Jedro

Toženka je ugotovila, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, kar tožnik v tožbi izrecno priznava. V tožbi namreč navede, da je vložil namero zato, ker ne želi biti deportiran v matično državo, ker mu tam mu grozi krvno maščevanje, kar potrdi tudi zaslišan na glavni obravnavi. Zaradi strahu pred krvnim maščevanjem si ne želi, da bi se ga vrnilo v njegovo državo.

Pravilna je na podlagi povzetega dejanskega stanja ugotovitev toženke, da je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je po uradni dolžnosti na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) omejila gibanje tožniku, ki je vlagatelj zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, omejila gibanje tožniku, ker mu je pred vložitvijo zahtevka za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (1. točka izreka). Tožniku je toženka omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 29. 2. 2024 od 13:50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 29. 5. 2024 do 13:50, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, vložena dne 7. 3. 2023 (v nadaljevanju Prošnja), pravnomočno zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1295/2023/17 (1222-12) s 7. 6. 2023 (v nadaljevanju Odločba 7-6-23). Tožnik ni ravnal v skladu z v Odločbi 7-6-23 določenem 10-dnevnem roku za prostovoljni odhod, zaradi česar je začel veljati ukrep odstranitve ter prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta. Tožniku je bila na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28457/2023 z 3. 11. 2023 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje enega leta, zato je 23. 2. 2024, ob izpustu iz zapora, s strani Policijske postaja Trebnje izdana odločba o nastanitvi tožnika v Center za tujce št. 721-2/2024/4 (v nadaljevanju Odločba 23-2-24). Toženka je ugotovila, da je tožnik ponovno namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil 27. 2. 2024 (Namera 27-2-24), po treh dneh, ko je bil nastanjen v Center za tujce, kjer naj bi počakal na odstranitev iz Republike Slovenije. Toženka je ugotovila, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal izključno zato, da bi oviral oziroma preprečil svojo odstranitev iz Republike Slovenije. Toženka je ugotovila, da bi lahko tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal že bistveno prej, saj je bila njegova Prošnja pravnomočno zavrnjena že 20. 6. 2023. Toženka je izpostavila, da je bilo tožniku že več kot pol leta znano, da je njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnjena. Toženka je ugotovila, da tožnik vlaga zahtevek za uvedbo ponovnega postopka iz razlogov, za katere je vedel že leta 2017. Toženka je povzela tožnika, da namere za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni podal prej zato, ker je na to povsem pozabil, menil je, da mu zaradi prestajanja zaporne kazni ta pravica ne pripada, v času prestajanja zaporne kazni ni z nobenim komuniciral. Toženka je ugotovila, da bi lahko tožnik namero izrazil socialni službi oziroma drugim zaposlenim v zaporu, če ne prej pa vsaj takoj ob izpustu iz zapora, ko ga je 24. 2. 2024 obravnavala Policijska postaja Trebnje in ga nastanila v Center za tujce. Toženka je upoštevajoč, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil šele tretji dan po nastanitvi v Center za tujce, da je bil prej več mesecev v zaporu, ko bi lahko vložil zahtevek, da tožnik postopek mednarodne zaščite pozna, ugotovila, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že prej. Tako ravnanje po oceni toženke kaže na zlorabo instituta mednarodno zaščite. Toženka meni, da tudi dejstvo, da je tožnik navedel razloge za priznanje mednarodne zaščite, ki naj bi obstajali že od leta 2016, ampak jih v prvem postopku ni navajal, ker takrat ni nameraval ostati v Republiki Sloveniji, kaže na to, da je zahtevek podal z namenom oviranja postopka odstranitve. Za razloge, zaradi katerih je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je namreč vedel več let, pa jih v prejšnjem postopku ni niti omenil. Toženka je zato tožniku omejila gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 3. Toženka je ugotovila, da milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ni primeren. Ugotovila je, da zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, zato bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države. S sklicevanjem na prvo alinejo 84. a člena ZMZ-1 je toženka glede na to, da je bila tožniku s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28457/2023 z 3. 11. 2023 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje enega leta, da je zahtevek za ponovni postopek tožnik podal v času, ko zoper njega teče izročitveni postopek oziroma je v postopku vračanja, ugotovila, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil, zaradi česar bi bila odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, po oceni toženke povsem neučinkovita. Po vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka bi bil tožnik pripeljan in nastanjen v azilni dom, kjer bi imel možnost izhoda, v primeru, da bi mu bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma, pa bi se njegov izhod izredno težko preprečil. V azilnem domu, kjer je kapaciteta 350 nastanitev, v povprečju pa je na mesečni ravni prisotnih več kot 600 prosilcev in vlagateljev namer, naloge varovanja namreč opravlja dvanajst varnostnikov in dva receptorja. Receptorja sta ves čas prisotna samo v recepciji azilnega doma, varnostniki pa opravljajo naloge po Zakonu o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472 m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov. S povzemanjem 45. člena ZzasV-1, ki določa ukrepe varnostnika1 in 51. člena ZZasV-12 toženka ugotavlja, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policija. Tožnik tako lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Toženka je, ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, ugotovila, da je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustita. Iz azilnega doma so pobegnili preko kovinske ograje in izkoriščali odsotnost varnostnika ali pa zapustili azilni dom čez glavni vhod. Učinkovit nadzor oseb je še posebej onemogočen pri izredno velikem številu prosilcev in vlagateljev namer, nastanjenih v azilnem domu. Toženka je na podlagi vsega navedenega ugotovila, da so za tožnik dokazani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce in odločila kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

