Jedro

Jedro

I.Predlog prvega predlagatelja Državnega odvetništva Republike Slovenije se zavrže.

I.Predlog prvega predlagatelja Državnega odvetništva Republike Slovenije se zavrže.

II.Revizija se dopusti glede vprašanja:

II.Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209., 210., 220. in 221. ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?

Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209., 210., 220. in 221. ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?

Izrek

Izrek

I.Predlog prvega predlagatelja Državnega odvetništva Republike Slovenije se zavrže.

I.Predlog prvega predlagatelja Državnega odvetništva Republike Slovenije se zavrže.

II.Revizija se dopusti glede vprašanja:

II.Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje odstop od dosedanje ustaljene sodne prakse pri presoji utemeljenosti pogojev za uvedbo postopka?

Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje odstop od dosedanje ustaljene sodne prakse pri presoji utemeljenosti pogojev za uvedbo postopka?

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo sklepe Upravne enote Ljubljana, št. 352-185/2024-6224-2 z dne 18. 9. 2024, št. 352-190/2024-6224-2 z dne 18. 9. 2024, št. 352-157/2024-6224-3 z dne 13. 9. 2024, št. 352-153/2024-6224-3 z dne 9. 9. 2024 in št. 352-152/2024-6224-3 z dne 9. 9. 2024 in zadevo ob smiselni uporabi tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek (I. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnikom stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženki (II. točka izreka sodbe in sklepa) in zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe (III. točka izreka sodbe in sklepa).

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo sklepe Upravne enote Ljubljana, št. 352-185/2024-6224-2 z dne 18. 9. 2024, št. 352-190/2024-6224-2 z dne 18. 9. 2024, št. 352-157/2024-6224-3 z dne 13. 9. 2024, št. 352-153/2024-6224-3 z dne 9. 9. 2024 in št. 352-152/2024-6224-3 z dne 9. 9. 2024 in zadevo ob smiselni uporabi tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek (I. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnikom stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženki (II. točka izreka sodbe in sklepa) in zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2.Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju toženka) z navedenimi sklepi sklenila, da se uvede postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9, 27/12, 843 - na delu in 842 - na delu, vse k.o. ..., ki predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi št. 327 k.o. ..., pri katerem je na posameznem delu št. 6 vknjižena lastninska pravica v korist zavezancev, to je tožnikov (1. točka izreka) ter da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, brez soglasja upravičenke ni dopusten promet z nepremičninami iz prejšnje točke, niti njihovo bistveno spreminjanje, pravni posel, sklenjen v nasprotju z navedenim, pa je ničen (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju toženka) z navedenimi sklepi sklenila, da se uvede postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9, 27/12, 843 - na delu in 842 - na delu, vse k.o. ..., ki predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi št. 327 k.o. ..., pri katerem je na posameznem delu št. 6 vknjižena lastninska pravica v korist zavezancev, to je tožnikov (1. točka izreka) ter da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, brez soglasja upravičenke ni dopusten promet z nepremičninami iz prejšnje točke, niti njihovo bistveno spreminjanje, pravni posel, sklenjen v nasprotju z navedenim, pa je ničen (2. točka izreka).

3.Upravno sodišče je v sodbi pojasnilo, da je toženka v izpodbijanih sklepih navedla vse, kar je bilo priloženo zahtevi za omejitev lastninske pravice (v nadaljevanju zahteva), citirala relevantne določbe Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3) in ugotovila, da je zahteva popolna. S sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča I Up 269/2024 pa je navedlo, da mora imeti lastnik nepremičnine zaradi zakonskih učinkov sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice možnost ugovarjati, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za njegovo izdajo. Ker je toženka izhajala iz predpostavke, da je sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice procesni sklep, v obrazložitvi ni razlogov, odločilnih za presojo dokazov priloženih zahtevi, na podlagi katerih bi lahko sodišče presodilo ugovore tožnikov, ki popolnosti zahteve ugovarjajo po vsebini. Obrazložitev toženke je torej povsem brez navedb o presoji izpolnjenosti zakonskih pogojev za omejitev lastninske pravice, ki morajo biti podani v fazi izdaje sklepa o uvedbi tega postopka. Odsotnost te obrazložitve je bistvena, ker onemogoča vsebinski preizkus zakonitosti izpodbijanih sklepov. Navedena pomanjkljivost je tudi očitna, saj za njeno prepoznavo ni potrebna nikakršna podrobnejša analiza.

