Jedro

Pred izdajo končne zavrnilne odločitve je treba posamezniku vedno predočiti vse relevantne okoliščine in dejstva, na katerih bo v konkretnem primeru temeljila odločba, ker je to ena od temeljnih ustavnih pravic, določenih v 22. členu Ustave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-709/2018/8 (1323-11) z dne 26. 7. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 423,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 od prejema te sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Na prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 6. 9. 2017 je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopni organ) z odločbo št. 213-1026/2017-41 z dne 5. 3. 2018 izdala zagotovilo, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH) in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (1. točka izreka). Istočasno je odločila, da zagotovilo velja dve leti od dneva, ko je soglasje Ministrstva za notranje zadeve vročeno tožniku; kolikor v tem roku tožnik ne bo predložil dokaza iz 2. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), se bo štelo, da umika svojo vlogo za sprejem v državljanstvo. Obenem je z izrekom pod točko 3 še ugotovila, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: pristojni revizijski organ, sedaj tožena stranka) z izrekom pod točko 1 odpravilo navedeno prvostopno odločbo in hkrati z izrekom pod točko 2 odločilo, da se vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo ne ugodi. Z izrekom pod točko 3 je odločilo, da v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi je povzelo določila 10. člena ZDRS, na katerem temelji vloga tožnika, ter določila 27. b, c. in d. člena ZDRS, po katerih se mora zagotovilo, izdano v postopku sprejema v državljanstvo, obvezno predložiti v revizijo ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ocenjuje, da je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno glede tožnikovega izpolnjevanja pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, po kateri mora tujec, ki želi pridobiti državljanstvo, izpolnjevati pogoj, da dejansko živi v Republiki Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. Po stališču tožene stranke gre v tem delu določbe 10. člena ZDRS, ki govori "dejansko živi" in "neprekinjeno živi", za nedoločen pravni pojem. Le-ta se uporabi v opisu abstraktnega dejanskega stanja, kadar zakonodajalec z njim želi zajeti različne dejanske dogodke in stanja, ki imajo neko skupno pomensko vsebino, in sicer individualno glede na cilj urejanja zakonske materije v vsakem konkretnem primeru posebej, in sicer tako, da je skladna z voljo zakonodajalca, izraženo v pravni normi in ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera. V tej zvezi izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-11/96 z dne 11. 3. 1999. Navaja, da so v postopkih pridobitve slovenskega državljanstva z nedoločnimi pravni pojem "dejansko živi" in "neprekinjeno živi" mišljeni tisti dogodki in stanja, ki kažejo na pristno vez prosilca z Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS), katere državljanstvo želi pridobiti; sicer pa oba navedena nedoločna pravna pojma vsebujeta elemente bivanja. Dodaja še, da je za določitev njune vsebine potrebno ugotoviti vse okoliščine, ki kažejo na to, ali oseba, ki se določen čas ne nahaja na ozemlju RS bodisi zaradi kratkotrajnih prekinitev (subjektivne okoliščine) bodisi zaradi daljših prekinitev bivanja, na katere oseba ni imela vpliva (objektivne okoliščine), dejansko živi v RS. Ker je navedeni pogoj iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS eden od bistvenih pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva na pravni podlagi, na kateri tožnik utemeljuje svojo vlogo z dne 6. 9. 2017, mora on dokazati, da navedeni pogoj tudi izpolnjuje najmanj od 6. 9. 2007 dalje.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzame navedbe iz tožnikovega življenjepisa in pri tem ugotovi, da je med ostalimi dokazili tožnik predložil tudi potrdilo o obiskovanju šole za A.A. in B.B. za šolska leta 2013/2014, 2014/2015, 2015/2016, potrdilo Zavoda za zaposlovanje o brezposelnosti B.B. ter izjavo C.C. o skupnem gospodinjstvu A.A. in njegovih družinskih članov B.B., Č.Č. in D.D., overjeno na Općini ...z dne 17. 4. 2018. Po prejemu dopisa za seznanitev z dejanskim stanjem z dne 9. 5. 2018 je tožnik naknadno dopolnil svojo vlogo s številnimi listinskimi dokazi, spremnim dopisom ter potrdili in računi, ki kažejo na njegovo fizično prisotnost v Sloveniji.

