Jedro

Tožeča stranka v stečajnem postopku nad dolžnikom ne bi imela ločitvene pravice, četudi bi bila denarna sredstva še zarubljena, saj predhodne odredbe tožeča stranka do začetka stečajnega postopka ni opravičila, z začetkom stečajnega postopka pa je to pravico izgubila in ji ni mogla nastati škoda, kot jo je zatrjevala in jo je vezala na predhodno odredbo in na njeni podlagi pridobljeno ločitveno pravico.

Izrek

I. Postopek odločanja o pritožbah, prekinjen s sklepom 11. junija 2015, se nadaljuje s 16. 12. 2015. II.

I. Pritožbi drugotožene stranke glede izpodbijane I. in IV. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba spremeni tako da glasi: “Tožbeni zahtevek, ki glasi: “Drugo tožena stranka N. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki N1 d.o.o., znesek 114.839,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 111.803,43 EUR od 29. 3. 2010 dalje do plačila, - od zneska 3.035,85 EUR od 15. 12. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh,” se zavrne. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 173,16 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.”

II. Pritožba tožeče stranke glede izpodbijane II. in IV. točke izreka sodbe, kot je ta točka izreka glasila pred spremembo sodbe, se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 279/2013 z dne 24. 10. 2014 izreklo: “I. Drugo tožena stranka N. d.d. je dolžna plačati tožeči stranki N1 d.o.o., znesek 114.839,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 111.803,43 EUR od 29. 3. 2010 dalje do plačila, - od zneska 3.035,85 EUR od 15. 12. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. II. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko se v presežku za plačilo zneska 5.760,80 EUR ter zakonskih zamudnih obresti: - od zneska 3.035,85 EUR od 15. 12. 2010 do 15. 12. 2014, - od zneska 294,99 EUR od 15. 12. 2010 dalje do plačila, - od zneska 1.050,80 EUR od 1. 2. 2011 dalje do plačila in - od zneska 4.415,01 EUR od 1. 2. 2011 dalje do plačila, zavrne. III. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: “Tožena stranka L. Ž., je dolžna tožeči stranki N1 d.o.o., plačati znesek 120.600,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 111.803,43 EUR od 29. 3. 2010 dalje do plačila, - od zneska 3.330,84 EUR od 15. 12. 2010 dalje do plačila, - od zneska 1.050,80 EUR od 1. 2. 2011 dalje do plačila in - od zneska 4.415,01 EUR od 1. 2. 2011 dalje do plačila,” se zavrne. IV. Drugo tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 6.294,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. V. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 3.102,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

2. Zoper to sodbo sta po svojih pooblaščencih pravočasno pritožbo vložili drugotožena stranka N d.d. in tožeča stranka.

3. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija II. in IV . točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako da ugodi tudi temu delu tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko N. d.d., ob tem pa naj posledično spremeni tudi IV. točko izreka sodbe, to je stroškovni izrek izpodbijane sodbe zoper drugotoženko, tako da drugotoženi stranki naloži dolžnost, da ta tožeči stranki povrne vse priglašene prvostopne stroške postopka tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po vročitvi izpodbijane sodbe dalje do plačila. Hkrati tožeča stranka priglaša s to vlogo tudi pritožbene stroške in terja, da sodišče drugotoženi stranki naloži dolžnost, da te tožeči stranki povrne skupaj z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dni po vročitvi odločbe o odmeri teh stroškov dalje do plačila.

4. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

5. Drugotožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Drugotožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 7. Drugotožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in IV. točko izreka sodbe, s katerima je sodišče prve stopnje razsodilo: - da je drugotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 114.839,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 111.803,43 EUR od 29. 03. 2010 dalje do plačila in od zneska 3.035,85 EUR od 15. 12. 2014 dalje do plačila v 15 dneh in pod izvršbo in - da mora drugotožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 6.294,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 279/2013 z dne 24. 10. 2014 razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi v delu, v katerem mu je bilo s predmetno sodbo ugodeno ter tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka drugotoženi stranki.

8. Drugotožena stranka stroškov pritožbe ne priglaša. 9. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

10. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

11. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke je utemeljena.

12. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala: (-) da je utrpela materialno škodo zaradi protipravnega dejanja toženih strank, ki sta ji zato solidarno dolžni povrniti s tem dejanjem povzročeno škodo; (-) toženi stranki sta kršili predhodno odredbo, ki jo je Okrajno sodišče v Celju izdalo v korist tožeče stranke in s katero je prepovedalo razpolaganje z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu dolžnika tožeče stranke, družbe G. d.d., pri čemer Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 261. členu izrecno določa, da zneska dolžnikovih denarnih sredstev na računu pri pooblaščeni organizaciji za plačilni promet, ki ga je sodišče prepovedalo izplačati, ni mogoče prenesti s tega računa, dokler traja prepoved, razen za poravnavo zavarovane terjatve; (-) namen te predhodne odredbe je, da upniku zagotavlja prednostno poplačilo iz teh denarnih sredstev dolžnika pred drugimi upniki, saj 19. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da je ločitvena pravica pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja; (-) da sta toženi stranki (prvotožena stranka kot uprava dolžnika G. d.d., drugotožena stranka pa kot banka, pri kateri je bil odprt transakcijski račun-TRR tega dolžnika) v nasprotju s prepovedjo iz predhodne odredbe denarna sredstva dolžnika, ki so bila predmet te predhodne odredbe, dvignili iz transakcijskega računa dolžnika oziroma sta jih prenakazali drugim osebam in s tem tožeči stranki onemogočili, da bi se poplačala iz teh sredstev pred drugimi upniki dolžnika, kar ji je predhodna odredba zagotavljala; (-) da je Okrajno sodišče v Celju s sklepom Z 19/2009 z dne 28. 5. 2009 na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121724/2008 z dne 17. 12. 2008 izdalo predhodno odredbo za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke do dolžnika G. d.d., ki je znašala in še vedno znaša: 29.500,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnim obrestmi od 1. 10. 2008 dalje do plačila, 20.047,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2008 dalje do plačila, 38.201,79 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2008 dalje do plačila in 11.991,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2008 dalje do plačila, stroške postopka v znesku 36,00 EUR; (-) s tem sklepom o predhodni odredbi, ki je bil vročen G. d.d. (in s tem prvotoženki kot takratni upravi dolžnika) in drugo toženi stranki obema 1. 6. 2009, in s katerim je bila tožeči stranki do dolžnika priznana še nadaljnja terjatev, to je terjatev za povrnitev stroškov zavarovanja v znesku 355,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz izreka sklepa, je bilo odrejeno zavarovanje zgoraj navedenih terjatev tožeče stranke tudi s prepovedjo drugotoženi stranki in v sklepu navedenim sekundarnim bankam, da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovih računov denarnega zneska do višine zgoraj navedenih zavarovanih terjatev tožeče stranke kot upnika; (-) sklep sodišča prve stopnje o predhodni odredbi je bil potrjen in je postal pravnomočen s sklepom Okrajnega sodišča v Celju Z 19/2009 z dne 13. 8. 2009, s katerim je bila tožeči stranki do navedenega dolžnika priznana še nadaljnja terjatev, to je terjatev za povrnitev še nadaljnjih stroškov zavarovanja v znesku 664,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz izreka sklepa; (-) po izdaji te predhodne odredbe je tožnica pri drugotoženki preverila ali so bila na TRR-ju dolžnika G. d.d. pri njej zadostna sredstva za zadržanje sredstev v višini iz predhodne odredbe in ali je predhodna odredba realizirana ter blokada denarnih sredstev v korist tožnice vzpostavljena in drugotoženka je tožeči stranki zagotovila, da je na podlagi navedene predhodne odredbe pri njej v korist tožeče stranke vzpostavljena blokada denarnih sredstev dolžnika G. d.d. v višini terjatve iz predhodne odredbe in da je bilo dolžnikovih sredstev že na TRR pri drugotoženi stranki kot primarni banki dovolj za realizacijo zavarovanja iz vročene predhodne odredbe, tako da prenakazovanje dolžnikovih sredstev z njegovih TRR-jev pri sekundarnih bankah na TRR dolžnika pri drugotoženki kot primarni banki ni bilo potrebno, tako je drugotoženka kot primarna banka sekundarnim bankam iz predhodne odredbe dejansko sporočila naj ji ne prenakazujejo dolžnikovih denarnih sredstev, ker je na TRR dolžnika pri drugotoženki kot primarni banki dovolj sredstev za realizacijo predhodne odredbe; (-) da je ob uvedbi postopka prisilne poravnave nad navedenim dolžnikom G. d.d. (začeta je bila 29. 12. 2009) pooblaščenec tožeče stranke drugotoženko z dopisom z dne 12. 1. 2010 posebej opozoril, da je dolžna še naprej spoštovati zgoraj citirana pravnomočna sklepa in ohranjati blokado v korist tožnice zadržanih dolžnikovih sredstev do višine s citiranimi sodnimi sklepi odrejenega zavarovanja terjatve tožeče stranke; (-) drugotoženka je v dopisu št. 3037/236 R-8474 z dne 15. 1. 2010 izrecno zagotovila, da še naprej ohranja blokado denarnih sredstev dolžnika za poplačilo tožeče stranke, prav tako je drugotoženka po začetku stečajnega postopka nad navedenim dolžnikom (stečaj je bil začet 29. 3. 2010) na poizvedbo tožnice z dopisom z dne 19. 5. 2010 o višini zarubljenih sredstev pooblaščencu tožeče stranke potrdila blokado sredstev v višini 106.459,19 EUR in 666,37 EUR, skupaj torej 107.125,56 EUR, skupni znesek terjatve tožeče stranke kot upnika iz citirane predhodne odredbe, upoštevaje glavnico in obračunane natekle zakonske zamudne obresti do dneva začetka stečaja dolžnika G. d.d. 29. 3. 2010, znaša 114.000,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2010 dalje do plačila; (-) glede na izdano predhodno odredbo je to hkrati znesek zadržanih dolžnikovih sredstev (sredstev G. d.d.), ki ga je bila drugotoženka dolžna po stanju na ta dan 29. 3. 2010 imeti in vseskozi še naprej ohranjati blokiranega za tožečo stranko kot upnika in s tem zagotoviti tožeči stranki ločitveno pravico poplačila iz teh sredstev; (-) tožeča stranka je to terjatev do dolžnika G. d.d. - v stečaju z vlogo dne 27. 5. 2010 prijavila v stečajnem postopku St 398/2010 nad tem dolžnikom pri Okrožnem sodišču v Celju, hkrati je za to terjatev prijavila tudi ločitveno pravico iz zgoraj opisane predhodne odredbe in sicer poleg ločitvene pravice na nepremičninah, navedenih v predmetni predhodni odredbi, tudi na denarnih sredstvih dolžnika pri drugotoženki v višini 114.000,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2010 dalje do plačila; (-) stečajni upravitelj je to terjatev v celoti priznal in je bila ugotovljena v sklepu o preizkusu terjatev in ločitvenih in izločitvenih pravic St 398/2010 z dne 30. 11. 2010 pod zaporedno št. 353 Končnega seznama preizkušenih terjatev; (-) stečajni upravitelj pa je prerekal za to terjatev prijavljene ločitvene pravice, in sicer je ločitveno pravico na denarnih sredstvih iz predhodne odredbe v seznamu prerekal s trditvijo, da ni nastala, ločitveno pravico na nepremičninah iz predhodne odredbe pa s sklicevanjem, da zastavna pravica do začetka stečaja še ni nastala, ker s predhodno odredbo dovoljena predznamba hipoteke do začetka stečaja v zemljiški knjigi ni bila opravičena; (-) tožeča stranka je kot upnik poleg ločitvene pravice na denarnih sredstvih dolžnika pri drugotoženki uveljavljala ločitveno pravico iz naslova predznambe hipoteke na nepremičninah dolžnika, vendar je Višje sodišče v Celju s sklepom opr. št. II Ip 88/2011 z dne 31. 8. 2011, izdanim v zadevi opr. št. Z 19/2009, pravnomočno odločilo, da ločitvene pravice na nepremičninah tožeča stranka ni pridobila, da pa ji gre ločitvena pravica na denarnih sredstvih dolžnika pri drugotoženki iz obravnavane predhodne odredbe - vendar le kolikor so sredstva dolžnika pri drugotoženki dejansko bila blokirana v korist tožnice, ne pa tudi, če je bila opravljena le evidenčna blokada za primer, če bi se sredstva šele v bodoče natekla na TRR dolžnika pri drugotoženki; (-) drugotoženka je z dopisom 4. 11. 2011 sporočila, da dejansko ne zadržuje denarnih sredstev v njeno korist in po ustnem preverjanju je drugotoženka pojasnila, da naj bi prišlo na njeni strani do napake v računalniškem sistemu zaradi katerega je bila predmetna predhodna odredba izbrisana iz njenega sistema blokad TRR-jev; (-) tožeča stranka je podala odškodninski zahtevek 18. 11. 2011, drugotoženka je z dopisom z dne 17. 2. 2012 sporočila, da zahtevek zavrača ter se sklicevala , da je predhodna odredba sredstvo zavarovanja bodoče izvršbe in da bi ločitvena pravica nastala le, če bi bila predhodna odredba opravičena pred začetkom stečaja; (-) takšno stališče je napačno, saj se z začetkom stečaja zavarovanje ne ustavi in dejanja zavarovanja ne razveljavijo, pač pa se postopek le prekine (kar ima za posledico, da prenehajo teči roki, tudi 8 dnevni rok za opravičbo predznambe); (-) da je sklicevanje drugotoženke, da naj bi tožnica ne predlagala izvršbe za opravičbo predznambe napačno, saj je tožnica izvedla postopek opravičbe predhodne odredbe s tem, ko je v stečaju kot generalni izvršbi pravočasno priglasila terjatev in ločitveno pravico; (-) drugotoženka je profesionalni subjekt, zavezuje jo poostrena skrbnost profesionalca in je nedopustno, da ni spoštovala predhodne odredbe in prepovedi, ki iz nje izhaja po 261. členu ZIZ; (-) da drugotoženka ve in se zaveda, da s predhodno odredbo zavarovanih sredstev ne bi smela sprostiti, je med drugim priznala tudi v dopisu z dne 5. 4. 2011, naslovljenim na S., d.d., v katerem je nedvoumno zapisala, da s predhodno odredbo na denarnih sredstvih nastane zastavna, torej ločitvena pravica; (-) tudi prvotoženka je vedela za predhodno odredbo in da ne sme razpolagati z denarnimi sredstvi dolžnika, ki so predmet predhodne odredbe, izdane v korist tožnice, pa je ravnala v nasprotju s tem in protipravno kot uprava dolžnika razpolagala oziroma dopustila razpolaganje z denarnimi sredstvi dolžnika tako, da so bila denarna sredstva iz prehodne odredbe porabljena za druge namene in je na koncu tožnica ostala brez poplačila iz sredstev dolžnika, tudi njo je kot upravo dolžnika zavezovala poostrena skrbnost profesionalca in jo je s tem grobo kršila, uprava odgovarja za zakonitost poslovanja družbe in to odgovornost je prvotoženka kršila; (-) glede na podatke stečajnega spisa je sedaj jasno, da bi tožnica iz stečajne mase bila poplačana lahko le v primeru obstoja ločitvene pravice iz denarnih sredstev, ki bi jih drugotoženka morala po predhodni odredbi zadrževati v njegovo korist, saj je preostala stečajna masa glede na njeno dejansko vrednost tako majhna, da bodo z njo poplačani le stroški stečajnega postopka ter le del ločitvenih in prednostnih upnikov, za navadne terjatve pa poplačila iz stečajne mase ni mogoče pričakovati; (-) tožnica iz stečajne mase ne bo poplačana in to niti delno ne; (-) dejstvo in obseg tožnici nastale škode, ki sta ga povzročili toženki, sta tako znana, odškodninski zahtevek tožnice pa zapadel, tožnica je tako z ravnanjem toženk oškodovana za znesek 114.000,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2010 dalje do plačila, poleg tega ji je bila z ravnanjem toženk povzročena še nadaljnja škoda v višini doslej znanih stroškov sodnih postopkov, to je v višini 4.381,64 EUR, ki jih je imela s sodnimi postopki, v katerih je, zavedena s predhodnimi zagotovili drugotoženke, da zanjo zadržuje denarna sredstva dolžnika po predhodni odredbi, uveljavljala sodno varstvo ločitvene pravice na teh sredstvih, kot sledi: - nagrada za postopek tožbe za ugotovitev ločitvene pravice (zadeva Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 1922/2010, peto 114.000,30 EUR) v skladu z odvetniško tarifo št. 3100 v znesku 1.155,70 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov, kar povečano za 20% DDV znese 1.410,84 EUR ter sodna taksa za to zadevo v znesku 1.920,00 EUR, skupaj torej 3.330,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 12. 2010 (kar je datum vložitve te tožbe in s tem nastanka teh stroškov) dalje do plačila, postopek za izdajo Sklepa po 2. alineji drugega odstavka 280. čl. ZFPPIPP v zadevi opr. št. Z 19/2009 Okrajnega sodišča v Celju, stroški v skladu z odvetniško tarifo: sestava predloga z dne 15. 12. 2010 po odvetniški tarifi št. 3461 v znesku 282,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, sestava pritožbe zoper Sklep Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Z 19/2009 z dne 24. 1. 2011, vložena dne 1. 2. 2011 po tar. št. 3468 v višini 564,00 EUR, povečano za 20,00 EUR materialnih stroškov, kar vse skupaj povečano za 20% DDV znese 1.030,80 EUR ter sodna taksa 20,00 EUR v skladu z Zakonom o sodnih taksah), skupaj torej 1.050,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2011 (kar je datum vložitve citirane pritožbe kot zadnjega od procesnih dejanj tožeče stranke v zadevi Z 19/2009) dalje do plačila; (-) glede na navedeno sta toženi stranki solidarno dolžni poravnati tožnici povzročeno škodo v znesku 118.381,94 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 114.000,30 EUR od 29. 3. 2010 dalje do plačila, od zneska 3.330,84 EUR od 15. 12. 2010 dalje do plačila, in od zneska 1.050,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 2. 2011 dalje do plačila; (-) 26. 5. 2014 je razširila svoj tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala še plačilo škode v obliki stroškov postopka, ki so ji nastali, ker ni uspela v postopkih zoper stečajnega dolžnika.