3.Upravno sodišče je v sodbi pojasnilo, da je toženka v izpodbijanih sklepih navedla vse, kar je bilo priloženo zahtevi za omejitev lastninske pravice (v nadaljevanju zahteva), citirala relevantne določbe Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3) in ugotovila, da je zahteva popolna. S sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča I Up 269/2024 pa je navedlo, da mora imeti lastnik nepremičnine zaradi zakonskih učinkov sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice možnost ugovarjati, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za njegovo izdajo. Ker je toženka izhajala iz predpostavke, da je sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice procesni sklep, v obrazložitvi ni razlogov, odločilnih za presojo dokazov priloženih zahtevi, na podlagi katerih bi lahko sodišče presodilo ugovore tožnikov, ki popolnosti zahteve ugovarjajo po vsebini. Obrazložitev toženke je torej povsem brez navedb o presoji izpolnjenosti zakonskih pogojev za omejitev lastninske pravice, ki morajo biti podani v fazi izdaje sklepa o uvedbi tega postopka. Odsotnost te obrazložitve je bistvena, ker onemogoča vsebinski preizkus zakonitosti izpodbijanih sklepov. Navedena pomanjkljivost je tudi očitna, saj za njeno prepoznavo ni potrebna nikakršna podrobnejša analiza.

4.Državno odvetništvo Republike Slovenije (v nadaljevanju Državno odvetništvo) je v svojem imenu kot zastopnik javnega interesa (v nadaljevanju prvi predlagatelj) in kot pooblaščenec Republike Slovenije, kot upravičenke iz izpodbijanih sklepov in stranke z interesom (v nadaljevanju drugi predlagatelj) na Vrhovno sodišče vložilo predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagalo, naj jo dopusti zaradi dveh pomembnih pravnih vprašanj.

4.Državno odvetništvo Republike Slovenije (v nadaljevanju Državno odvetništvo) je v svojem imenu kot zastopnik javnega interesa (v nadaljevanju prvi predlagatelj) in kot pooblaščenec Republike Slovenije, kot upravičenke iz izpodbijanih sklepov in stranke z interesom (v nadaljevanju drugi predlagatelj) na Vrhovno sodišče vložilo predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagalo, naj jo dopusti zaradi dveh pomembnih pravnih vprašanj.

K I. točki izreka

5. Predlog prvega predlagatelja ni dovoljen.

K I. točki izreka

6.Državno odvetništvo v obravnavanem primeru v svojem imenu ne more vložiti ne predloga za dopustitev revizije ne revizije. Na podlagi drugega odstavka 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče o dopustitvi revizije odloča na predlog stranke. Tudi dopuščeno revizijo lahko po 367. členu ZPP vložijo le stranke, Državno odvetništvo pa ni bilo stranka tega sodnega postopka. Državno odvetništvo se v predlogu pri utemeljitvi aktivne legitimacije sklicuje na prvi odstavek 18. člena ZUS-1, po katerem lahko vloži tožbo, vendar je v tej zadevi ni vložilo. V zadevi X Ips 411/2014, na katero se sklicuje, je bila revizija na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZUS-1, res dovoljena tudi, če je državno pravobranilstvo izkazalo katerega izmed razlogov za dovoljenost revizije iz drugega odstavka tega člena in da revizijo vlaga zaradi tega, ker je bil kršen zakon v škodo javnega interesa, vendar je taka ureditev veljala le do uveljavitve novele ZPP-E. Na podlagi 122. člena novele ZPP-E, ki je stopila v veljavo 14. 9. 2017, je bil navedeni 83. člen ZUS-1 črtan. Izpodbijana sodba je bila izdana po začetku uporabe ZPP-E, zato navedena zadeva ni relevantna za obravnavani spor.

5. Predlog prvega predlagatelja ni dovoljen.

7.Ker tako Državno odvetništvo v obravnavanem primeru nima pravice v svojem imenu vložiti predloga za dopustitev revizije, je Vrhovno sodišče predlog prvega predlagatelja zavrglo na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP.

7.6. Državno odvetništvo v obravnavanem primeru v svojem imenu ne more vložiti ne predloga za dopustitev revizije ne revizije. Na podlagi drugega odstavka 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče o dopustitvi revizije odloča na predlog stranke. Tudi dopuščeno revizijo lahko po 367. členu ZPP vložijo le stranke, Državno odvetništvo pa ni bilo stranka tega sodnega postopka. Državno odvetništvo se v predlogu pri utemeljitvi aktivne legitimacije sklicuje na prvi odstavek 18. člena ZUS-1, po katerem lahko vloži tožbo, vendar je v tej zadevi ni vložilo. V zadevi X Ips 411/2014, na katero se sklicuje, je bila revizija na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZUS-1, res dovoljena tudi, če je državno pravobranilstvo izkazalo katerega izmed razlogov za dovoljenost revizije iz drugega odstavka tega člena in da revizijo vlaga zaradi tega, ker je bil kršen zakon v škodo javnega interesa, vendar je taka ureditev veljala le do uveljavitve novele ZPP-E. Na podlagi 122. člena novele ZPP-E, ki je stopila v veljavo 14. 9. 2017, je bil navedeni 83. člen ZUS-1 črtan. Izpodbijana sodba je bila izdana po začetku uporabe ZPP-E, zato navedena zadeva ni relevantna za obravnavani spor.