5. Vendar po mnenju tožene stranke ni mogoče prezreti dejstva, da je družina tožnika še vse do 11. 7. 2016 prebivala v BIH, kar izhaja iz podatkov uradne evidence in tudi iz prijave prebivališča njegovih družinskih članov v RS, pa tudi na njegovem subjektivnem dojemanju skupnosti z ženo in otrokoma, kar nakazuje overjeno potrdilo o skupnem gospodinjstvu. Zato tožena stranka meni, da njegove izjave z dne 23. 4. 2018, ki jo je tožnik podal na zapisnik pri prvostopnem organu, ni mogoče šteti za verodostojno. To pa zlasti zato, ker iz tožnikovega življenjepisa izhaja, da je velikokrat oziroma pogosto potoval v BIH k svoji družini, ki se je v RS preselila leta 2016. Dotlej je bilo središče ekonomskih interesov tožnika v RS le iz razloga zaposlitve, kajti vse do leta 2016 je v BIH prebivala njegova družina, ki jo je pogosto obiskoval, tako da je bilo tam njegovo središče socialnih in družinskih interesov vse do 11. 7. 2016, ko se je tudi njegova družina preselila v RS in tu prijavila tudi bivališče. Šele od takrat dalje je tožniku postala RS središče ekonomskih, socialnih in družinskih interesov. Tožnika je z navedenimi ugotovitvami tožena stranka pisno seznanila z dopisom z dne 8. 6. 2018. 6. V nadaljevanju obrazložitve je povzet odgovor tožnika, ki ga je vložil po pooblaščencu in svojo vlogo dopolnil še s predložitvijo danega pooblastila. Tožnik se ni strinjal z navedenimi ugotovitvami in stališči tožene stranke v revizijskem postopku in je trdil prav nasprotno od ugotovitev in stališč revizijskega organa, in sicer, da nedvomno izpolnjuje pogoj iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, pri čemer je potrebno upoštevati Uredbo o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju: Uredba), ki v 2. členu izrecno določa, kakšna odsotnost se šteje za prekinitev dejanskega življenja. Tako je v zvezi s predpisanimi elementi zakonskega pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS tožnik kot relevantne izpostavil tri elemente: fizična prisotnost na ozemlju RS ter opravljanje bistvenih življenjskih aktivnosti, na podlagi obeh navedenih dveh elementov pa je mogoče govoriti o središču interesov, ob evidentni vzročno posledični povezanosti na način, da je fizična prisotnost vzročno-posledično povezana z opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti, ki kažejo na središče interesov; kot tretji element je tožnik izpostavil zahtevano neprekinjeno življenje, ki ga določata elementa kontinuirane fizične prisotnosti v predpisanem 10-letnem časovnem obdobju. Poudaril je še, da iz dopisa tožene stranke ni razvidno, na katerega od navedenih elementov se nanaša njena ugotovitev o tožnikovem neizpolnjevanju predpisanega pogoja glede 10-letnega dejanskega življenja v RS, pa tožnik iz njenih navedb sklepa, da se mu očita neizpolnjevanje elementa neprekinjenega življenja. Tožnik z vidika citiranih zakonskih in podzakonskih določb glede kontinuirane fizične prisotnosti kot irelevantno označuje navedbo tožene stranke, da se je "pogosto" odpravljal k svoji družini v BIH, saj bi moral revizijski organ nedoločnemu pravnemu pojmu "pogosto" dati vsebinsko opredelitev, nato pa šele na podlagi tako ugotovljene vsebine sklepati o tožnikovem izpolnjevanju pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Pri tem je za ugotavljanje izpolnjevanja elementa kontinuirane fizične prisotnosti pravno relevantno le konkretno koliko dni je tožnik v posameznem koledarskem letu zapuščal RS, ne pa, ali je to "pogosto"; o tem, da se za pravilno štetje odsotnosti upošteva zgolj polne dneve odsotnosti in ne samo datume prihoda in odhoda v državo, se je izreklo že tudi Upravno sodišče v sodbi št. III U 259/2012. 