13. Prvo tožena stranka je navedla; (-) da ni podana njena pasivna legitimacija, saj tožba ne vsebuje nobenega elementa odškodninske odgovornosti za njo, zato je tožba nesklepčna; (-) da je bila zakonita zastopnica družbe G. d.d. do uvedbe stečajnega postopka, iz spletne strani AJPES izhaja, da je edina oseba, ki je od dne 10. 6. 2010 dalje pooblaščena za zastopanje, stečajni upravitelj in ker je do sprostitve sredstev očitno prišlo ob ali po uvedbi stečajnega postopka prvo tožena stranka s tem ni imela nobene zveze; (-) da tožeča stranka navaja, da naj bi prvo tožena stranka kot uprava dolžnika razpolagala oziroma dopustila razpolaganje z denarnimi sredstvi tožeče stranke, vendar ni pojasnila, kako naj bi prvo tožena stranka po uvedbi stečajnega postopka sploh razpolagala s sredstvi dolžnika, saj prvo tožena stranka ni imela niti pristojnosti, da bi sprostila sredstva, ki so bila blokirana na podlagi predhodne odredbe, niti ni v tej smeri nikoli aktivno ali pasivno ravnala, o nastanku tega dejstva sploh ni bila obveščena vse do prejema tožbe in z opisanim dejanskim stanjem ni povezana, zato njena odškodninska odgovornost ni podana; (-) glede solidarne odgovornosti tožeča stranka ni podala trditev, le ta pa se po slovenskem obligacijskem pravu ne domneva, temveč mora biti določena v enem od zakonov, v konkretnem primeru ni nobene pravne podlage, ki bi vzpostavljala solidarno odgovornost toženih strank, prav tako tožeči stranki škoda še ni nastala, saj se do zaključka stečajnega postopka ne ve, v kolikšnem znesku bo za svoje terjatve poplačana s strani stečajnega dolžnika, zaradi česar so vsi njeni zahtevki po plačilu terjatev, ki so bile prijavljene v stečajnem postopku, preuranjeni; (-) da je po mnenju prvo tožene stranke drugo tožena stranka ravnala zakonito, saj s predhodno odredbo upnik pridobi samo pogojno zastavno pravico in ker z začetkom stečaja postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnil, se s tem uresniči razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica in z začetkom stečajnega postopka zastavna pravica, pridobljena na podlagi predhodne odredbe, preneha, kar pomeni, da ob začetku stečajnega postopka ločitvena pravica ne obstaja več; (-) po mnenju prvo tožene stranke zastavna (ločitvena) pravica na prepovedi organizaciji za plačilni promet (v nadaljevanju OPP), da ne sme dolžniku ali tretjemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odrejena predhodna odredba, sploh ne obstaja, saj se s sklepom o predhodni odredbi organizacijam za plačilni promet ni pridobilo zastavne (ločitvene) pravice na denarnih sredstvih.

