Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je upravno sodišče tožnikovo zahtevo, da se zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa gradbene inšpektorice o dovolitvi izvršbe, pravilno presojalo glede na pogoje iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 - ZUS-1), da se do pravnomočno končanega postopka zadrži izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega sklepa gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto z dne 7.3.2007. Z navedenim sklepom je gradbena inšpektorica med drugim ugotovila, da je njena odločba z dne 5.10.2006 postala dne 12.12.2006 izvršljiva in odredila, da je tožnik dolžan odstraniti nedovoljeno zgrajen objekt na svoje stroške do 10.4.2007, sicer bo odstranitev objekta opravilo pooblaščeno podjetje, pri čemer bo tožnik o datumu izvršbe pisno obveščen. Tožena stranka je pritožbo tožnika zoper navedeni sklep gradbene inšpektorice zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa upravno sodišče navaja, da je tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navedel, da bi mu z izvršitvijo upravne odločbe, z odstranitvijo kozolca, nastala nepopravljiva škoda, saj bi jo bilo nemogoče popraviti, če bi se kasneje izkazalo, da je bila izvršitev nezakonita. Po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je osnovni pogoj za odložitev izvršitve izpodbijanega akta verjetno izkazan nastanek težko popravljive škode tožniku, šele nato je treba v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V obravnavanem primeru tožnik le pavšalno zatrjuje nastanek nepopravljive škode, ne da bi jo konkretno opredelil, tako v smislu vrste škode, kot glede njene višine. Ravno tako ne navaja razlogov, zaradi katerih bi bila tako specificirana škoda za tožnika težko popravljiva glede na njegove osebne razmere, npr. glede na njegovo premoženjsko stanje, dohodke, morebiten izpad dohodka (ki bi ga pomenila odstranitev kozolca) itd. Ker navedeni pogoj za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 ni izpolnjen, je tožnikovo zahtevo zavrnilo.

Tožnik vlaga zoper navedeni sklep pritožbo. Navaja, da se z obrazložitvijo upravnega sodišča v izpodbijanem sklepu ne strinja. Že v tožbi je navedel, da bi moral na podlagi izpodbijane odločbe odstraniti nedovoljeno zgrajen objekt na svoje stroške, sicer naj bi odstranitev objekta opravilo pooblaščeno podjetje. V tožbi je tudi že pojasnil, da gre pri objektu za kozolec, ki je star že več kot 80 let, da gre za dragocen objekt, in bi bilo zato nedopustno, da se podre. Škoda, ki bi nastala z njegovo odstranitvijo je nedvomno nenadomestljiva, saj se tudi v primeru, da bi se izpodbijani akt upravnega organa izkazal za nezakonit in bi bil s sodbo razveljavljen, več kot 80 let starega kozolca se ne bi več dalo povrniti v stanje v katerem je sedaj. Zato je že iz tega razloga jasno, da je izdaja začasne odredbe upravičena, pri čemer tudi javna korist ne bi bila s takšno odložitvijo izvršitve izpodbijanega akta z ničemer prizadejana, ravno tako pa tudi ne bi bile ogrožene koristi nasprotnih strank. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ga spremeni tako, da se izda predlagana začasna odredba, oziroma, da sklep razveljavi in vrne zadevo upravnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je upravno sodišče tožnikovo zahtevo, da se zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa gradbene inšpektorice o dovolitvi izvršbe, pravilno presojalo glede na pogoje iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Navedeno pomeni, da je izdaja začasne odredbe možna, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Z ugotovitvijo upravnega sodišča, da ti v obravnavani zadevi niso izpolnjeni, ker tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode, se vrhovno sodišče strinja. Verjetnost nastanka težko popravljive škode namreč ni mogoče izkazovati le s pavšalnim sklicevanjem, da škode ne bo mogoče več popraviti, če bi se kasneje izkazalo, da je bila izvršitev inšpekcijske odločbe nezakonita.

Tožnik v pritožbi ponavlja razlog, zaradi katerega naj bi sodišče izdalo predlagano začasno odredbo, nenadomestljivost škode v primeru rušenja več kot 80 let starega kozolca, ki pa ne more vplivati na drugačno odločitev vrhovnega sodišča. Ker tudi po presoji vrhovnega sodišča, pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni, je odločitev upravnega sodišča pravilna. Zato je vrhovno sodišče, na podlagi 76. člena v zvezi z 1. odstavkom 72. in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1, pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.