7. Tožnik je nasprotoval tudi revizijskemu stališču, da ker je njegova družina vse do preselitve v RS leta 2016 bivala v BIH, je zato njegovo bivanje v RS predstavljalo zgolj tožnikov zaposlitveni interes in da temu posledično tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja 10-letnega prebivanja v RS, vezano na element opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti, češ da gre za napačno ugotovitev revizijskega organa, da je njegovo bivanje v RS vezano le na njegov zaposlitveni interes, saj zaposlitveni interes predstavlja del širšega ekonomskega interesa. Tožnik pa v RS dejansko prebiva in ustvarja določen zaslužek, plačuje določene stroške, ki so vezani na njegovo prebivanje v RS, kot so najemnina in drugi stroški povezani s stanovanjskimi izdatki, prehrano, dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem, avtomobilskim zavarovanjem in drugimi stroški za registracijo vozila ter tekočimi življenjskimi stroški tako, da tožnik več kot 3/4 zaslužka porabi v RS. O stališču, da je prebivanje tožnika v RS vezano zgolj na zaposlitveni interes, bi bilo mogoče govoriti le, če bi vsak dan tožnik iz BIH prihajal v službo v RS in se po službi vračal v BIH, tožnik pa nasprotno svoj poklicni interes in vse svoje socialne interese opravlja v RS; tu se je udeleževal različnih izobraževalnih programov in sklenil veliko prijateljstev, pogosto se druži tudi s sodelavci, tu ima urejeno tudi zdravstveno zaščito, izbranega osebnega zdravnika in tudi obvlada slovenski jezik, četudi so njegovi družinski člani prebivali v BIH še vse do leta 2016, kar pa v postopku sprejema v državljanstvo ni odločilnega pomena, kakor izhaja iz več revizijskih postopkov, ki jih je primeroma navedel pod št. 213-207/2017, 213-1362/2017, 213-26/2018. 8. S povzetimi navedbami tožnika, se tožena stranka ne strinja, čeprav obenem ugotavlja, da je sicer nesporen podatek o njegovih zaposlitvah v RS vse od leta 2007 dalje ter da ima tožnik zagotovljeno materialno eksistenco v RS iz naslova zaposlitve, kot tudi, da ima v RS tudi izbranega zdravnika in da tu plačuje predpisane dajatve. Vendar dodaja, da dejanskemu bivanju ne dajo vsebine zgolj fizična prisotnost, pač pa tudi okoliščine, ki kažejo na središče interesov posameznika, predvsem zaradi izjave tožnika o skupnem gospodinjstvu. Glede okoliščin bivanja njegovih družinskih članov je pri presoji bivanja tožena stranka ugotavljala objektivne elemente skupnega gospodinjstva in subjektivne elemente, to je povezanost družinskih članov. Kljub fizični prisotnosti tožnika v RS, je na podlagi okoliščin, kot je ekonomski element, da je bil tožnik edini zaposlen in je s svojimi dohodki zagotavljal materialno in socialno varnost družinskih članov, po stališču tožene stranke mogoče opredeliti skupno gospodinjstvo kot ekonomsko skupnost, katere središče dogajanja je bila BIH vse do leta 2016, ko se je tožnikova družina preselila v RS. Pri tem je kot subjektivne kriterije oziroma elemente upoštevala njegovo overjeno izjavo v tožnikovem dojemanju njegove skupnosti z ženo in otrokoma, ki jo je sam opredelil kot skupno gospodinjstvo.

