Jedro

Zgolj okoliščina, da je obdolženec v eni kazenski zadevi v priporu, sama na sebi še ne narekuje obvezne obrambe tudi v drugem postopku, ki teče zoper istega obdolženca. Ne glede na obsojenčevo nizko izobrazbo (končanih sedem razredov osnovne šole), odvisnost od mamil, zelo moteno čustvovanje in dejstvo, da je bil priprt v drugi kazenski zadevi, se po presoji Vrhovnega sodišča pokaže, da sodišče prve stopnje s tem, da obsojencu ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, ni ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 70. člena ZKP in tudi ne v nasprotju s 1.odstavka in b in c točko 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki obdolžencu zagotavlja pravico do poštenega sojenja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila povprečnine, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trbovljah je s sodbo z dne 12.2.2004 obsojenega E.D. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena v zvezi z 22. in 2. odstavkom 16. člena KZ in sedmih kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, mu za posamezna kazniva dejanja določilo zaporne kazni ter nato po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan Z.V. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 14.500 SIT, I.M. 30.000 SIT in I.K. v znesku 4.000 SIT. Po 1. točki 357. člena ZKP pa je zoper obsojenca zavrnilo obtožbo za dve kaznivi dejanji tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in za poskus istovrstnega kaznivega dejanja, torej tudi v zvezi z 22. členom KZ. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe; za tiste, nastale v zvezi z zavrnilnim delom pa po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu E.D. izrečeno enotno kazen znižalo na deset mesecev zapora. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega E.D. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje z napotkom, da na začetku postopka izloči vse dokaze, pridobljene v času obsojenčevega pripora, nato pa postopek nadaljuje pred drugim sodnikom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega E.D. nima prav, da v 2. odstavku 70. člena ZKP (da mora imeti obdolženec zagovornika ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor), že zakon vzpostavlja neizpodbojno domnevo (presumptio iuris et de iure), da se oseba, ki ni na prostosti, ne more sama učinkovito braniti. Na podlagi take razlage vložnik tudi zatrjuje, da so nedovoljeni vsi dokazi, ki so bili v postopku zoper obsojenca pridobljeni po odreditvi pripora, in jih je zato potrebno iz spisov izločiti, sodnike, ki so se v postopku s temi dokazi seznanili, pa izločiti iz nadaljnjega odločanja.

Po 2. odstavku 70. člena ZKP mora imeti obdolženec zagovornika pri postopku po 204.a členu tega zakona in ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 19.6.1997 na občni seji sprejelo načelno pravno mnenje, da ni potrebno, da bi obdolženec le zato, ker je zoper njega v kazenskem postopku odrejen pripor, moral imeti zagovornika tudi v drugem kazenskem postopku, ki ločeno teče zoper njega. Po 2. odstavku 110. člena Zakona o sodiščih (ZS) so pravna mnenja obvezna za senate Vrhovnega sodišča in se lahko spremenijo samo na novi občni seji. Glede na tako razlago zgolj okoliščina, da je obdolženec v eni kazenski zadevi v priporu, sama na sebi še ne narekuje obvezne obrambe tudi v drugem postopku, ki teče zoper istega obdolženca. Kolikor vložnik zatrjuje nasprotno, mu zato ni mogoče pritrditi.

Strinjati se je treba z vložnikom, da je določbo 2. odstavka 70. člena ZKP potrebno razlagati tudi v povezavi z določbo 1. odstavka iste zakonske določbe, ki predpisuje, da mora imeti obdolženec zagovornika tudi, če se je zaradi svojih osebnostnih lastnosti nezmožen uspešno braniti. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 30.6.2005, opr. št. I Ips 196/2003, zavzelo stališče, da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je priprtemu obdolžencu potrebno zagotoviti obvezno obrambo tudi v drugem kazenskem postopku. Pri tem mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut formalne obrambe, upoštevati konkretne okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej in na podlagi teh presoditi, ali bi bilo vodenje kazenskega postopka, če obdolženec ne bi imel zagovornika, (še) pošteno oziroma ali bi bila med strankama v postopku zagotovljena enakost orožij. Pri tej presoji mora sodišče upoštevati obdolženčeve osebnostne lastnosti, psihično stanje, starost in izkustvo ter njegovo sposobnost učinkovite obrambe pretehtati tudi v povezavi s posebnostmi in omejitvami, značilnimi za priporni položaj, v katerem so možnosti materialne obrambe, ne glede na dokazno breme, ki je na tožilcu, objektivno otežkočene. Te okoliščine mora presojati tudi v povezavi s težo in številom kaznivih dejanj ter zahtevnostjo pravne in dejanske problematike. Šele celovita ocena teh okoliščin lahko v vsaki konkretni zadevi pokaže ali je treba obdolžencu tudi v zadevi, v kateri zoper njega ni odrejen pripor, na tej podlagi postaviti zagovornika po uradni dolžnosti.

Vložnik v zahtevi navaja, da je obsojenec neizobražen, neizkušen in brez poklica, odvisen od mamil, brez zadostnih sredstev za preživljanje, saj prejema socialno pomoč, pri čemer da je treba upoštevati tudi izdatke zaradi bolezni odvisnosti, kar da govori v prid stališču, da gre za primer, ko bi mu morala biti obramba obvezno zagotovljena.