14. Drugo tožena stranka je navajala: (-) da drži, da je tožeča stranka dosegla izdajo sklepa o predhodni odredbi Z 19/2009 in odrejeno zavarovanje; (-) da izhodišče tožeče stranke, da je z dnem vročitve predhodne odredbe toženi stranki pridobila zastavno pravico na sredstvih dolžnika na njegovem poslovnem računu, odprtem pri toženi stranki ni pravilno, saj ZIZ taksativno določa, katere predhodne odredbe sodišče lahko izda, s predhodno odredbo Z 19/2009 je bilo toženi stranki prepovedano izplačati dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu iz njegovih računov v predhodni odredbi opredeljen denarni znesek; (-) ZIZ v 138. členu določa, da s sklepom o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet slednji naloži, da naj blokira dolžnikova sredstva na vseh njegovih računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku in ta sklep ima na podlagi četrtega odstavka istega člena učinek rubeža in prenosa v izterjavo, četrti odstavek 107. člena ZIZ pridobitev upnikove zastavne pravice veže na rubež, torej pridobi upnik zastavno pravico na dolžnikovih terjatvah do njegovih dolžnikov v trenutku rubeža, v primeru izvršbe na sredstva pri organizacijah za plačilni promet torej z vročitvijo sklepa o izvršbi organizaciji za plačilni promet, zgolj s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovih računov denarnega zneska do višine zgoraj navedenih zneskov, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice; (-) ker v konkretnem primeru iz že obrazloženih razlogov tožeča stranka ni pridobila ločitvene pravice do dneva začetka stečajnega postopka, je napačno sklepanje, da bo postopek zavarovanja zaradi začetka stečajnega postopka prekinjen, pač pa bo postopek zavarovanje na podlagi prve točke tretjega odstavka 132. čl. ZFPPIPP ustavljen; (-) zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom tožeči stranki ni več dovoljeno predlagati izvršbe, torej sploh nima več zakonske možnosti pridobiti zastavno pravico na blokiranih dolžnikovih sredstvih, zato namena predhodne odredbe (to je poplačila iz sredstev dolžnika na njegovem računu) ne more več doseči; (-) glede na vse doslej navedeno tožeča stranka ni izkazala nastanka škode kot ene izmed temeljnih predpostavk za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti že iz tega razloga; (-) da tožeča stranka prav tako ni izkazala, da je tožena stranka ravnala nedopustno, opis nedopustnega ravnanja je zgolj pavšalno naveden in ne konkretiziran, pri tem pa drugotožena stranka navaja, da je skladno s prepovedjo v predhodni odredbi blokirala sredstva na računu dolžnika in tako ravnalo v skladu z veljavno zakonodajo in izdanimi odločbami sodišča; (-) če ni izkazano niti nedopustno ravnanje niti nastanek škode, seveda ne more obstajati vzročna zveza, še manj pa odškodninska odgovornost tožene stranke, sicer je zahtevek tožeče stranke tudi preuranjen, ker odškodninska obveznost zapade v plačilo s trenutkom nastanka škode, škoda pa tožeči stranki ne bo nastala dokler se ne bo zaključil stečajni postopek in bo znano, v kolikšni meri, če sploh, bo ostala terjatev tožeče stranke nepoplačana; (-) tožeča stranka ni uspela izkazati tudi enega izmed bistvenih elementov odškodninske odgovornosti, in sicer vzročne zveze med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano nastalo škodo in če bi v celoti držale navedbe tožeče stranke glede nepravilnega izvrševanja predhodne odredbe Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Z 19/2009 kot nedopustnega ravnanje tožene stranke na eni strani in glede nastanka škode tožeči stranki na drugi strani, je z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom (G. d.d.) vzročna zveza med obema pretrgana, kajti tudi če bi bila na dan začetka stečajnega postopka na računu dolžnika pri toženi stranki rezervirana sredstva za plačilo po predhodni odredbi, tožeča stranka ne bi imela pravice do prednostnega poplačila svoje terjatve iz teh rezerviranih sredstev,saj zavarovanje s predhodno odredbo namreč tožeče stranke kot upnika iz postopka zavarovanja ni varovalo za primer insolvenčnega postopka nad dolžnikom, pač pa le za primer izvršbe.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) tožeča stranka je s sklepom o predhodni odredbi zoper dolžnika G. d.d. Okrajnega sodišča v Celju, Z 19/2009 z dne 28. 5. 2009, ki je postal pravnomočen dne 26. 8. 2009, izposlovala zavarovanje med drugim tudi s prepovedjo organizacijam za plačilni promet in sicer N. d.d., N2 d.d., A. d.d., B. d.d., V. d.d. in H. d.d., da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovih računov denarnega zneska do višine zavarovanih terjatev 29.500,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2008 dalje do plačila, 20.047,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2008 dalje do plačila, 38.201,79 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2008 dalje do plačila in 11.991,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2008 dalje do plačila in 36,00 EUR, sodišče je dovolilo zavarovanje - predhodno odredbo na podlagi nepravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 121724/2008 z dne 17. 12. 2008, kot izhaja iz povratnic v prilogi A 121 so bili vsi naslovniki (tožeča stranka, dolžnik in v sklepu navedene banke) obveščene o pravnomočnosti sklepa o zavarovanju; (-) da se je nad dolžnikom G. d.d. dne 29. 3. 2010 s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 398/2010 ustavil postopek prisilne poravnave, ki je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. 1184/2009 začet dne 29. 12. 2009, in začel stečajni postopek; (-) da je tožeča stranka dne 27. 5. 2010 prijavila terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku; (-) da je med drugim prijavila tudi terjatev, ki skupaj z zamudnimi obrestmi do dneva začetka stečajnega postopka znaša 114.000,30 EUR, in zanjo prijavila ločitveno pravico, ki jo je pridobila na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Z 19/2009 z dne 28. 5. 2009 v zvezi s sklepom z dne 13. 8. 2009, in sicer prepoved razpolaganja s sredstvi pri organizacijah za plačilni promet; (-) da je iz končnega seznama preizkušenih terjatev (priloga A12) pod zaporedno št. 535 razvidno, da je bila terjatev tožnika v višini 114.000,30 EUR priznana (pri čemer je bila upoštevana napaka v seštevku), ločitvena pravica na denarnih sredstvih pa prerekana zaradi neobstoja; (-) da je s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, I Pg 1922/2010 z dne 4. 12. 2013, ki je postala pravnomočna 23. 1. 2014, bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zavarovane terjatve tožeče stranke v višini 114.000,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2010 dalje do plačila, iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice tožeče stranke, in sicer (med drugim tudi) iz denarnih sredstev stečajnega dolžnika, ki jih ima ta na svojem TRR št. 02234-0013785106 pri N. d.d. in so v korist tožeče stranke kot upnika blokirani v višini 106.459,19 EUR in 666,37 EUR, skupno torej v višini 107.125,56 EUR, že na podlagi Sklepa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Z 19/2009 z dne 28. 5. 2009 v zvezi s Sklepom Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Z 19/2009 z dne 13. 8. 2009; (-) da je sodišče je v sodbi ta zaključek sprejelo potem, ker je ugotovilo, da denarnih sredstev na računu stečajnega dolžnika pri banki ni bilo ob začetku postopka insolventnosti; (-) da je drugo tožena stranka (v nadaljevanju tudi banka) z dopisom z dne 15. 1. 2010 (priloga A6, po začetku postopka prisilne poravnave in pred začetkom stečajnega postopka) potrdila, da so denarna sredstva, ki so bila v korist tožeče stranke blokirana na transakcijskem računu dolžnika G. d.d. na dan začetka postopka prisilne poravnave ostala blokirana, z dopisom z dne 17. 5. 2010 (po začetku stečajnega postopka) je banka tožeči stranki sporočila, da ima v njeno korist izvršeno blokado sredstev v višini 106.459,19 EUR in 666,37 EUR, iz dopisa H. z dne 4. 4. 2011 stečajnemu upravitelju G. d.d. v stečaju izhaja, da je primarna banka (drugo tožena stranka) H. d.d. dne 9. 9. 2009 obvestila, da ima za sklep Z 19/20009 dovolj sredstev, z dopisom z dne 4. 11. 2011 (priloga A16) je drugo tožena stranka tožeči stranki sporočila, da na transakcijskem računu dolžnika G. d.d. ne zadržuje denarnih sredstev v njeno korist in je na podlagi zgoraj povzetih dopisov zaključiti, da je drugotožena stranka tožečo stranko še po začetku stečajnega postopka obveščala, da so sredstva blokirana, še več, sporočila ji je višino blokiranih sredstev in tožeča stranka je tako lahko bila v dobri veri, da je blokiranih dovolj sredstev za poplačilo njene terjatve po sicer še ne pravnomočnem sklepu o izvršbi VL 121724/2008, toda v zadevi I Pg 1922/2010 (ki je tekel med drugima pravdnima strankama), kjer je zahtevala plačilo svoje terjatve iz blokiranih sredstev, se je izkazalo drugače. 16. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo: (-) da drugo tožena stranka ni ravnala v skladu s sklepom Z 19/2009 in ni spoštovala prepovedi, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je sodišče odredilo predhodno odredbo; (-) da 147. člen ZIZ določa odgovornost organizacije za plačilni promet (banke) ter se za opuščeni rubež, prenos in izplačilo zapadlih zneskov smiselno uporabljajo določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 134. člena tega zakona, po drugem odstavku 147. člena ZIZ je organizacija za plačilni promet odgovorna tudi za škodo, ki je nastala upniku, ker ni ravnala po sklepu o izvršbi oziroma je kršila določbe tega zakona o posredovanju podatkov, vrstnem redu, obsegu in načinu poplačila obveznosti iz sklepa o izvršbi, ta določba se na podlagi 239. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja; (-) ko je drugo tožena stranka dne 1. 6. 2009 prejela sklep o predhodni odredbi, je še veljal Zakon o plačilnem prometu (v nadaljevanju ZplaP), ki je v 24. členu določal objektivno odgovornost izvajalca plačilnega prometa, ki se je je ta lahko razbremenil le, če je dokazal, da je vzrok za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga za plačilo oziroma za zamudo z izvršitvijo naloga za plačilo dogodek, ki je zunaj njegovega poslovanja, in ki ga ni mogel pričakovati niti se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odvrniti; (-) da je drugotožena stranka bila v sklepu o zavarovanju navedena kot primarna banka, prepoved izplačila se je nanašala na njo in na vse druge, v sklepu o zavarovanju navedene banke in drugotožena stranka je, kot izhaja iz dopisa v prilogi A9 obvestila sekundarno banko, da ima dovolj sredstev in da ji ni potrebno rezervirati dodatnih sredstev; (-) da ZIZ kot sredstvo zavarovanja med drugim določa zavarovanje s predhodno odredbo in 260. člen v času izdaje sklepa Z 19/2009 veljavnega ZIZ je v 4. točki prvega odstavka kot vrsto predhodne odredbe določal prepoved organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je sodišče odredilo predhodno odredbo; (-) da je predhodna odredba oblika zavarovanja denarne terjatve, katere namen je zagotoviti možnost oprave bodoče izvršbe v času, ko obstaja kvalificirana listina o obstoju denarne terjatve, ki pa še ni pravnomočna in izvršljiva in se z njo predčasno začne izvršba s prvim izvršilnim dejanjem, katerih posledica je zastavna pravica in ZIZ je s svojo novelo, ki velja od 30. 