9. Pravni standard skupnega gospodinjstva tožena stranka utemelji na definiciji družine, kot izhaja iz Družinskega zakonika BIH. Ta družino opredeljuje kot življenjsko skupnost staršev in otrok ter drugih krvnih sorodnikov, če živijo v skupnem gospodinjstvu. Ker tožnik živi v ekonomski skupnosti z ženo in otrokoma, je navkljub ločenemu življenju zaradi tožnikove zaposlitve v RS po mnenju tožene stranke mogoče zaključiti, da je do prihoda njegove družine iz BIH v RS 11. 7. 2016 bilo njegovo subjektivno dojemanje skupnega življenja z družino vezano na državo prebivanja ostali družinskih članov in zato tožnik ni dokazal okoliščin, da je bilo od njegove zaposlitve v RS tudi središče interesov v RS s takšno stopnjo verjetnosti, da bi bili razlogi, ki govorijo v prid obstoju tega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu, zato ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Tožena stranka ni dolžna ugotavljati izpolnjevanja drugih pogojev, če kateri izmed zakonskih pogojev za sprejem v državljanstvo ni izpolnjen, saj morajo biti vsi kumulativno izpolnjeni.

10. V tožbi uvodoma tožnik navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker je neustavna, nezakonita in nepravilna. Uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki očita, da mu je pri vodenju revizijskega postopka kršila temeljne človekove pravice s tem, da ga je prikrajšala za obrazloženo odločbo. Posledično je bil postavljen v neenakopraven pravni položaj in mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik izrecno nasprotuje ugotovitvam in pravnim stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnik "velikokrat" potoval k družini v BIH in da je "pogosto" obiskoval svojo družino v BIH, ne strinja pa se tudi z njenimi ugotovitvami v zaključku izpodbijane odločbe in njenih dopisih z dne 12. 4. 2018 in 9. 5. 2018 glede njegovega neizpolnjevanja pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ker je v predpisanem obdobju zapuščal RS. Le-te so po njegovem mnenju napačne in nesprejemljive zlasti zato, ker se odsotnost iz RS v postopku sprejema v državljanstvo povezuje z elementom kontinuirane fizične prisotnosti, zato je relevantno le vprašanje "za koliko dni" in ne, ali je prosilec "pogosto" ali pa "velikokrat" v posameznem koledarskem letu zapuščal RS. Tudi iz izpostavljene sodbe št. III U 259/2012 izhaja stališče, da je potrebno upoštevati zgolj polne dneve odsotnosti in ne samo datumov prihoda in odhoda iz države.

