjemu primerljiv s položajem tožnika v času njegovega odmora med delovnim časom, ali pa v času, ko med rednim delovnim časom nima nobenih konkretnih zadolžitev. Tak čas pa se tožniku prav gotovo šteje v delovni čas.

Tožnikov položaj v času pripravljenosti na domu je povsem enak položaju drugih delavcev v drugih organih, ki se jim neefektivni čas pripravljenosti na domu prav tako ne všteva v efektivni delovni čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.