4. Tožnik predlaga zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno odpravo in vrnitev v ponoven postopek.

5. Tožnik navaja, da ne oporeka ugotovitvi toženke, da je vložil namero zato, ker ne želi biti deportiran v matično državo. V matični državi mu namreč grozi krvno maščevanje, njegov strah je tako upravičen, zaradi česar si ne želi, da bi se ga vračalo v njegovo državo.

6. Tožnik v zvezi z očitkom toženke, da zahtevka ni vložil prej, pojasnjuje, da v treh dneh, kolikor je rok za vložitev tožbe, ni imel možnosti stopiti v stik z osebo, ki bi mu lahko pomagala. V zaporu možnosti, da bi stopil v stik z osebo, ki bi mu lahko pomagala ni imel, ker ni imel denarja, da bi uporabil telefon. Meni, da je tri dni premalo časa, saj v tem času v zaporu nimaš dostopa do telefona. S svojo željo, da bi vložil tožbo se je obrnil na paznika, ki mu je dejal, naj počaka. V zaporu ni vedel, da lahko vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, s to možnostjo ga je seznanil policijski inšpektor v Centru za tujce. Menil je, da nima pravice ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, ker je bil v zaporu. Tožnik pojasnjuje, da je v Center za tujce prispel v soboto, ko policijski inšpektorji ne delajo, policist mu je rekel, da naj počaka do ponedeljka, zato prej ni imel možnosti vložiti namere. V ponedeljek je napisal namero in jo policijskemu inšpektorju izročil naslednji dan. Tožnik poudarja, da je prava neuka oseba, da se ni zavedal posledic, kdaj je vložena tožba in vedel, da je postopek za mednarodno zaščito s tem končan.

7. Tožnik meni, da ni podlage za izrečeno omejitev gibanja. Izpostavlja, da gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice. Izpodbijani sklep je po njegovem mnenju treba šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena EKČP. S povzemanjem sodbe Upravnega sodišča IU 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022 poudarja, da omejitev gibanja pomeni odvzem osebne svobode. Država tožnika ne bi smela pridržati v Centru za tujce zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost "omejitev gibanja na prostore Centra za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ter omejitev gibanja na območje azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Slovenski zakonodajalec je po mnenju tožnika uredil manj prisilno sredstvo pridržanja s pridržanjem na območje azilnega doma, gre za milejši ukrep odvzema prostosti, ne pa milejši ukrep od odvzema prostosti. Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti so npr: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (čl. 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, toženka po mnenju tožnika ne more tega izvajati, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen, kar pa velja za konkreten primer. Po mnenju tožnika bi morala toženka pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče v zadevi UP 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. 8. Tožnik je absolutne bistvene kršitve pravil postopka že navedel in vztraja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Odločilna dejstva ter razlogi za omejitev gibanja sploh ne obstajajo in ni jasno, na kaki podlagi je toženka sklepala na obstoj le teh. Razlogi za pridržanje tožniku niso bili ustrezno obrazloženi in navedbe o dejstvih manjkajo.

_Povzetek relevantnih navedb toženke_

9. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen.

