Jedro

Očitek tožnice, da je zamujala zaradi tega, ker zaradi zamud s plačilom toženke njej ni mogla plačevati svojih podizvajalcev, ne drži, kar ji je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje. Poleg tega je bila pravočasna oddaja dobav posameznih epizod bistvena sestavina pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 2.779,77 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 467.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 208.640,00 EUR od 16. 3. 2018 do plačila in od zneska 258.640,00 EUR od 17. 4. 2018 dalje do plačila (I. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da v 15 dneh toženi stranki plača 20.408,61 EUR pravdnih stroškov (II. izreka).

2. Zoper takšno sodbo je tožeča stranka vložila dve pritožbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbi odgovorila in predlagala, da ju pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 14. 11. 2017 sklenili Pogodbo o izvedbi storitev pri produkciji TV vsebin in nato 8. 2. 2018 še aneks k navedeni pogodbi (pogodba). Predmet pogodbe je bila produkcija televizijske oddaje A. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za podjemno pogodbo po določbah 619. do 648. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Tožeča stranka je po pogodbi kot izvršni producent prevzela obveznost, da bo izdelala 80 epizod televizijske oddaje A., tožena stranka pa obveznost plačila. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da znaša cena za posamezno oddajo 26.500,00 EUR + DDV in da celotni pogodbeni znaša 2.120.000,00 EUR + DDV. Plačilni pogoji so določali plačilo v desetih obrokih v znesku 212.000,00 EUR z zapadlostjo vsakega 15. dne v mesecu, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 15. 11. 2017, zadnji pa 15. 8. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je pogodba predčasno prenehala, ko je tožena stranka z dopisom pooblaščenca z dne 19. 4. 2018 tožečo stranko seznanila, da odstopa od pogodbe. Ni sporno, da je do odstopa od pogodbe tožeča stranka toženi dobavila 31 oddaj, tožena stranka pa v celoti plačala prve štiri obroke in peti obrok delno v znesku 50.000,00 EUR, preostalih obrokov pa ni poravnala. Skupaj je tožena stranka do odstopa od pogodbe tožeči stranki plačala 1.084.560,00 EUR + DDV. Med pravdnima strankama so bili sporni razlogi za odstop pogodbe. Tožeča stranka namreč trdi, da je svoje pogodbene obveznosti izpolnjevala pravilno in pravočasno in meni, da je tožena stranka samovoljno odstopila od pogodbe. Tožena stranka pa ugovarja, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnjevala nepravilno in z zamudo, da je dobavljala krajše oddaje od pogodbeno dogovorjenega trajanja, nakar je bila sprva primorana pristati, da so bile oddaje sploh lahko predvajane v skladu z vnaprej določenim terminom predvajanja. Oddaje je dobavljala z zamudo pogodbeno dogovorjenega roka, kar je privedlo do izpada predvajanj. Tožeča stranka je imela tudi težave s podizvajalci, ki so pripeljali do prekinitve snemanja in zastoja pri produkciji ter posledično predvajanju serije. Toženi stranki je postalo očitno, da tožeča stranka svojih obveznosti ne bo mogla pravočasno dokončati, zato je odstopila od pogodbe predčasno. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da držijo ugovorne navedbe tožene stranke in sicer, da je tožeča stranka svojo obveznost izvajala z napako (prekratke posamezne oddaje) in z zamudo oddaje posameznih oddaj in da je bil njen odstop upravičen, zato je tožbeni zahtevek za plačilo preostalih obrokov po pogodbi zavrnilo, saj nobena stranka nima več pravice zahtevati preostanek obveznosti po pogodbi.

7. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in sicer je tožena stranka zamujala s plačilom čisto vsakega mesečnega obroka, zaradi česar je bila tožeča stranka primorana zalagati lastna finančna sredstva, da je sploh lahko izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti (vključno z obveznostmi, ki jih je imela do svojih podizvajalcev). Ker ni bila z lastnimi finančnimi sredstvi več zmožna plačevati svojih podizvajalcev, ki so sodelovali pri produkciji nadaljevanke in je zaradi tega prišlo do prekinitve snemanja in odpovedi sodelovanja glavnega podizvajalca B., je tožena stranka odpovedala pogodbo iz razloga domnevne bodoče nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti tožeče stranke, kar je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo kot utemeljen razlog za odpoved pogodbe. Za vse zamude je odgovorna tožena stranka. Od pravilne in pravočasne izpolnitve tožene stranke je bila namreč v celoti in nujno odvisna pravilna in pravočasna izpolnitev tožeče stranke. Skladno s tretjim odstavkom 626. člena OZ izvajalec (torej tožeča stranka) ne odgovarja za zamudo tudi v primeru, ko mu naročnik ni pravočasno izročil materiala, v tem primeru plačila. Glede na navedeno je tožena stranka samovoljno odstopila od pogodbe.

8. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku prve stopnje pravilno in zelo podrobno ugotovilo dejansko stanje (točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje od 34. do 59.), ki ga pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo in se nanj v celoti sklicuje. Dodaja še, da očitek tožnice, da je zamujala zaradi tega, ker zaradi zamud s plačilom toženke njej ni mogla plačevati svojih podizvajalcev, ne drži, kar ji je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje. Poleg tega je bila pravočasna oddaja dobav posameznih epizod bistvena sestavina pogodbe. Nadalje iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica spreminjala svoje navedbe glede zamud in jih prilagajala postopku, saj je najprej trdila, da ni zamujala, potem, ko so bili preloženi dokazi, ki so ovrgli to njeno trditev, je trdila da je zamujala le z nekaj epizodami, ko se je izkazalo, da so bile zamudne redne, je trdila, da je bila za zamude kriva toženka, ki ji ni pravočasno plačevala svojih obveznosti. Tudi izpoved njenega zakonitega zastopnika ni bila prepričljiva, saj je izpovedal, da so bile zamude le v začetku pogodbenega odnosa, kasneje ne več, česar predloženi dokazi niso potrdili in tudi ne potrjujejo navedb tožnice same, da je imela zaradi težav s plačili toženke težave s svojimi podizvajalci in so bile za to zamude in iz 41. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so bile zamude ves čas trajanja pogodbe in pritožnica tega ni ovrgla.

9. Glede dobave epizod v krajšem trajanju od pogodbeno dogovorjenega pritožnica navaja, da sicer 7. člen pogodbe določa dolžino oddaje 55 minut z možnostjo spremembe dolžine trajanja oddaje s soglasjem strank. Tožeča stranka pojasnjuje, da je tožena stranka pristala na skrajšanje posameznih epizod. Neenakomeren čas trajanja posameznih epizod nadaljevanke takšnega tipa, kot izhaja iz sporne pogodb, je nekaj povsem običajnega in pričakovanega. Tožena stranka je molče pristala na krajše epizode.

10. Takšna pritožbena izvajanja ne držijo, kar je podobno in pravilno pojasnilo sodišče od 24. do 33 točke obrazložitve. Pritožnica le ponavlja svoje trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje, na kar je, kot rečeno, sodišče prve stopnje že odgovorilo in se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na njegovo obrazložitev v izogb nepotrebnemu ponavljanju.

11. Pritožbena trditev, da je zaradi domnevne zamude pri predaji posameznih epizod sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila tožena stranka primorana spremeniti programsko shemo zaradi teh zamud, ni relevantna. Ni sporno, da je tožeča stranka toženi predala 31 epizod in jih je tožena stranka 31 tudi emitirala ter tožnici tudi plačala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (točka 39 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je tožnica dobavljala epizode z zamudo, kar je toženka sanirala tako, da je zamaknila programsko shemo in da je v prvem tednu aprila prevajala zgolj štiri epizode, petkova 6.4. pa je odpadla, kar vsekakor predstavlja spremembo programske sheme.