7. 2014 potrdil stališče dela sodne prakse, da prepoved iz 4. točke 260. člena ZIZ pomeni rubež ter je naziranje toženih strank, da tožeča stranka s predhodno odredbo ni pridobila zastavne pravice na denarnih sredstvih dolžnika G. d.d. ter da s tem ni bil opravljen rubež denarnih sredstev napačno; (-) da je drugo tožena stranka zato imela dolžnost zarubljena denarna sredstva hraniti za poplačilo terjatve tožeče stranke iz sklepa Z 19/2009, pri čemer je drugo tožena stranka s svojimi dopisi sama potrdila, da je imela na dan prejema sklepa o zavarovanju Z 19/2009 1. 6. 2009 106.4593,19 EUR in 666,37 EUR zarubljenih sredstev in po lastni navedbi v dopisu z dne 15. 1. 2010 je ta sredstva tudi blokirala, nato pa drugo tožena stranka ne v svojih vlogah kot tudi v dopisu z dne 4. 11. 2011 ni pojasnila, zakaj nima več blokiranih sredstev oziroma za kaj so bila porabljena; (-) da je drugo tožena stranka s tem ravnala v nasprotju z določbami ZIZ, ki določajo njeno ravnanje;(-) da je njeno postopanje še določneje urejeno v Navodilih o izvrševanju sklepov o izvršbi pri bankah, kjer je glede predhodnih odredb določeno, da sredstva rezervirana po predhodni odredbi, ostanejo rezervirana kljub morebitnim naknadno prejetim sklepom o izvršbi, ne glede na prioriteto in za prepoved organizaciji za plačilni promet po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ se res do 15. 7. 2014 ni uporabljal pojem “rubež”, kot pri premičninah, denarnih terjatvah in drugih premoženjskih oziroma materialnih pravicah po 1. do 3. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ, vendar je s predhodno odredbo bil opravljen rubež denarnih sredstev na računu dolžnika G. d.d. pri drugo toženi stranki, rubež pa pomeni zastavno pravico in drugo tožena stranka teh denarnih sredstev ne bi smela porabiti za poplačilo terjatev drugih upnikov, saj dikcija "razen za poravnavo zavarovane terjatve" pomeni poplačilo pred drugimi upniki iz tega premoženja, kar je definicija zastavne pravice po prvem odstavku 128. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) oziroma ločitvene pravice po prvem odstavku 19. člena ZFPPIPP; (-) da je tožeča stranka z dnem vročitve sklepa o predhodni odredbi na denarnih sredstvih pridobila zastavno pravico z rubežem, ki je bil opravljen z dnem vročitve sklepa o predhodni odredbi dne 1 6. 2009, kar pomeni, da je tožeča stranka pridobila ločitveno pravico na denarnih sredstvih pred začetkom postopka insolventnosti; (-) drugotožena stranka ni spoštovala sklepa sodišča o predhodni odredbi Z 19/2009 in ko ni ohranila blokiranih sredstev na računu, je kršila zgoraj povzete določbe ZIZ in ZFPPIPP, pa tudi interni akt (navodilo v prilogi A121); (-) tožeča stranka je zatrjevala, da ji je zaradi takšnega postopanja nastala škoda v višini 111.803,34 EUR in je ta znesek izračunala tako, da je k znesku zarubljenih sredstev na dan 1. 6. 2009 v višini 106.459,19 EUR prištela zakonske zamudne obresti, natekle do dne začetka prisilne poravnave nad dolžnikom G. d.d.; (-) da je glede na določbe ZFPPIPP takšno obrestovanje pravilno, vendar glede na določbe ZIZ in opravljen rubež, dejanska višina zarubljenih sredstev v takšni višini ni izkazana; (-) da je tožeča stranka v spis vložila izpisek računa za dolžnika G. d.d. za obdobje od 29. 5. 2009 do 23. 3. 2010, vendar sodišče iz teh podatkov ne more ugotoviti ali so bila na računu dolžnika sredstva skladno s sklepom Z 19/2009; (-) da bi na dan začetka prisilne poravnave dne 29. 12. 2009 morala drugotožena stranka imeti zarubljenih najmanj 111.803,43 EUR sredstev po sklepu Z 19/2009, tako kot to zatrjuje tožeča stranka; (-) da drži, da je tožeča stranka, ker na dan začetka postopka insolventnosti, ni bilo zarubljenih denarnih sredstev, izgubila gospodarski spor I Pg 1922/2010 in je toženi stranki G. d.d,- „v stečaju” zato morala plačati pravdne stroške v znesku 3.035,85 EUR (priloga A30) in da je ta strošek plačala izhaja iz priloge A120 (nakazilo pooblaščeni odvetniški družbi Z.) in po oceni sodišča ta strošek tožeči stranki ne bi nastal, če bi obstajala zarubljena sredstva na računu dolžnika G. d.d. ob uvedbi postopka insolventnosti; (-) da je tožeča stranka iz istega razloga kot škodo uveljavljala strošek svojega pooblaščenca v zadevi I Pg 1922/2010 v višini 1.376,16 EUR, tožeča stranka je dolžna v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) plačati nagrado in stroške svojemu pooblaščencu, toda tožeča stranka ni dokazala, da je nagrado in stroške svojemu pooblaščencu v zadevi I Pg 1922/2010 plačala in tako ni dokazala nastanka te škode; (-) da tožeča stranka ni podala trditev in dokazov glede nastanka škode v znesku 5.760,80 EUR (seštevek zneskov 294,99 EUR, 1.050,80 EUR in 4.415,01 EUR), zato je sodišče zaključilo, da utemeljenosti nastanka škode v tej višini ni dokazala; (-) drugo tožena stranka ni spoštovala sklepa o predhodni odredbi Z 19/2009, določb 260. in 261. člena takrat veljavnega ZIZ, določb ZPlaP in internih Navodil o izvrševanju sklepov o izvršbi pri bankah in zaradi njenih opustitev oziroma kršitev niso bila zarubljena sredstva na transakcijskem računu dolžnika G. d.d., ki ga je banka vodila zanj, posledično tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka nad njim na podlagi rubeža ni pridobila ločitvene pravice na ustreznem znesku denarnih sredstev, iz katerih bi se lahko prednostno poplačala; (-) da drugotožena stranka ni trdila in dokazala, da je ravnala po sklepu o predhodni odredbi in ne zadošča sklicevanje na del sodne prakse okrožnih in višjih sodišč, ki je na stališču, da je z začetkom stečajnega postopka predhodna odredba po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ prenehala; (-) da je drugotožena stranka bila dolžna oblastveni akt - pravnomočni sklep o predhodni odredbi spoštovati in ni pravne podlage, ki bi ji dopuščala, da odločitev sodišča spreminja ali ne ravna v skladu z njo; (-) da je tožeča stranka dokazala nastanek svoje škode v višini 114.839,28 EUR, nedopustno ravnanje drugo tožene stranke in vzročno zvezo, in ker je posebni zakon določal objektivno odškodninsko odgovornost drugotožene stranke, ki se je le ta po oceni sodišča ni razbremenila, je drugo tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nastalo škodo v višini 114.839,28 EUR; (-) da je tožeča stranka od nastale škode zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od 29. 3. 2010 oziroma od škode, ki ji je nastala s plačilom pravdnih stroškov od dne 15. 12. 2010 (oziroma 1. 2. 2011); (-) da je škoda zaradi nemožnosti uveljavitve ločitvene pravice tožeči stranki nastala z dnem uvedbe stečajnega postopka, saj od tega dne dalje tožeča stranka svoje ločitvene pravice ni mogla uspešno uveljaviti iz razlogov na strani drugotožene stranke in takrat je izvedela tudi za povzročitelja škode, tako da je s tem dnem nastopila zamuda drugotožene stranke in je dolžna plačati tožeči stranki od zneska 111.803,43 EUR zakonske zamudne obresti od dne 29. 3. 2010 dalje do plačila. Tožeči stranki je nastala škoda s plačilom stroškov pravdnega postopka v znesku 3.035,85 EUR z dnem plačila tega zneska 20. 1. 2014 dalje in od tega dne dalje je drugo tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti, pri odločanju o teku zakonskih zamudnih obresti je sodišče upoštevalo določbe 168., 169. in 378. člena OZ; (-) da je v preostalem delu sodišče zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 1.050,80 EUR od dne 1. 2. 2011 dalje do plačila, 4.415,01 EUR od dne 1. 2. 2011 dalje do plačila, 3.035,85 EUR od dne 15. 12. 2010 do 15. 12. 2014 zavrnilo kot neutemeljen, saj tožeča stranka ni izkazala obstoja nastanka zamude; (-) da je prvotožena stranka bila, kot to izhaja iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra v prilogi A20, predsednica uprave dolžnika G. d.d., ki ga je zastopala samostojno in posamično od 27. 2. 2009 do 29. 3. 2010 in iz izpiska še izhaja, da uprave dolžnika v tem obdobju niso predstavljali drugi člani ali prokuristi oziroma je bila ta eno članska; (-) da je prvotožena stranka bila kot uprava dolžnika seznanjena s sklepom o predhodni odredbi, ki je med drugim prepovedoval organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je sodišče odredilo predhodno odredbo; (-) da je prepoved iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ prepoved organizaciji za plačilni promet (banki) in ne dolžniku oziroma njegovi upravi; (-) da je prvo tožena stranka kot uprava dolžnika bila v skladu z določbami ZGD-1 dolžna voditi posle družbe, ki obsegajo tudi dajanje nalogov banki za izvedbo bančnih transakcij, sicer bi lahko nastopila njena odgovornost do delničarjev in drugih upnikov družbe, toda že glede na 4. točko prvega odstavka 260. člena ZIZ in glede na tretji odstavek 21. člena takrat veljavnega ZPlaP, ki je določal, da izvajalec plačilnega prometa imetniku transakcijskega računa ne sme omogočiti razpolaganja s kritjem na transakcijskem računu, če bi bilo takšno razpolaganje v nasprotju s sklepom davčnega organa o prisilni izterjavi oziroma s sklepom davčnega organa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, oziroma sklepom sodišča o izvršbi oziroma zavarovanju oziroma z drugo odločbo pristojnega državnega organa, ki jo je izvajalec plačilnega prometa prejel pred sprejemom naloga za plačilo, je jasno, da je uprava (torej prvo tožena stranka) lahko in smela dati nalog banki, ta pa bi ji morala onemogočiti razpolaganje s kritjem na transakcijskem računu, ker je bilo to v nasprotju s sklepom sodišča o predhodni odredbi; (-) da se je prvo tožena stranka morala seznanjati s stanjem sredstev na svojem transakcijskem računu, ni pa bila dolžna ne izvajati plačil, ki jih ji je nalagala poslovna politika dolžnika in kljub predloženim bančnim izpiskom, iz katerih izhajajo nalogi za plačila prvo tožene stranke kot uprave dolžnika, le tej ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma da škoda izvira iz njenega nedopustnega ravnanja; (-) da sodišče ni ugotovilo, da je prvo tožena stranka s svojimi ravnanji povzročila nastanek škode, zato je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo kot neutemeljen.