11. Toženi stranki še očita, da je kot neverodostojno ocenila njegovo pisno izjavo z dne 23. 4. 2018, v kateri so po dnevnih pojasnjene njegove odsotnosti iz RS, še zlasti zaradi njene nesprejemljive uporabe pojmov "pogosto" in "velikokrat", ki nima podlage v zakonu in je za materialno-pravno nesprejemljiva. Še zlasti, ker ni ne v dopisu tožniku z dne 8. 6. 2018 niti v izpodbijani odločbi tožena stranka dala nobene druge vsebine oziroma obrazložitve, da bi bilo izpodbijano odločbo sploh mogoče preizkusiti. Prav tako je opustila tudi utemeljevanje pojma "odsotnosti tožeče stranke iz RS" v povezavi z elementom "kontinuirane fizične prisotnosti" kot pravnim pojmom, zgolj z ugotovitvijo, da fizična prisotnost tožnika na ozemlju RS ni sporna. Temu nasprotno je v izpodbijani odločbi zatrjevano odsotnost tožnika iz RS utemeljevala zgolj z navedbo pojma "bistvenih življenjskih interesov", ki da niso podani le zaradi obiskovanja njegovih družinskih članov v BIH. S tem stališčem se tožnik nikakor ne strinja, saj je glede na normativno ureditev pojma in pravnega pravila "večkratne krajše odsotnosti, ki ne presega 60 dni v enem koledarskem letu" legalno omogočena možnost večkratnih krajših odsotnosti prosilca, pri čemer sam zakonodajalec govori o "središču" interesov, kar torej ne pomeni, da prosilec za državljanstvo ne sme imeti nobenih življenjskih interesov v kakšni drugi državi, kar ni nepomembno. To potrjujejo tudi številne sodbe Upravnega sodišča. Tudi številna listinska dokazila, s katerimi je vlogo za sprejem v državljanstvo tožnik dopolnil še v revizijskem postopku dne 22. 5. 2018 kažejo ne samo na njegovo fizično prisotnost na ozemlju RS, kar je ugotovila sama tožena stranka v svojem dopisu z dne 9. 5. 2018 in tudi navedla, s katerimi listinskimi dokazili lahko oseba izkaže izpolnjevanje pogoja 10-letnega dejanskega življenja v RS, saj so to točno tista listinska dokazila, s katerimi je v revizijskem postopku tožnik dopolnil svojo vlogo. Tudi iz vsebine teh listinskih dokazil je razvidno, da ima tožnik bistvene življenjske interese v RS, pri čemer pa dejstvo, da družinski člani prosilca ne prebivajo v RS ni odločilnega pomena. To dokazuje z izpostavljeno upravno in sodna prakso v številnih konkretnih primerih, v katerih so družinski člani prosilcev v predpisanem obdobju prebivali v BIH in bodisi nikoli niso prebivali v RS na podlagi dovoljenja za prebivanje ali pa so se preselili v RS neposredno pred vložitvijo vloge za sprejem v državljanstvo. Do teh konkretnih, relevantnih in odločilnih navedb, pomembnih za odločitev o izpolnjevanju pogoja dejanskega življenja pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila in obrazložila, v čem je razlika med konkretnim primerom in konkretno navedenimi primeri, na katere se je med revizijskim postopkom tožnik izrecno skliceval, ampak zgolj pavšalno navedla, da je vsak postopek sprejema v državljanstvo svoja upravna zadeva in kot taka drugačna, ne da bi pojasnila, v čem je razlika.

12. Tožnik izrecno poudarja, da v upravnem postopku on ni podal nobene izjave o skupnem gospodinjstvu, zato kot neresnične označuje navedbe v izpodbijani odločbi o takšni izjavi. Prav tako kot napačne in popolnoma irelevantne tožnik označuje tudi ugotovitve, ki se opirajo na "tožnikovo izjavo o skupnem gospodinjstvu", "tožnikovo lastno dojemanje skupnega gospodinjstva", "skupno gospodinjstvo, v katero je na podlagi izjave vključen, katero je sam opredelil kot skupno gospodinjstvo". Iz navedene sporne izjave o skupnem gospodinjstvu je namreč razvidno, da jo je pred tujim upravnim organom dne 17. 4. 2018 podal in podpisal C.C.. Pri čemer iz navedene izjave niti ni razvidno, da tožnik in njegovi družinski člani živijo v skupnem gospodinjstvu v BIH, saj tudi po ugotovitvah tožene stranke živijo družinski člani tožnika v RS že od 11. 7. 2016 dalje, kar je nesporno dejstvo. Nenazadnje pa je tudi v navedeni izjavi o skupnem gospodinjstvu označeno "v R Sloveniji". Pri tem poudarja, da ne gre za potrdilo, ampak le za izjavo osebe z overitvijo upravnega organa, ki ne posega v vsebino izjave, zato nima kvalitete javne listine, od katere se razlikuje v pravnih učinkih in pravnih posledicah. Iz vsega uporabljenega gradiva kot nesporno izhaja, da je tožnik v RS zaposlen od 4. 9. 2007 dalje, kot tudi, da v RS opravlja svoj poklicni interes in da si je v predpisanem obdobju zagotavljal materialno in socialno eksistenco; tu ima urejeno tudi osnovno in dopolnilno zdravstveno varstvo, v Zdravstvenem domu E. ima tudi izbranega osebnega zdravnika. Iz naslova zaposlitve si ustvarja ekonomski zaslužek, na podlagi katerega redno plačuje davke in vse druge javne dajatve ter ostale obveznosti v RS; v predpisanem obdobju se je tožnik v RS tudi izobraževal in je v obdobju med 15. 3. 2017 in 30. 6. 2017 obiskoval delavnice z opisanimi vsebinami in dne 17. 12. 2013 uspešno opravil teoretično in praktično usposabljanje za voznika viličarja ter dne 15. 5. 2015 opravil tudi izpit iz znanja slovenščine. Tu si je ustvaril veliko prijateljstev, redno se druži s prijatelji in sodelavci, zato je tudi toženi stranki večkrat predlagal, naj jih v postopku zasliši kot priče, a neuspešno.