12. Glede izpovedi priče C. C. pa pritožnica navaja, da ta ni verodostojna priča in sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti na njegovo izpovedbo, saj je imela navedena priča neposredni finančni interes, da se predmetni spor razreši za tožečo stranko neugodno, saj je sama v veliki meri pripomogla k prenehanju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Gre namreč za direktorja družbe B., ki je bil pri snemanju nadaljevanke glavni podizvajalec tožeče stranke. Družba B. je prekinila snemanje in odpovedala pogodbo o sodelovanju tožeči stranki zaradi nepravočasnega plačila. Do tega pa je prišlo ravno zaradi zamud s plačilom tožene stranke tožeči. Priča C. C. sedaj sodeluje s toženo stranko v vlogi izvršnega producenta pri oddaji D. in pri oddaji E., zato je bilo njeno pričanje prirejeno. Pritožbeno sodišče ne vidi, kako bi sedanje sodelovanje med toženko in pričo vplivalo na pričino odpoved pogodbe tožnici, ki ji ni plačevala za njeno podizvajalsko delo. Sodišče prve stopnje je ocenilo pričo kot verodostojnost in naveden trditve pritožnice niso omajale njene verodostojnosti. To pa tudi zato, ker je sodišče prve stopnje (točka 50. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) ugotovilo, da je imela tožnica težave tudi z drugimi podizvajalci, ne le z družbo B. 13. V drugi pritožbi tožeča stranka navaja, da je nesporno med strankama, da je tožeča stranka toženi dobavljala krajše epizode, vendar pa je pojasnila, da je v eni uri dovoljeno imeti 12 minut reklam. Navajala je, da tožena stranka po prejetih 31 epizodah ni nikoli grajala trajanja dolžine, niti pisno niti ustno. Šele z dopisom 12. 4. 2018 je tožena stranka tožečo prvič pozvala, da svoje delo prilagodi pogodbenim obveznostim in tožeči stranki postavila rok za odpravo do 13. 4. 2018. Vendar pa je po mnenju pritožnice ta rok enega dneva neprimeren in bistveno prekratek, o tem pa sodba nima nobenih razlogov, čeprav je tožeča stranka temu ugovarjala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 13. 4. 2018 res grajala dolžino epizod in da tožnica epizod, ki jih je dobavila po tem roku, ni oddala v ustreznem trajanju in so bile še vedno prekratke. Drži, da se sodišče prve stopnje ni izrecno izjavilo o prekratkem roku za dobavo, vendar to ni kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je bil nosilni razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka v tem, da je tožnica zamujala z dobavo posameznih epizod, da je imela težave s podizvajalci in je toženka zaradi tega odstopila od pogodbe, saj je bilo iz danih okoliščin očitno, da bodoče obveznosti tožnice ne bodo izpolnjene.

14. Glede pisnih izjav prič F. F. in G. G., ki jim tožeča stranka ugovarja, saj sta predloženi v fotokopiji in ne v originalu. Njuni izjavi je mogoče šteti le kot dokazni listini, ki sta bili vloženi prepozno, saj je bil prvi narok v tej zadevi že opravljen in tožena stranka z njuno vročitvijo prekludirana. Sodišče prve stopnje se naj do tega ne bi opredelilo, kar ne drži. Izjavi prič (priloga B65 in B 89) sta bili prevedeni. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve, je za sodišče, ko je listina v tujem jeziku, merodajna vsebina overjenega prevoda, saj sodni tolmač s svojim podpisom in pečatom jamči za skladnost prevoda z izvirnikom. Toženka je pred sodiščem prve stopnje navedla, da razpolaga tudi z izvirnikom izjav in če je tožnica dvomila v njihovo verodostojnost, bi lahko od sodišča prve stopnje zahtevala, da jih toženka predloži, kar vse ji je sodišče prve stopnje že pojasnilo.

15. Pritožnica meni, da je tožena stranka odstopila od pogodbe zato, ker se je izkazalo, da je gledanost nadaljevanke zelo slaba. Skozi njeno predvajanje pa je gledanost samo še padala. Slaba gledanost je tudi vzrok za slabo planiranje programske strukture in programsko strategijo s strani tožene stranke in njenega programskega direktorja, čeprav so bile oglaševalske aktivnosti, povezane z oddajo, obveznost tožene stranke, kakor je izhajalo iz točke 82 Splošne določbe pogodbe. Takšne navedbe so pavšalne in za njih tožnica ni predložila ustreznih dokazov, ki bi potrdili, da tudi, če je bila gledanost slaba, je bil to vzrok za toženkin odstop od pogodbe.

16. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.1

17. Pritožbi tožeče stranke glede na navedeno nista utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ju je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbama ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 3.750 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 ozr. 1 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 2.779,77 EUR.

1 Prim sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa VSRS III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.