K II. točki izreka

K II. točki izreka

8. Predlog drugega predlagatelja je delno utemeljen.

8. Predlog drugega predlagatelja je delno utemeljen.

9.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu za dopustitev revizije drugega predlagatelja v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu za dopustitev revizije drugega predlagatelja v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

10.V zvezi z dopuščenim vprašanjem drugi predlagatelj med drugim Upravnemu sodišču očita napačno oziroma neutemeljeno uporabo 37. člena ZUS-1. Poudarja, da Upravno sodišče v svoji obrazložitvi enači uporabo 37. člena ZUS-1 z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri uporabi 37. člena ZUS-1 gre za odstop od kontradiktornosti, zato je njegovo uporabo treba omejiti na primere, pri katerih so pomanjkljivosti akta in njihova teža spoznavni takoj, brez podrobnejše analize. Domnevna pomanjkljivost izpodbijanih aktov ni spoznavna takoj, saj je Upravno sodišče v obrazložitvi že začelo s presojo tožbenih navedb, pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanih sklepov v smislu 7. člena drugega odstavka 237. člena ZUP pa ne opravičuje uporabe 37. člena ZUS-1. Da ne gre za takšno pomanjkljivost, kaže tudi dejstvo, da je Upravno sodišče tožbo vročalo v odgovor toženki, kar pomeni, da je ocenilo, da je upravni spor mogoč, šele po premisleku pa je ugotovilo, da ni tako.

10. V zvezi z dopuščenim vprašanjem drugi predlagatelj med drugim Upravnemu sodišču očita napačno oziroma neutemeljeno uporabo 37. člena ZUS-1. Poudarja, da Upravno sodišče v svoji obrazložitvi enači uporabo 37. člena ZUS-1 z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri uporabi 37. člena ZUS-1 gre za odstop od kontradiktornosti, zato je njegovo uporabo treba omejiti na primere, pri katerih so pomanjkljivosti akta in njihova teža spoznavni takoj, brez podrobnejše analize. Domnevna pomanjkljivost izpodbijanih aktov ni spoznavna takoj, saj je Upravno sodišče v obrazložitvi že začelo s presojo tožbenih navedb, pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanih sklepov v smislu 7. člena drugega odstavka 237. člena ZUP pa ne opravičuje uporabe 37. člena ZUS-1. Da ne gre za takšno pomanjkljivost, kaže tudi dejstvo, da je Upravno sodišče tožbo vročalo v odgovor toženki, kar pomeni, da je ocenilo, da je upravni spor mogoč, šele po premisleku pa je ugotovilo, da ni tako.

11.Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na zastavljeno vprašanje pomemben zaradi razlage 37. člena ZUS-1 in okoliščin, ki utemeljujejo njegovo uporabo. Ker gre pri uporabi te določbe za izjemo od kontradiktornosti, saj Upravno sodišče o tožbi odloči brez njenega vročanja strankam, je pravilnost njene uporabe pomembna tudi zaradi morebitnih kršitev ustavnih pravic. Odgovor na zastavljeno vprašanje je pomemben tudi za zagotovitev pravne varnosti in razvoj prava preko sodne prakse.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na zastavljeno vprašanje pomemben zaradi razlage 37. člena ZUS-1 in okoliščin, ki utemeljujejo njegovo uporabo. Ker gre pri uporabi te določbe za izjemo od kontradiktornosti, saj Upravno sodišče o tožbi odloči brez njenega vročanja strankam, je pravilnost njene uporabe pomembna tudi zaradi morebitnih kršitev ustavnih pravic. Odgovor na zastavljeno vprašanje je pomemben tudi za zagotovitev pravne varnosti in razvoj prava preko sodne prakse.

12.Glede drugega zastavljenega vprašanja Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

12. Glede drugega zastavljenega vprašanja Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

13.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

13. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

-------------------------------

Op. št. (1)Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča X DoR 210/2019 z dne 22. 1. 2020.

Op. št. (1)Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča X DoR 210/2019 z dne 22. 1. 2020.

Op. št. (2)Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje odstop od dosedanje ustaljene sodne prakse pri presoji utemeljenosti pogojev za uvedbo postopka?

Op. št. (2)Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje odstop od dosedanje ustaljene sodne prakse pri presoji utemeljenosti pogojev za uvedbo postopka?

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.