13. Dodatno v tožbi pojasnjuje, da je tožnik po stabilizaciji zaposlitve in rešitvi spora z nekdanjim delodajalcem zaradi neizplačanih plač pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani ter po rešitvi stanovanjskega problema oziroma pridobitvi primernega stanovanja začel urejati dokumentacijo za prihod družinskih članov, ki od 11. 7. 2016 dalje v RS tudi živijo, otroci pa obiskujejo šolo. Iz celotnega gradiva v upravnem spisu je tako na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj v konkretnem primeru mogoč zaključek, da tožnik izpolnjuje tudi pogoj dejanskega življenja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, saj je na ozemlju RS fizično prisoten in ima tu središče vseh interesov, kar izkazujejo vse njegove poklicne, ekonomske, socialne in druge vezi, ki jih je v času prebivanja v RS ustvaril in kažejo na to, da med tožnikom in RS obstajajo tesne in trajne povezave.

14. V nadaljevanju tožbe očita toženi stranki, da ga kljub trem predhodnim pisnim seznanitvam z dne 12. 4. 2018, 9. 5. 2018 in 8. 6. 2018 ni seznanila s svojimi ugotovitvami in stališči glede subjektivnih in objektivnih elementov skupnega gospodinjstva, ki jih je navedla nato v izpodbijani odločbi, čeprav bi mu morala že pred izdajo izpodbijane odločbe omogočiti, da se o tem izjavi, oziroma, da se izjavi glede vseh bistvenih ugotovitev o izpolnjenosti pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Prav tako se ni opredelila niti do vseh navedb tožnika v revizijskem postopku, saj ni pojasnila niti v čem je razlika med tožnikovim primerom in konkretnimi primeri, na katere se je tožnik izrecno skliceval v revizijskem postopku, s čimer ga je prikrajšala za obrazloženo odločbo in posledično kršila pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišču predlaga, naj v dokazne namene vpogleda predmetne upravne spise obeh upravnih organov prve in druge stopnje, ustno zasliši tožnika in vse doslej predlagane priče, nato pa izpodbijano odločbo odpravi ter v veljavi obdrži zagotovilo Upravne enote Ljubljana z dne 5. 3. 2018, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj ji naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

15. Navedbe iz tožbe tožnik ponavlja in dopolnjuje tudi v pripravljalni vlogi z dne 17. 6. 2021. 16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa neutemeljene. Zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2021 pri svojih navedbah in stališčih vztraja ter jih dopolnjuje.

17. Sodišče je dne 11. 6. 2021 opravilo pripravljalni narok (45. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), na katerem je s strankama odprto razpravljalo o pravnih in dejanskih vidikih spora ter si prizadevalo, da bi prišlo do sklenitve sodne poravnave, a neuspešno, saj je pooblaščenec tožene stranke na naroku povedal, da vztraja pri vseh dotedanjih navedbah v izpodbijani odločbi, odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah; res je, da podzakonski akt posebej ne opredeljuje kriterija dejanskega življenja v RS, vendar tožena stranka ocenjuje, da je definicija dejanskega življenja dovolj jasno opredeljena v samem zakonu, in sicer 3. odstavku 8. člena ZDRS. Izrecno se je v zvezi s tem pogojem skliceval na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 ter glede sodbe št. III U 259/2012 povedal, da ni bila upoštevana.

18. Tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 14. 6. 2021 in 18. 6. 2021 tožena stranka vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in stališčih ter pri oceni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita

19. Sodišče je 18. 6. 2021 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v predmetne upravne spise in priloge v sodnem spisu A1 - A3 ter B1 - B3, stranki pa sta vztrajali pri svojih dotedanjih navedbah, podanih v tožbi in odgovoru na tožbo ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah.

K točki 1:

20. Tožba je utemeljena.

21. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v konkretnem primeru štelo, da je tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, kot je pravilno navedel tudi sam tožnik v tožbi. Sodišče je v tej zvezi upoštevalo določilo 5. odstavka 17. člena ZUS-1, po katerem je v upravnem sporu toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je bil v konkretnem primeru postopek končan z izdajo izpodbijane odločbe Ministrstva za notranje zadeve kot revizijskega organa druge stopnje z dne 26. 7. 2018, ki je z izrekom pod točko 1 odpravilo izdano soglasje oziroma prvostopno odločbo Upravne enote Ljubljana in hkrati z izrekom pod točko 2 odločilo, da se vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo na podlagi 10. člena ZDRS ne ugodi, je sodišče zato upoštevajoč določilo 5. odstavka 17. člena ZUS-1, štelo, da je pravilno opredeljena tožena stranka v tožbi, ki je uperjena zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, saj je le-to v konkretnem primeru tudi izdalo upravni akt, s katerim je bil postopek upravnega odločanja končan.

22. Med strankama ni sporno, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo z redno naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS, s katerim je zakonodajalec tudi taksativno predpisal določene pogoje, ki jih mora prosilec za sprejem v državljanstvo kumulativno izpolnjevati. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje pravilnosti uporabe tako procesnega prava kot tudi materialnega prava ter kršitve tožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in v posledici tega tudi vprašanje pravilnosti ugotovitve relevantnega dejanskega stanja.

23. Po presoji sodišča so bila v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana odločba, bistveno kršena pravila postopka. V tožbi namreč tožnik po presoji sodišča utemeljeno graja postopanje upravnega organa druge stopnje v revizijskem postopku, ki tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni celovito seznanil z vsemi relevantnimi ugotovitvami in stališči glede izpolnjevanja pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, na katerih je utemeljil izpodbijano zavrnilno odločbo, ne da bi sploh navedel in utemeljil razloge, zaradi katerih ni izvedel s strani tožnika predlaganih dokazov z zaslišanjem predlaganih prič ter izpostavljene upravne in sodne prakse v več primerljivih zadevah, z navedbo njihovih opravilnih številk. Prav tako upravičeno po presoji sodišča tožnik uveljavlja tudi v odločilnem delu pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe, ki zadeva (ne)izpolnjevanje pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, kljub njenemu sicer znatnemu obsegu, kar tudi po mnenju sodišča prav tako pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

24. Predvsem je treba še pred izdajo končne zavrnilne odločitve posamezniku vedno predočiti vse relevantne okoliščine in dejstva, na katerih bo v konkretnem primeru temeljila odločba, ker je to ena od temeljnih ustavnih pravic, določenih v 22. členu Ustave. Za odločitev v konkretnem primeru je torej bistveno stališče, ki se je v primerljivih zadevah izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi, kot med drugim izhaja številnih sodb Upravnega sodišča (npr. I U 908/2013 z dne 29. 10. 2014, I U 2114/2017 z dne 17. 6. 2020 in III U 118/2019 z dne 3. 11. 2020), da bi morala tožena stranka na podlagi načela materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje (8. člen ZUP) in v ta namen dati možnost tožeči stranki, da se izjasni o vseh relevantnih okoliščinah, stališčih in ugotovitvah v postopku, na katerih temelji sprejeta zavrnilna odločitev, še pred izdajo izpodbijane odločbe.

