Jedro

V sporu za ugotovitev stvarne služnosti v korist vsakokratnih lastnikov različnih gospodujočih nepremičnin so slednji med seboj v razmerju navadnega sosporništva. Na pasivni strani so v enakem medsebojnem položaju vsakokratni lastniki različnih služečih nepremičnin. Enotni sosporniki so (le) solastniki posamezne služeče nepremičnine, na kateri se zahteva ugotovitev služnosti. V sporu za varstvo služnosti (konfesorna tožba) pa niti solastnina na služečem zemljišču ne utemeljuje enotnega sosporništva na pasivni strani.

Vrednost spornega predmeta mora biti diferencirano navedena za vse zahtevke med navadnimi sosporniki. Predlagateljem, ki te obveznosti niso izpolnili, ne koristi, da odločitev o njihovih zahtevkih temelji na skupnih razlogih (peti odstavek 367. člena ZPP). Ti namreč pri subjektivno kumuliranih zahtevkih navadnih sospornikov ne povzročijo seštevanja vrednosti posameznih zahtevkov.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik oziroma njegovi dediči so lastniki nepremičnine parc. št. 2226/4 k. o. ... (v nadaljevanju parcela A), drugi tožnik pa je lastnik nepremičnine parc. št. 2224/0 k. o. ... (v nadaljevanju parcela B). Prvi toženec je lastnik parcele 2228/0 iste k. o. (v nadaljevanju parcela C) in z drugimi toženci solastnik parcele 2223/1 iste k. o. (v nadaljevanju parcela D). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da se za potrebe gospodujočega zemljišča A in B v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin ugotovi obstoj služnostne pravice hoje in vožnje […] v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin C in D. Zavrnilo je tudi zahtevek za prepoved prvemu tožencu in drugi tožnici posegati v opisano služnostno pravico in za nerazdelno vzpostavitev poti v prvotno stanje. Ugotovilo je, da sporna pot poteka preko dveh parcel (C in D) in da jo je tožeča stranka nemoteno uporabljala od leta 1964 dalje do leta 2002. Kljub temu je zaključilo, da so bili pogoji za priposestvovanje izpolnjeni le glede parcele D (že od leta 1984), ne pa tudi glede parcele C. Razlog, da tožniki služnosti niso priposestvovali na obeh parcelah, je sodišče našlo v posebnem režimu družbene lastnine. Ugotovilo namreč je, da je bila parcela C vse od leta 1973 dalje družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, zato je bilo na njej priposestvovanje služnostne pravice izključeno (55. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Navedb tožnikov, da je družbena lastnina prenehala že z uveljavitvijo Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), sodišče ni sprejelo. Kot je pojasnilo, je bila nepremičnina C olastninjena v skladu z dne 11. 3. 1993 uveljavljenim Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (kot stavbišče, ki sodi v sklop kmetije, je ex lege postala last Republike Slovenije), dotlej pa je zanjo veljala pravna ureditev družbene lastnine in z njo povezane omejitve glede razpolaganja in priposestvovanja. Priposestvovalna doba za parcelo C je tako začela teči šele 11. 3. 1993 in se do 7. 4. 2002, ko so lastniki te parcele uporabo poti prepovedali, ni iztekla. Zato tožniki, čeprav so bili dobroverni, niso mogli priposestvovati služnosti poti preko parcele C. Ker služnostna pot pretežno poteka po parceli C in brez tega dela poti ni mogoče uporabljati preostale poti po parceli D, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v tem obsegu. Odločalo je tudi o (spremenjenem) zahtevku, s katerim so tožniki zoper tožence zahtevali ugotovitev služnostne pravice na parcelah 2223/2 in 2223/3 k. o. ... (v nadaljevanju parceli E in F) in izstavitev zemljiškoknjižnih listin, zoper tretjega toženca in četrto toženko pa še prepoved poseganj v služnostno pravico ter vzpostavitev poti. Ta del zahtevka je zavrglo, saj je ugotovilo, da je bilo o njem že pravnomočno odločeno v prejšnjem sojenju.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je z razlogi prvostopenjskega sodišča; drugače je menilo le, da tožeča stranka ni bila dobroverna. Dodalo je, da priposestvovanje služnosti na parceli C ni bilo mogoče niti v času veljavnosti Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki družbene lastnine ni poznal. Priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini je v določeni meri dopustil šele ZTLR.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožniki vlagajo predlog za dopustitev revizije glede treh pravnih vprašanj, glede katerih bodisi ni sodne prakse revizijskega sodišča, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna, bodisi odločitev pritožbenega sodišča odstopa od sodne prakse revizijskega sodišča: (1) ali sodišče lahko uporabi določbo 55. člena ZTLR (ki velja od 1. 9. 1980) tudi za presojo pogojev priposestvovanja stvarne služnosti v obdobju pred njeno uveljavitvijo (od leta 1964 do 1. 9. 1980); (2) kdaj je bila ukinjena družbena lastnina oziroma prepoved iz določbe 55. člena ZTLR oziroma kdaj je določena nepremičnina prenehala biti družbeno sredstvo družbene pravne osebe (s sprejemom URS ali zakonov o lastninskem preoblikovanju); (3) ali se doba za priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini, ki je družbena lastnina, lahko sešteva (tako tista, ki je potekla v času veljavnosti ODZ – konkretno od leta 1964 do 1. 9. 1980 – kot tista po ukinitvi družbene lastnine). Menijo, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo. Prepovedi priposestvovanja iz določbe 55. člena ZTLR ne bi smeli uporabiti retroaktivno. Omenjena prepoved je poleg tega prenehala že s sprejemom URS (leta 1991). Priposestvovalna doba je zato tekla od leta 1964 do 1980 in nato od leta 1991 do leta 2002, torej več kot 20 let. 4. Predlog ni dovoljen.