Glede sklepa pritožbenega sodišča

17. Pritožbeno sodišče je ob obravnavi pritožb in glede na vsebino odgovora na pritožbo, kot ga je podala tožeča stranka, ocenilo, da je za presojo v sporni zadevi odločilen odgovor na pravno vprašanje ali se s predhodno odredbo kot sredstvom zavarovanja v primeru stečajnega postopka nad dolžnikom pridobi nepogojno ločitveno pravico in začetek stečajnega postopka nanjo ne vpliva ali pa je ta pridobljena le pogojno in preneha z začetkom stečajnega postopka, ker je od tega dne dalje ni mogoče več pravno učinkovito opravičiti.

18. Tožeča stranka je trdila, da z začetkom stečajnega postopka njena ločitvena pravica ni prenehala, drugotožena stranka pa je trdila, da s predhodno odredbo prepovedi organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice, če pa bi jo, jo je pridobila le pogojno in če je pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom ni opravičila, je ta prenehala veljati in tožeča stranka ni mogla v stečajnem postopku biti poplačana kot ločitveni upnik.

19. Pri tem sta se pravdni stranki sklicevali na sodno prakso, ki se ni enotno opredelila, če se s predhodno odredbo s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, sploh pridobi zastavna pravica in v primeru stečajnega postopka posledično ločitveno pravico in na sodno prakso, ki ni enotno obravnavala s predhodno odredbo pridobljeno ločitveno pravico v primeru, ko ta ni bila opravičena s pravnomočnim sklepom o izvršbi pred začetkom stečajnega postopka.

20. Delno je dilemo odpravilo Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 71/2014 z dne 20.1.2015, s katerim je odločilo, da z rubežem denarnih sredstev na računu dolžnika, ki je opravljen z vročitvijo sklepa o predhodni odredbi organizaciji za plačilni promet, upnik pridobi zastavno pravico in s tem ločitveno pravico na denarnih sredstvih dolžnika. S tem je bilo odgovorjeno na očitno napačno stališče drugotožene stranke, da upnik z rubežem denarnih sredstev na računu dolžnika na podlagi predhodne odredbe ne pridobi zastavne pravice.

21. Vrhovno sodišče RS je z istim sklepom odločilo, da s predhodno odredbo upnik pridobi zastavno pravico pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila predhodna odredba izdana (265. člen ZIZ), in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).Če upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice, se postopek zavarovanja z začetkom stečajnega postopka ustavi (1. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP). Ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek, tako postane gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bodo izpolnjeni. Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo namreč ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred opravičitvijo predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek.

22. Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da je s sprejetjem novele ZFPPIPP-F usoda postopka zavarovanja s predhodno odredbo povsem jasna: postopek zavarovanja se z začetkom stečajnega postopka ustavi; vsa dejanja, opravljena v postopku, pa se razveljavijo (nova 4. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP); da je bil namen zakonodajalca enak že pred sprejetjem novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-F), izhaja iz obrazložitve predloga novele, zaradi česar ne drži navedba tožene stranke v odgovoru na revizijo, da novela ZFPPIPP-F kaže na drugačnost ureditve v primerjavi s prejšnjo, ki jo je treba upoštevati v konkretni zadevi.

23. Ne glede na siceršnje jasno razlogovanje sklepa VS RS, pa je pritožbeno sodišče zaradi pravične odločitve v sporni zadevi, ko je tožeča stranka pridobila predhodno odredbo pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-F (ta je objavljena v Uradnem listu RS št. 100/2013 in je pričela veljati 7. december 2013) želelo odgovor Ustavnega sodišča RS ali se učinki te novele raztezajo na pravna razmerja nastala pred njeno uveljavitvijo. Zato je skladno s prvim odstavkom 23.člena Zakona o ustavnem sodišču s sklepom Cpg 90/2015 z dne 11. 6. 2015 prekinilo postopek odločanja o pritožbah do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP.

24. Pritožbeno sodišče je 11. 9. 2015 pri Ustavnem sodišču RS vložilo zahtevo za oceno ustavnosti (med drugim) 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP in Ustavno sodišče je zahtevo sprejelo v obravnavo, vendar pa je s sklepom U-I-141/15-7 z dne 16. 12. 2015 zahtevo zavrglo z obrazložitvijo, da predlagatelj v zahtevi za oceno ustavnosti ne utemelji, da mora v konkretni zadevi, v kateri odloča, uporabiti navedeno določbo ZFPPIPP.

25. Ker je Ustavno sodišče o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo 16. 12. 2015, je s tem odpadel razlog za prekinitev postopka na pritožbeni stopnji in je zato pritožbeno sodišče sklenilo, da se skladno z določbo 156.člena Ustave RS postopek nadaljuje z dnem odločitve Ustavnega sodišča. Glede pritožbe drugo tožene stranke

26. Pritožbeni očitek, da zgolj s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovih računov denarnega zneska do višine zgoraj navedenih zneskov, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice, ker je podlaga za nastanek zastavne pravice rubež, ki pa v konkretnem primeru na podlagi predhodne odredbe ni bil opravljen, zato zaradi izostanka rubeža zastavna pravica na blokiranih sredstvih ni nastala, je neutemeljen, saj je materialno pravno zmoten in glede tega se je že opredelilo Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015, ki ga je pritožbeno sodišče zgoraj povzelo in iz katerega nedvoumno izhaja, da z rubežem denarnih sredstev na računu dolžnika, ki je opravljen z vročitvijo sklepa o predhodni odredbi organizaciji za plačilni promet, upnik pridobi zastavno pravico. Drugače povedano, s sklepom o zavarovanju s predhodno odredbo s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska (predhodna odredba po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ), se z vročitvijo sklepa o predhodni odredbi organizaciji za plačilni promet zarubijo denarna sredstva na računu dolžnika in upnik pridobi zastavno pravico na zarubljenih denarnih sredstvih.

27. Da je pritožbeno stališče glede (ne)pridobitve zastavne pravice na denarnih sredstvih na podlagi predhodne odredbe s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, zmotno in da je zmotno pravno naziranje pritožbe, da se z vročitvijo sklepa o predhodni odredbi organizaciji za plačilni promet ne zarubijo denarna sredstva na računu dolžnika, izhaja tudi iz Odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-220/14-11, U-I-161/14 -15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up 101/15-9, U-I-30/15-8, U-I- 59/15-8 z dne 12. 11. 2015 (Uradni list RS št. 92/2015 z dne 4. 12. 2015).

28. Ustavno sodišče je s prej citirano odločbo odločilo, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS št. 13/14- uradno prečiščeno besedilo in 10/15-popr), ni v neskladju z Ustavo.

29. Ustavno sodišče je v oddelku B. - III pod 15. točko odločbe pojasnilo, da postopek zavarovanja s predhodno odredbo, pogoje za izdajo predhodne odredbe in njeno prenehanje ter vrste predhodnih odredb ureja ZIZ. Podrobneje je ta vprašanja Ustavno sodišče obravnavalo že v odločbi št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14). V njej je pojasnilo tudi že, da na podlagi predhodne odredbe praviloma nastane zastavna oziroma prednostna poplačilna pravica upnika. To velja za premičnine, terjatve in pravice. Drugače je pri predznambi zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali pravici, vknjiženi na nepremičnini, kjer zastavna pravica ne nastane, saj je predznamba pogojni vpis, ki učinkuje pod odložnim pogojem, da se upraviči (1. točka prvega odstavka 49. člena Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 28/09 in 25/11 – v nadaljevanju ZZK-1), in se dovoli na podlagi listin, ki verjetno izkazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravic (49. člen ZZK-1). S predznambo torej zastavna pravica še ne nastane, ko pa se predznamba upraviči, nastane z učinkom za nazaj (ex tunc), tj. od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za predznambo. V pravni teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da pridobi upnik s predznambo hipoteke kot pogojnim vpisom v zemljiško knjigo pogojno hipoteko. Hipoteka torej obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo. V pravni teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da pridobi upnik s predznambo hipoteke kot pogojnim vpisom v zemljiško knjigo pogojno hipoteko. Hipoteka torej obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo. Predhodna odredba s predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini je torej primer, ki kaže, da ne drži trditev predlagatelja, da na podlagi predhodne odredbe vselej nastane zastavna pravica.

30. Tako je tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi pritrdilo, da na podlagi predhodne odredbe, kakršno je pridobila tožeča stranka, nastane zastavna pravica, tako da so drugačne pritožbene trditve materialno pravno zmotne.

31. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni izreklo glede trditev drugo tožene stranke, da tudi če že drži naziranje sodišča, da je tožeča stranka s predhodno odredbo pridobila zastavno pravico na sredstvih na transakcijskem računu G. d.d., pa bi bila lahko takšna zastavna pravica le pogojna: prepoved organizacijam za plačilni promet (vključno z N. d.d.), da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovih računov denarnega zneska do višine, določene v predhodni odredbi, ne more pomeniti pridobitve zastavne pravice, ki bi bila izenačena s pogodbeno ustanovljeno zastavno pravico ali zastavno pravico pridobljeno v postopku izvršbe. V primeru navedene prepovedi po četrti točki prvega odstavka 260. čl. ZIZ namreč lahko upnik v postopku zavarovanja pridobi kvečjemu pogojno zastavno pravico, in sicer nastane zastavna pravica: - pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, - in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo in glede trditev, da se je z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom izpolnil razvezni pogoj, saj nikoli ne bodo izpolnjeni pogoji za izvršbo, zato posledično zastavna pravica (tudi če je obstajala) z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom preneha, in se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

32. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, se je sodišče prve stopnje do teh navedb drugo tožene stranke opredelilo na način, da je štelo, da je tožeča stranka z dnem vročitve sklepa o predhodni odredbi na denarnih sredstvih pridobila zastavno pravico z rubežem, ki je bil opravljen z dnem vročitve sklepa o predhodni odredbi dne 1 6. 2009, kar pomeni, da je tožeča stranka pridobila ločitveno pravico na denarnih sredstvih pred začetkom postopka insolventnosti in ko je menilo, da drugo tožena stranka ni spoštovala sklepa o predhodni odredbi Z 19/2009, določb 260. in 261. člena takrat veljavnega ZIZ, določb ZPlaP in internih Navodil o izvrševanju sklepov o izvršbi pri bankah in zato zaradi njenih opustitev oziroma kršitev niso bila zarubljena sredstva na transakcijskem računu dolžnika G. d.d., ki ga je banka vodila zanj, posledično pa tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka nad njim na podlagi rubeža ni pridobila ločitvene pravice na ustreznem znesku denarnih sredstev, iz katerih bi se lahko prednostno poplačala.

33. Navedeno razlogovanje sodišča prve stopnje je razumeti na način, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka na podlagi predhodne odredbe pridobila nepogojno zastavno pravico, ki ji je v kasneje začetem stečajnem postopku nad dolžnikom zagotavljala ločitveno pravico v smislu 19.člena ZFPPIPP, če bi drugotožena stranka še imela zarubljena sredstva na transakcijskem računu stečajnega dolžnika.

34. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno, kot pravilno opozarja pritožba in se je o tem izreklo Ustavno sodišče v svoji Odločbi U-I-220/14-11, U-I-161/14 -15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up 101/15-9, U-I-30/15-8, U-I- 59/15-8 z dne 12.11.2015 in iz te Odločbe izhaja, da so pritožbene trditve o pogojnosti zastavne pravice pravilne.

35. Tako je Ustavno sodišče navedlo: “16. Do vprašanja, kakšne so značilnosti pravice upnika, ki izhaja iz predhodne odredbe, se Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-148/13 ni opredelilo. Kot že povedano, je za predhodno odredbo s predznambo hipoteke značilna pogojnost. Pogojnost pa je hkrati značilnost, ki jo je mogoče pripisati vsem predhodnim odredbam iz 260. člena ZIZ. Upnik pridobi ne glede na obliko zavarovanja samo pogojno zastavno pravico. Pogojnost se kaže v tem, da je obstoj predhodne odredbe odvisen od rešitve spora o terjatvi, za zavarovanje katere je bila predhodna odredba izdana. Terjatev, ki naj se s predhodno odredbo zavaruje, (še) ni pravnomočno ugotovljena. Če je, je upniku s tem uspelo izdajo predhodne odredbe upravičiti, če ni, ima to za posledico, da sodišče postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavi in razveljavi opravljena dejanja (3. točka prvega odstavka 264. člena ZIZ). Stališče o pogojnosti kot temeljni značilnosti zastavne pravice, ki izvira iz izdane predhodne odredbe, je v pravni teoriji in sodni praksi široko sprejeto. Z njim pa je hkrati zagotovljeno enako obravnavanje upnikov, ki so uspeli s predlogom za izdajo predhodne odredbe, saj so upniki obravnavani enako ne glede na vrsto predhodne odredbe (prvi odstavek 260. člena ZIZ). Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da bi bili upniki, ki so predlagali predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini (6. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ), v slabšem položaju kot upniki, ki so predlagali katero izmed drugih vrst predhodnih odredb (1. do 5. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ). 17. Pogojnost pravice, pridobljene s predhodno odredbo, je v obravnavani zadevi ključnega pomena. Po eni strani namreč vpliva na nastanek ločitvene pravice, po drugi strani pa se z začetkom stečajnega postopka glede na njegove pravne posledice zastavlja vprašanje, ali je po začetku stečajnega postopka še mogoče upravičiti predhodno odredbo oziroma izpolniti pogoj, da se zastavna pravica iz pogojne spremeni v nepogojno.18.Institut ločitvene pravice je splošno uveljavljen v postopkih zaradi insolventnosti. Njen učinek je v stečajnem postopku ta, da omogoča poplačilo terjatve, ki je zavarovana z ločitveno pravico, iz posebne razdelitvene mase (371. člen ZFPPIPP). Za veljavno pridobitev ločitvene pravice morajo zahteve za posamezni pravni položaj obstajati (biti uresničene) ob začetku insolvenčnega postopka. Šele z začetkom stečajnega postopka nastane ločitvena pravica, ki daje prednostno plačilno pravico iz določenega premoženja stečajnega dolžnika. To odločilno vezanost obstoja ločitvene pravice na tek postopka zaradi insolventnosti je očitno prezrla sodna praksa, saj si je le tako mogoče razlagati stališče, po katerem je ločitvena pravica, pridobljena na podlagi zavarovanja s predhodno odredbo, pogojna. Pogojna narava ločitvene pravice je (bila) široko sprejeta v sodni praksi. Kljub temu sodna praksa ni bila enotna glede vprašanja, kakšna je pravna usoda (pogojne) ločitvene pravice, ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek, na kar opozarja predlagatelj v zahtevi.19.Med pravnimi posledicami začetka stečajnega postopka je med drugim tudi vpliv na izvršilne postopke (in postopke zavarovanja). Za postopke zavarovanja s predhodno odredbo je odločilnega pomena prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP, saj je treba predhodno odredbo upravičiti s sklepom o izvršbi. Prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. To pomeni, da kot pravna posledica začetka postopka zaradi insolventnosti nastane pravna ovira za dovolitev izvršbe ali zavarovanja. Na to določbo je mogoče gledati z dveh vidikov, bodisi z vidika izvršilnega postopka bodisi z vidika stečajnega postopka. Za obravnavano zadevo je pomemben le zadnji. 20. Z vidika stečajnega postopka je treba odgovoriti na vprašanje, ali obstaja več mogočih razlag prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP in med njimi taka, po kateri je po začetku stečajnega postopka še dopustno izdati sklep o izvršbi, ki je nujni pogoj za upravičenje predhodne odredbe. V teoriji prava ni sporno, da je jezikovna metoda temeljna metoda razlage pravnih norm, saj mogoč jezikovni pomen zakonskega besedila določa zunanjo mejo, ki je z drugimi metodami razlage ni dopustno prestopiti. Vendar pa je treba z drugimi metodami razlage vselej preveriti jezikovno razlago in jo potrditi ali utemeljiti tistega izmed več mogočih besednih pomenov, ki je njegov pravi (pravni pomen). Jezikovno gledano, je pomen zakonske določbe prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP pomensko zaprt, določba pa jasna in ne dopušča več mogočih besednih pomenov. Iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP izhaja jasna prepoved izvršbe in zavarovanja, ki preprečuje, da bi po začetku stečajnega postopka še bilo mogoče izdati sklep o izvršbi ali zavarovanju. V stečajnem postopku je prepoved izvršbe in zavarovanja iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP izraz načela koncentracije, ki pomeni, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Gre za dopolnilno načelo, s katerim se pravzaprav uresničuje načelo enakega obravnavanja upnikov, ki je temeljno načelo insolvenčnih postopkov in pomeni uresničitev splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Prav tako namenska in logična razlaga ne puščata dvomov, da je pravi pomen te zakonske določbe, da po začetku stečajnega postopka ni več dopustno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Zgodovinska metoda pa nam pokaže, da gre za določbo, ki se ni spreminjala že vse od avstrijskega stečajnega zakona, ki se je uporabljal na ozemlju Republike Slovenije in vsebuje vsebinsko enako določbo, ki prepoveduje prisilno zastavno ali poplačilno pravico po začetku stečajnega postopka. 21. Prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ima za posledico, da s trenutkom začetka stečajnega postopka postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo mogel več izpolniti, saj zaradi nje ne more več doseči izdaje sklepa o izvršbi. Z vidika izvršilnega postopka nastopijo okoliščine, ki jih ureja že drugi odstavek 264. člena ZIZ in ki zahtevajo, da sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja. V pravni teoriji in sodni praksi nastali položaj primerjajo s položajem, ko je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala (3. točka prvega odstavka 264. člena ZIZ), saj je tudi v tem položaju gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe ne bodo nikoli izpolnjeni. 22. Na vprašanje, kakšna je usoda (pogojne) ločitvene pravice, ko se začne stečajni postopek, je, kot že rečeno, sodna praksa odgovarjala neenotno. Večinsko stališče, zastopano v sodni praksi, je, da z začetkom stečajnega postopka pogojna ločitvena pravica preneha oziroma ne obstaja več, zato mora izvršilno sodišče ustaviti postopek s predhodno odredbo in razveljaviti opravljena dejanja. Drugi del sodne prakse je nekoliko drugačen. Meni namreč, da je upnik z zavarovanji s predhodno odredbo pridobil (pogojno) ločitveno pravico, da ta ne ugasne in da je njena pravna usoda odvisna od odločitve stečajnega (oziroma po prerekanju in napotitvi pravdnega) sodišča. 23. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva k predlogu ZFPPIPP-F, je zakonodajalec zaznal, da obstaja neenotna sodna praksa, in je zaradi jasnosti ureditve pravnih posledic začetka stečajnega postopka dopolnil tretji odstavek 132. člena ZFPPIPP. Zakonodajalec meni, da pri zavarovanju na podlagi predhodne odredbe ločitvena pravica z začetkom stečajnega postopka ne nastane, ker predhodne odredbe ni več mogoče upravičiti v stečajnem postopku. Enako stališče pa je, kot rečeno, zastopala večinska sodna praksa, ki je že pred ZFPPIPP-F menila, da z začetkom stečajnega postopka pogojna ločitvena pravica preneha oziroma ne obstaja več, zato mora izvršilno sodišče ustaviti postopek s predhodno odredbo in razveljaviti opravljena dejanja. To pomeni, da so sodišča (večinoma) že pred ZFPPIPP-F določbe ZFPPIPP razlagale na način, kot ga sedaj izrecno določa 4. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP. 24. Opisane značilnosti predhodne odredbe so izhodišče presoje ustavnosti izpodbijane zakonske ureditve, ki določa: “(3) Začetek stečajnega postopka ima naslednje pravne posledice za postopek izvršbe in zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka: […] 4. postopek zavarovanja z začasno odredbo ali predhodno odredbo se ustavi z začetkom stečajnega postopka in razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku.”