25. V zvezi z navedenim je treba pojasniti, da mora biti zaradi pravice do izjave, ki je sestavni del ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in ki se na zakonski ravni odraža v več določbah ZUP (prim. 9. in 146. člen), tudi v postopku, kot je obravnavani revizijski postopek o prošnji za sprejem v državljanstvo z redno naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS, stranki omogočeno, da navaja dejstva in predlaga dokaze ter se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja pričam ter da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Sicer je pri tem treba poudariti, da stranka nima absolutne pravice do izvedbe prav vsakega dokaza, ki ga predlaga. Če pa predlaga določen dokaz in ga organ ne izvede, mora to zavrnitev ustrezno utemeljiti, kar pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila in to utemeljeno graja tožnik v tožbi, saj gre sicer za kršitev pravice do izjave in obenem za pomanjkljivo obrazložitev odločitve.

26. Dokazne predloge, vključno z dokaznimi predlogi po zaslišanju prič namreč organ lahko utemeljeno zavrne bodisi iz formalnih ali iz vsebinskih razlogov. Iz formalnih razlogov se lahko dokazni predlog zavrne, če ni pravočasen ali če ni substanciran oziroma če ni razvidno, o katerem dejstvu bi oseba izpovedala. Z vsebinskega vidika pa organ dokaza ni dolžan izvesti, kadar je dokaz nepotreben (ker je dejstvo že dokazano, npr. priča naj bi že ugotovljeno dejstvo le potrdila), nerelevanten (ker dejstvo, ki naj bi se tako dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno) ali neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Ob tem pa se zavrnitev dokaznega predloga ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, ko bi se organ vnaprej, torej še preden bi dokaz izvedel, opredelil, da izvedba predlaganega dokaza ne more imeti takšne teže kot ostali (izvedeni) dokazi. Prepoved tovrstnega vnaprejšnjega opredeljevanja, ne da bi organ dokaz izvedel, izhaja tudi iz določbe 10. člena ZUP. Zavrnitev dokaznega predloga z argumentom, da so že izvedeni dokazi tako prepričljivi in popolni, da jih tudi nov dokaz ne bi mogel ovreči, tako ni dopustna. Vnaprejšnjo oceno je mogoče sprejeti le, kolikor organ izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz sploh ne bi vplival na odločitev, izhajajoč iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo. Torej kolikor argumentira, da četudi bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je tožnik kot stranka s predlogom želel dokazati, to ne bi moglo vplivati na odločitev, kar pomeni, da gre v bistvu za nerelevanten dokaz.

27. Ker navedeno v obravnavanem postopku ni bilo upoštevano, oziroma to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, so bila bistveno kršena pravila upravnega postopka v smislu določb 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zaradi navedenih procesnih kršitev je moralo sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo, ki pomeni vsebinsko celoto, odpraviti ter je tako ob smiselni uporabi 1. odstavka 66. člena ZUS-1 odpravilo ugotovljeni poseg v tožnikove pravice in vzpostavilo zakonito stanje. V skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek, da v njem odpravi opisane pomanjkljivosti ob upoštevanju stališč iz te sodbe, kot tudi stališč v citiranih pravnomočnih sodbah št. I U 908/2013 z dne 29. 10. 2014, I U 2114/2017 z dne 17. 6. 2020 in III U 118/2019 z dne 3. 11. 2020, od katerih je s strani tožene stranke izpostavljena sodba št. III U 75/2019 z dne 20. 10. 2020 sicer odstopila, vendar ne vsebuje razlogov za odstop od ustaljene sodne prakse v istovrstnih zadevah.

K točki 2:

28. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena z določili 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Tožbo in pripravljalne vloge je tožeča stranka vložila po odvetniku.

29. Ker je tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je sodišče izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka.

30. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Pravilnik v 4. odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR, v 4. členu navedenega Pravilnika pa je določeno, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožeča stranka pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, in je morala v postopku stvar dodatno pojasnjevati, se ji priznajo stroški v višini 423,50 EUR (4. odstavek 3. člena v povezavi s 4. členom Pravilnika), povečani za 22 % DDV, saj je tožnikov pooblaščenec tudi zavezanec za DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo tožniku po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).