5. Vlagatelji (izrednega) pravnega sredstva so dolžni izkazati obstoj pogojev za njegovo dovoljenost. Med drugim morajo pravilno označiti in po potrebi utemeljiti vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Revizije namreč ni mogoče dopustiti, če omenjena vrednost ne presega 2.000,00 EUR (četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Obravnavani nedenarni zahtevki tožnikov so opredeljeni zgolj z en(otn)o, nediferencirano vrednostjo spornega predmeta (4.590,22 EUR), kar v konkretnem primeru ne zadošča. 6. Prvi tožnik (sedaj njegovi dediči) in drugi tožnik sta lastnika dveh različnih gospodujočih nepremičnin. Upoštevaje zahtevano pravno varstvo v konkretnem sporu je vsakokratni lastnik ene gospodujoče nepremičnine (A) z vsakokratnim lastnikom druge gospodujoče nepremičnine (B) v razmerju navadnega sosporništva. Na pasivni strani so v enakem medsebojnem položaju vsakokratni lastniki različnih služečih nepremičnin (C, D, E in F). Enotni sosporniki so (le) solastniki posamezne služeče nepremičnine in še to le glede zahtevka za ugotovitev služnosti, kolikor se nanaša na njihovo nepremičnino. V sporu za varstvo služnosti (konfesorna tožba) pa niti solastnina na služečem zemljišču ne utemeljuje enotnega sosporništva na pasivni strani. Toženci, zoper katere so tožniki zahtevali varstvo služnosti (zahtevki obeh tožnikov zoper prvega toženca in drugo toženko glede varstva služnosti na parcelah C in D ter zoper tretjega toženca in četrto toženko glede varstva služnosti na parcelah E in F), so navadni sosporniki, saj ne zakon ne narava pravnega razmerja zanje ne terjata enake rešitve spora (196. člen ZPP). Vrednost spornega predmeta bi torej morala biti diferencirano navedena za vse omenjene zahtevke med navadnimi sosporniki.

7. Predlagateljem ne koristi, da odločitev o njihovih zahtevkih temelji na skupnih razlogih (peti odstavek 367. člena ZPP). Ti namreč pri subjektivno kumuliranih zahtevkih navadnih sospornikov ne povzročijo seštevanja vrednosti posameznih zahtevkov.(1) Ob navedenih okoliščinah je treba vrednost spornega predmeta presojati ločeno za vsak zahtevek vsakega tožnika oziroma predlagatelja (drugi odstavek 41. člena ZPP). Nediferencirana vrednost spornega predmeta, ki so jo navedli tožniki oziroma sta jo povzeli sodišči nižjih stopenj, tako ne zadošča, saj se ne ve, na katerega od več zahtevkov se nanaša oziroma v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek.

8. Ker predlog za dopustitev revizije ni dovoljen, ga je sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 245/2009 z dne 3. 3. 2011.