Jedro

Tudi odločba, s katero je zavrnjen zahtevek za napredovanje pedagoškega delavca v naziv, mora vsebovati vse elemente, določene v 2. odstavku 209. člena ZUP, še zlasti pa jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in natančno navedbo predpisov, ki so narekovali sprejeto odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo in šport z dne 13.5.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničin zahtevek za napredovanje v naziv mentor. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da tožnica "v času vložitve zahteve" ne izpolnjuje pogoja ustrezne strokovne izobrazbe, ki jo 2. člen pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu določa kot enega od pogojev za napredovanje. Po določbi 175. člena zakona o usmerjenem izobraževanju morajo imeti učitelji v srednji šoli, ki poučujejo strokovno-teoretične predmete, visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri. Tožnica ima višješolsko izobrazbo predmetne učiteljice strojepisja in stenografije. Ta izobrazba bi bila ustrezna, če bi si tožnica pridobila še dodatno izobrazbo - tečaj za učitelje iz računalništva in poslovne informatike, s čimer bi se usposobila za poučevanje predmeta strojepisje in obdelava besedil v srednji šoli. Pri tožnici tudi ni podana izjema iz 2. odstavka 226. člena zakona o usmerjenem izobraževanju, saj je v vzgoji in izobraževanju zaposlena šele štiri leta.

Tožnica v tožbi navaja, da je na srednji šoli zaposlena kot učiteljica predmeta strojepisje in obdelava besedil. Po učnih načrtih programov, v katerih poučuje (upravnih tehnik, podjetniško poslovanje, ekonomski tehnik), se za njeno delo zahteva višja izobrazba pedagoške akademije, smer strojepisje, in dodatno pridobljeno znanje uporabe urejevalnikov besedil z računalnikom v obliki tečajev (za programa podjetniško poslovanje in ekonomski tehnik) oziroma tečaj iz računalništva za učitelje računalništva in poslovne informatike (za program upravni tehnik). Tožnica meni, da te pogoje izpolnjuje, saj ima višjo izobrazbo pedagoške akademije, smer strojepisje in stenografija, ter uspešno opravljene tečaje iz računalništva za učitelje strojepisja z oblikovanjem besedil oziroma poslovne informatike. Meni tudi, da tožena stranka nima prav, ko ne upošteva, da visokošolske izobrazbe za predmet strojepisje in obdelava besedil ni mogoče pridobiti. Tožnica iz navedenih razlogov predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica ne izpolnjuje podrobnejših pogojev, ki jih je za poučevanje predmeta "strojepisje in obdelava besedil" v okviru programa "upravni tehnik" ter predmeta "poslovna informatika v programu "podjetniško poslovanje" določil dne 23.5.1991 Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje. Tožnica nima opravljenega ustreznega tečaja iz računalništva za učitelje računalništva in poslovne informatike v obsegu 150 ur. Tudi dejstvo, da tožnica v okviru predmeta strojepisje in obdelava besedil poučuje ožje vsebine, na odločitev ne more vplivati, saj so pogoji glede zahtevane strokovne izobrazbe določeni po posameznih predmetih. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Niti zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91-I) niti zakon o plačah delavcev v javnih vzgojno - izobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92), ki sta bila podlaga za izdajo pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 in 54/93, dalje: pravilnik) nimata posebnih določb o postopku. To med drugim pomeni, da mora odločba, s katero je zavrnjen zahtevek pedagoškega delavca za napredovanje v naziv, vsebovati vse elemente, navedene v 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v tem okviru še zlasti jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ter natančno navedbo predpisov, ki so ob ugotovljenem dejanskem stanju narekovali sprejeto odločitev. Izpodbijana odločba je v tem pogledu nepopolna, saj so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ni pa tudi jasno, katere določbe 175. člena zakona o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89, dalje: ZUI) je tožena stranka pri svoji odločitvi uporabila, in tudi ne, zakaj je tožena stranka svojo odločitev oprla samo na 2. člen pravilnika, ne pa tudi na 9. člen, v katerem je pogoj strokovne izobrazbe podrobneje urejen. Tako sodišče ne more presoditi, ali je tožbeni ugovor, da za predmet, ki ga poučuje tožnica, visokošolske izobrazbe ni mogoče pridobiti (kar bi narekovalo uporabo 2. odstavka 175. člena ZUI) utemeljen, pa tudi ne, ali je zahtevo po "dodatni izobrazbi", ki jo v obrazložitvi odločbe navaja tožena stranka, šteti kot zahtevo po strokovni izobrazbi, določeni z zakonom v smislu 2. oziroma 9. člena pravilnika. Tožena stranka v odločbi namreč ni navedla, v katerih vzgojno-izobraževalnih programih poučuje tožnica, pa tudi ne, kakšna strokovna izobrazba se za poučevanje v konkretnem programu zahteva in s katerim aktom je predpisana. Njenih navedb iz odgovora na tožbo sodišče ne more upoštevati, ker mora biti dejanska in pravna podlaga odločitve ugotovljena v odločbi, saj je le tako stranki dana možnost izpodbijanja. Ker iz navedenih razlogov sodišče ni moglo rešiti spora, je moralo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpraviti.

Sodišče je ZUP in ZUS skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.