Na vsebinsko enake očitke obsojenčevega zagovornika v pritožbi je prepričljivo odgovorilo že sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na tretji in prvi odstavek na četrti strani sodbe), s katero je sicer argumentiralo, zakaj niso bili podani pogoji za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 71. člena ZKP. Navedlo je, da je obsojenec sicer odvisnik od mamil, vendar intelektualno povprečna oseba, z zelo motenim čustvovanjem in motenimi družbenimi odnosi. Pojasnilo je, da se je v kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj zagovarjal, komentiral izpovedbe prič, predlagal tudi izvedbo dokazov, za katere se je izkazalo, da so ga razbremenjevali in je zaradi tega državna tožilka po izvedenem dokaznem postopku za tri kazniva dejanja umaknila obtožbo. Pri presoji utemeljenosti zatrjevane kršitve je pomembno, da gre v obravnavani zadevi za večje število kaznivih dejanj, vendar je dejanska in pravna problematika tudi z vidika razumevanja povprečnega človeka enostavna, miselno zlahka obvladljiva in pregledna. Iz izpiska iz kazenske evidence za obsojenca je razvidno, da se ni prvič znašel v položaju, da mu je bilo sojeno za kazniva dejanja, medtem ko je bil priprt ali zaprt zaradi storitve drugih kaznivih dejanj, tako da mu je bila taka situacija izkustveno poznana in zato tudi manj obremenjujoča, kot bi sicer bila, če bi takšne izkušnje ne imel. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da si besedne zveze "nezmožen, da se sam uspešno brani" ni mogoče razlagati tako, da mora obdolženec imeti zagovornika samo takrat, kadar je popolnoma nezmožen za vsakršno obrambo, temveč že takrat, ko je nezmožen za uspešno obrambo (sodba z dne 15.12.1993, opr. št. I Ips 246/93). Ne glede na obsojenčevo nizko izobrazbo (končanih sedem razredov osnovne šole), odvisnost od mamil, zelo moteno čustvovanje in dejstvo, da je bil priprt v drugi kazenski zadevi, se glede na prej naštete okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča pokaže, da sodišče prve stopnje s tem, da obsojencu ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, ni ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 70. člena ZKP in tudi ne v nasprotju s 1.odstavka in b in c točko 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki obdolžencu zagotavlja pravico do poštenega sojenja.

Ker ta procesna kršitev ni podana, so neutemeljene tudi trditve glede nadaljnjih kršitev, s katerimi vložnik zatrjuje, da so vsi dokazi pridobljeni v postopku po obsojenčevemu odvzemu prostosti nedovoljeni, na tej podlagi tudi nakazuje obstoj izločitvenega razloga po 4.a točki 39. člena ZKP.

S sklicevanjem na okoliščine, ki so po mnenju vložnika narekovale obvezno obrambo po 1. odstavku 70. člena KZ, zahteva tudi navaja, da je močno vprašljiva obsojenčeva sposobnost (ob običajnih omejitvenih učinkih pripora na psiho obsojenca), svobodno oblikovati voljo (odpoved zagovorniku, neuveljavitev pravice do brezplačnega zagovornika) o stvareh, o katerih ni bil deležen ustreznega pouka, ker da ga ni bil sposoben razumeti in ga pouk kot naslovnika ni dosegel ter da ga zato ni bilo. S takimi trditvami, ki jih v pritožbi ni postavil, vložnik ponuja lastno dokazno oceno dejstev, pomembnih pri presoji obsojenčevega razumevanja in možnosti svobodnega oblikovanja volje glede odpovedi zagovorniku in neuveljavljanja pravice do brezplačnega zagovornika. S temi navedbami zato obsojenčev zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo je že v več odločbah razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno opredeliti, saj v nasprotnem utemeljenosti trditev ni mogoče preizkusiti.

Vložnik je v sklepnem delu zahteve navedel celotno besedilo 6. člena EKČP, kjer je med minimalnimi pravicami obsojenca: s poudarjenim tiskom označil besedilo, da mora obdolženec možnosti za pripravo obrambe, če pa nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da mora tega dobiti brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Na ta način in s sklicevanjem na obsojenčeve slabe gmotne razmere, obsojenčev zagovornik v zahtevi tako nakazuje na kršitev določbe 71. člena oziroma 3. odstavka 12. člena ZKP. Utemeljenosti tako artikuliranih navedb v zahtevi ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je iz razlogov drugostopenjskega sodišča, ki jim pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, razvidno, zakaj v konkretni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti iz razlogov pravičnosti, torej na podlagi 71. člena ZKP.

Z vidika vprašanja, ali bi sodišče obdolženca, ki je priprt v drugi kazenski zadevi, na podlagi 14. člena ZKP moralo poučiti tudi o pravici do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti na stroške države, če ga sam ne more plačati, pa vložnik napadene pravnomočne sodbe v zahtevi ne problematizira.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega E.D., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Zagovornik obsojenega E.D. sicer ni uspel, vendar pa je sodišče obsojenca glede na njegove slabe gmotne razmere, na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.