11. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B. o. p., d. n. o., Z., na seji senata 9. julija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 275/2005 z dne 15. 12. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 391/2003 z dne 8. 6. 2005 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 395/99 z dne 8. 4. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil z izpodbijano prvostopenjsko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi državne tožilke in spremenilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji ter pritožniku izreklo zaporno kazen, pritožbo pritožnikovega zagovornika pa kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovih zagovornikov kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje, da so sodišča z izpodbijanimi sodbami kršila načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave in pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Sodišča naj bi dejanje, storjeno v letu 1994, pravno opredelila po zakonu, ki v času storitve ni veljal. Uporabljeni zakon naj ne bi bil milejši v primerjavi s Kazenskim zakonom Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ/77), veljavnem v času storitve. Med kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 133. členu KZ/77 in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ naj bi bila razlika, ker naj bi opis v prvem zakonu vseboval protipravnost premoženjske koristi kot zakonski znak, v drugem pa ne. Zato naj bi bil uporabljeni zakon strožji. Protipravnost kaznivega dejanja naj bi se predpostavljala, če pa je tudi znak kaznivega dejanja, naj bi sodišče zavest o protipravnosti posebej ugotavljalo. Pritožnik se pri tem sklicuje na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki naj bi v primeru Veeber proti Estonija ugotovilo nedopustno retroaktivno uporabo zakona. Pritožnik nadalje navaja, da so sodišča neutemeljeno zavrnila dokazni predlog obrambe, da se priskrbi njegove plačilne liste za določeno obdobje. Z zavrnitvijo dokaznega predloga naj bi onemogočila dokazovanje, da pridobljena premoženjska korist ni protipravna. Zato naj ne bi mogel dokazati neizplačevanja dodatka za konkurenčno prepoved, kar naj bi ga odvezalo dolžnosti, da jo spoštuje. Pritožnik predlaga ugoditev ustavni pritožbi, razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

B.

3.Ustava zagotavlja zakonitost v kazenskem pravu v prvem odstavku 28. člena kot prepoved, da nihče ne sme biti kaznovan za kaznivo dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno, v drugem odstavku navedenega člena pa z načelom, da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.

4.Kot izhaja iz vloženih pravnih sredstev, pritožnik kršitve načela zakonitosti v rednem postopku ni uveljavljal, ampak šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče se je zato pri obravnavi ustavne pritožbe glede zatrjevane kršitve omejilo le na ugotavljanje kršitve, ki bi lahko nastala v postopku pred Vrhovnim sodiščem.

5.Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je bil pritožnik s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja, storjenega v času od 29. 11. 1994 do 21. 11. 1995, pri čemer je prvi posel izvedel v letu 1994, preostala dva pa v letu 1995. Sodišče je pri tem odločilo, da gre za kaznivo dejanje, ki se je začelo izvrševati v času, ko je veljal KZ/77, in končalo v času, ko je že veljal KZ/95, in da je treba, ker gre za dejanja iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja, za dejanje kot celoto uporabiti novi kazenski zakon. Stališču, da je treba posamična dejanja obravnavati kot celoto in zato kot eno kaznivo dejanje, pritožnik ne oporeka. Zato za zatrjevano kršitev ne gre.[1]

6.Po tretji alineji 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

7.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v svojo korist z zavrnitvijo dokaznega predloga, da sodišče pridobi njegove plačilne liste. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi obrazložilo, da je zavrnilo ta dokazni predlog zato, ker konkurenčna prepoved izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in zato, ker pritožnik ni nikoli zatrjeval, da mu nadomestilo ne bi bilo izplačevano, na kar kaže že višina plače. Tudi drugostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je pogodba o zaposlitvi določala konkurenčno prepoved in da je pritožnik pri sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992 (Uradni list RS, št. 29/92 in OdlUS I, 33) spregledal, da se nanaša na dopustnost konkurenčne prepovedi brez nadomestila po prenehanju delovnega razmerja, očitek obtožbe pa se nanaša na njegovo ravnanje med trajanjem delovnega razmerja. Ocenilo je, da je zato prvostopenjsko sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja ocena, da sta sodišči glede na ugotovljena dejstva utemeljeno zavrnili dokazni predlog, ker pritožnik ni izkazal potrebne stopnje verjetnosti, da bi neizvedeni dokaz ustvarjal dvom. Med drugim je pojasnilo, da je pritožnik storil zlorabo položaja že s tem, da je pri oškodovancu, kjer je bil vodja poslovne enote, kupoval pisarniški material po nabavni ceni, ki je pomenila maloprodajno ceno, zmanjšano za višino prometnega davka in višino popusta, ki ga je sam odobril, nato pa prodajal po višji prodajni ceni končnim kupcem in si tako pridobil premoženjsko korist. Ob tem je zapisalo, da je zato ravnanje v nasprotju s konkurenčno prepovedjo pomenilo le okoliščino, s katero je dodatno potrjena njegova zloraba položaja. Ker so sodišča ugotovila, da predlagani dokaz očitno ne more biti uspešen, pritožniku ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

[1]Podobno Ustavno sodišče v sklepu št. Up-786/03 z dne 9. 3. 2004.