36. Ustavno sodišče je v isti Odločbi še navedlo: “25. Prvi očitek, na katerega mora odgovoriti Ustavno sodišče, je očitek pobudnic, da izpodbijana ureditev, ki nalaga ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev vseh opravljenih dejanj v postopku zavarovanja, retroaktivno posega v njun položaj, saj naj bi posegla v njuno že pridobljeno zastavno pravico, nastalo s predhodno odredbo v postopku zavarovanja pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F. 26. Od uveljavitve ZFPPIPP-F velja, da se z začetkom stečajnega postopka postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavi in se razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku (4. točka drugega odstavka 132. člena ZFPPIPP). Ureditev ustavitve postopka zavarovanja in razveljavitev opravljenih dejanj velja za vse postopke zavarovanja s predhodno odredbo, tako za tiste, ki so v trenutku uveljavitve ZFPPIPP-F že tekli, kot tudi za tiste, ki so se začeli po uveljavitvi ZFPPIPP-F. 27. Ustava varuje pridobljene pravice v 155. členu. Ta določba, razen pod pogoji iz drugega odstavka, prepoveduje povratni učinek pravnih aktov. Predpis učinkuje povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. 28. Kot izhaja iz obrazložitve te odločbe v delu B. – III., je temeljna značilnost predhodnih odredb njihova začasnost in pogojnost, s tem pa negotovost, ali bo dolžniku uspelo predhodno odredbo upravičiti. Zato v primeru upnikov, ki so pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F uspeli s predlogom za začasno zadržanje, ne gre za pravne položaje ali pravna dejstva, ki bi že bili zaključeni pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F, temveč le za viseče položaje, njihova usoda pa je odvisna od tega, ali bodo uspeli predhodno odredbo (pravočasno) upravičiti. Že zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o retroaktivnem posegu v pridobljene pravice. 29. Iz opisanih značilnosti predhodnih odredb v delu obrazložitve B. – III. izhaja, da se položaj upnikov, ki so pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F pridobili predhodno odredbo za zavarovanje svoje še ne pravnomočno ugotovljene terjatve, z uveljavitvijo ZFPPIPP-F ni spremenil. Ne gre namreč za to, da je zakonodajalec uredil njihove položaje na novo in drugače, temveč da je le jasneje povedal nekaj, kar je glede na naravo stečajnega postopka in na večinsko sodno prakso že izhajalo iz ZFPPIPP. Pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F in po njej ostaja položaj upnikov, ki so v postopkih zavarovanja uspeli s predlogom za predhodno odredbo, nad dolžnikom pa se je začel stečajni postopek, preden so jo uspeli upravičiti, enak. V obeh primerih je namreč postopek ustavljen in razveljavljena so opravljena dejanja, le da so to pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F sodišča naredila s pomočjo razlage ZFPPIPP, po uveljavitvi ZFPPIPP-F pa na izrecni zakonski podlagi, tj. 4. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP. 30. Glede na to izpodbijana ureditev ni v neskladju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, zagotovljeno v 155. členu Ustave.”

37. Ob takšni opredelitvi Ustavnega sodišča je v celoti pritrditi pritožbi, da tožeča stranka v stečajnem postopku nad dolžnikom ne bi imela ločitvene pravice, četudi bi bila denarna sredstva še zarubljena, saj predhodne odredbe tožeča stranka do začetka stečajnega postopka ni opravičila, z začetkom stečajnega postopka pa je to pravico izgubila in ji ni mogla nastati škoda, kot jo je zatrjevala in jo je vezala na predhodno odredbo in na njeni podlagi pridobljeno ločitveno pravico.

38. Uresničitev ločitvene pravice v stečajnem postopku tožeči stranki ni onemogočila drugo tožena stranka, ki res ni zagotovila, da bi bila sredstva na podlagi predhodne odredbe med stečajnim postopkom še zarubljena, temveč je tožeča stranka bila tista, ki do začetka stečajnega postopka ni opravičila na podlagi predhodne odredbe pogojno pridobljene zastavne pravice, ki bi ji v stečajnem postopku zagotavljala ločitveno pravico, zato drugotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

39. Pritrditi pa je pritožbi še v delu, da je šteti tudi, da je z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom (G. d.d.) vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem (če bi zanj šlo) in nastalo škodo pretrgana, kajti tudi če bi bila na dan začetka stečajnega postopka na računu dolžnika pri toženi stranki rezervirana sredstva za plačilo po predhodni odredbi, tožeča stranka zaradi pridobitve zgolj pogojne zastavne pravice ne bi imela pravice do prednostnega poplačila svoje terjatve iz teh rezerviranih sredstev.

40. Glede navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, saj ob pravilni uporabi materialnega prava drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, v posledici katerega bi tožeči stranki nastala vtoževana škoda.

41. Pravilna uporaba materialnega prava, kot ga je pojasnilo pritožbeno sodišče, pa narekuje drugačno presojo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo glede izpodbijane I. točke izreka sodbe in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (358. člen ZPP). Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev glede glavnega zahtevka, je moralo spremeniti tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka (IV. točka izreka izpodbijane sodbe), tako da je skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena, ko tožeča stranka ni uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka, tožeči stranki naložilo v plačilo stroške drugo tožene stranke, kot jih je ta utemeljeno priglasila in gre za potne stroške za prihod na tri naroke na relaciji L.- C. in nazaj (3 x 156 km x 0,37 EUR) v višini 173,16 EUR. Odločitev glede plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 42. Drugo tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe, zato se glede njih pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno izrekati, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke

43. Tožeča stranka trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), ko pazi na pravilno uporabo materialnega prava, presodilo, da pritožba ni utemeljena. V zvezi z obravnavo pritožbe drugo tožene stranke se je pokazalo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 114.839,28 EUR s pripadki, zato je bila izpodbijana sodba spremenjena in tožbeni zahtevek zavrnjen. Ker pa je tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo (za plačilo 5.760,80 EUR s pripadki) del po pritožbenem sodišču zavrnjenega tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka vtoževala skupaj plačilo odškodnine v znesku 120.600,08 EUR s pripadki, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo iz razloga, ker ob pravilni uporabi materialnega prava tožeča stranka ne more uspeti z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka in je presoja sodišča prve stopnje pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov.

44. Tako je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti glede izpodbijane II. točke izreka sodbe in posledično tudi glede IV. točke izreka sodbe (353. člen ZPP), kot je izrek o stroških postopka glasil pred spremembo sodbe po pritožbenem sodišču. 45. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), drugo tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.