10. Meni, da razlogi, zaradi katerih ni vložila tožbe v upravnem sporu v zvezi z njegovo prvo prošnjo niso predmet tega postopka. Izpostavlja, da je bil tožnik v pravnem pouku odločbe ustrezno poučen o možnostih pritožbe, poleg odločbe pa je prejel tudi listo svetovalcev za begunce s pojasnilom, da mu lahko izbrani svetovalec za begunce brezplačno pomaga pri vložitvi tožbe v upravnem sporu. Toženka ponavlja, da bi lahko tožnik izrazil namero takoj ob izpustu iz zapora, ko ga je 24. 2. 2024 obravnavala Policijska postaja Trebnje in ga nastanila v Center za tujce. Tožniku ne verjame, da ni vedel, da lahko poda namero za podajo prošnje, ker je bil tožnik, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, v stiku s policijo že pred nastanitvijo v Center za tujce, to ni bila njegova prva namera za podajo prošnje, zato je tožniku postopek dobro znan.

11. Toženka meni, da je nerelevantna v tožbi izpostavljena sodba naslovnega sodišča IU 1322/2022-18 s 6. 10. 2022, ker se okoliščine predmetne zadeve v celoti razlikujejo od okoliščin zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba. Izpostavlja pa sodbo naslovnega sodišča I U 100/2021-14 s 26. 1. 2021, v kateri so bile okoliščine zelo podobne okoliščinam predmetne zadeve. Toženka vztraja, da ukrep zadrževanja v azilnem domu v tožnikovem primeru zadevi ne bi zadostoval in ponavlja ugotovitve ter obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da se je na podlagi individualnih okoliščin primera odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce in pri tem vztraja.

_**K I. točki izreka**_

12. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1295/2023 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je tožniku toženka pravilno odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi tretje alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

14. Pogoji v zvezi omejitvijo gibanja "prosilcu"3 za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo 2. odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Po točki (d) 3. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve (v nadaljevanju Direktiva o vračanju), zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

15. Sodišče opozarja, da je Sodišče EU (SEU) v zadevi C-186/21 PPU s sklepom z dne 3. 6. 2021 v postopku predhodnega odločanja (člen 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije; PDEU) že odločilo, da "[je treba] člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d), Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito [...] razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe.

16. Sodišče se sklicuje tudi v sodbi X Ips 33/2021 z dne 11. 5. 2022 zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, da zakonsko besedilo omejitve gibanja v situaciji kot je obravnavana, ki veže na okoliščino, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Po stališču Vrhovnega sodišča RS tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem pogledu pomeni ustrezno implementacijo Recepcijske direktive II, saj določa objektivno merilo za presojo, ali je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi zadržal ali oviral svojo odstranitev iz države.

17. Prosilcu lahko, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, za ta spor relevantno (tudi), kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

18. Med strankama ni sporno, da je bil tožniku pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, in pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tožnika iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve.

19. Toženka je ugotovila, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, kar tožnik v tožbi izrecno priznava. V tožbi namreč navede, da je vložil namero zato, ker ne želi biti deportiran v matično državo, ker mu tam mu grozi krvno maščevanje, kar potrdi tudi zaslišan na glavni obravnavi. Zaradi strahu pred krvnim maščevanjem si ne želi, da bi se ga vrnilo v njegovo državo.

20. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da je dokazana tudi tretja okoliščina za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega dostavka 84. člena ZMZ-1 in sicer, da je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ni sporno namreč: (i) da je bila tožnikova Prošnja pravnomočno zavrnjena z Odločba 7-6-23, (ii) da tožnik ni ravnal v skladu z v Odločbi 7-6-23 določenem 10-dnevnem roku za prostovoljni odhod, zaradi česar je začel veljati ukrep odstranitve ter prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta; (iii) da je bila tožniku na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28457/2023 z dne 3. 11. 2023 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje enega leta; (iv) da je tožniku 23. 2. 2024 ob izpustu iz zapora izdana odločba o nastanitvi tožnika v Center za tujce Odločba 23-2-24. Pravilna je na podlagi povzetega dejanskega stanja ugotovitev toženke, da je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V tožbi ponovljene navedbe, o razlogih zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito prej, npr. v zaporu, je pravilno, v celoti in obrazloženo zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

21. Nekonkretiziran in že zato neutemeljen je tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Gola tožbena navedba, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ne zadošča. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da naj tožniku ne bi bili znani razlogi za pridržanje. Sodišče pojasnjuje, da tožnik razloge, ki naj mu ne bi bili znani, poskuša izpodbiti v tožbi, zato tožbeni očitek, da razlogi, ki jih izpodbija v tožbi, niso znani, že zato ni utemeljen. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da naj ne bi obstajala odločilna dejstva in, da naj ne bi bilo jasno, na kateri podlagi je toženka sklepala na obstoj teh dejstev. Kot že pojasnjeno v 20., 21. in 22. točki te obrazložitve, je toženka pravilno in popolno ugotovila vsa relevantna dejstva in sicer: da je bilo pred vložitvijo prošnje tožniku omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji; da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (to izrecno tožnik priznava); (iii) pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (najmanj, ko je prestajal zaporno kazen).

22. Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot že navedeno, je mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti obveznega zadrževanja na območju azilnega doma oziroma milejšega ukrepa. Utemeljeno tožnik sicer opozori, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, saj je po določilih 84. člena ZMZ-1 namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil tožniku izrečeni ukrep tudi nujen, kar je pravilno ugotovila tudi toženka.

23. Toženka je po presoji sodišča namreč pravilno ugotovila in odločila, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in mu zato pravilno na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Svojo odločitev, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in presojo sorazmernosti ukrepa je utemeljila z ugotovitvami: (i) da je tožnik begosumen; (ii) da niso ustrezne zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo); (iii) da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države; (iv) da je bila tožniku s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28457/2023 z 3. 11. 2023 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje enega leta; (v) da je zahtevek za ponovni postopek tožnik podal v času, ko zoper njega teče izročitveni postopek oziroma je v postopku vračanja; (vi) da je podal zahtevek le zato, da bi se izognil deportaciji; (vii) da bi bila neučinkovita odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma; (viii) da bi se tožniku izredno težko preprečil odhod iz azilnega doma; (ix) da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma; (x) da lahko tožnik zapusti območje azilnega doma tudi čez glavni vhod, če se tako odloči, česar mu varnostnika ne moreta preprečiti; (xi) da je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila; (xii) da so prosilci iz azilnega doma pobegnili tudi preko kovinske ograje in izkoriščali odsotnost varnostnika ali pa zapustili azilni dom čez glavni vhod; (xiii) da je učinkovit nadzor oseb še posebej onemogočen pri izredno velikem številu prosilcev in vlagateljev namer, nastanjenih v azilnem domu.

24. Sodišče se strinja s tožnikom, da gre pri pridržanju na Center za tujce za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice. Po presoji sodišča pa je vse navedeno v izpodbijanem sklepu vsebovano. Neutemeljen je namreč tožbeni očitek, da tožnika država ne bi smela pridržati v Centru za tujce zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Iz povzetega sklepa jasno izhaja, da toženka ni omejila tožniku gibanje na Center za tujce (samo) za to, ker naj ne bi bila sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, kot trdi tožnik, ampak zaradi ugotovljenih številnih okoliščin, na podlagi katerih je tudi po presoji sodišča dokazano, da za tožnika ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave ni mogoče učinkovito izvesti. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnik ne izpodbija ugotovljenih okoliščin, ki so bila podlaga za odločitev toženke, niti ne trdi, da ugotovitve toženke, da je npr. begosumen, ne držijo. Tožnik tako niti ne izpodbija ugotovitev toženke o okoliščinah, ki po oceni toženke dokazujejo, da ukrep na pridržanje na azilni dom za tožnika ni učinkovit. Sodišče se strinja s tožnikom, da izrečeni ukrep pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil tožniku izrečeni ukrep nujen, kar je pravilno ugotovila tudi toženka.

25. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka**

26. Tožnik predlaga, da sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Navaja, da je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo, dneve brez osebne svobode, pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz I. odst. 19. čl. Ustave in 6. čl. Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19.8.2014, točka 30). Pa tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11.12. 2003 navedlo, da "vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (3. odst)." Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s 4. odst. 15. čl. Ustave, 1. in 2. odst. 47. čl. Listine EU o temeljnih pravicah in 18. čl. Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter 4. odst. 5. čl. EKČP. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

28. Tožnik neutemeljeno dokazuje težko popravljivo škodo s tem, da naj bi dokazal utemeljenost tožbe. Kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe, je sodišče tožbo zavrnilo. Neutemeljeno je po presoji sodišča tudi dokazovanje težko popravljive škode s tem, da se tožnik v Centru za tujce slabo počuti, da s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Zgolj navedba o tem, da je tožniku poseženo v osebno svobodo in, da se slabo počuti, brez konkretizacije, ne dokazuje težko popravljive škode v smislu 32. člen ZUS-1. Sodišče dodaja, da je ravno namen ukrepa ta, da se osebna svoboda omeji, in v konkretnem primeru je ukrep po presoji sodišča zakonit, zato tožnik ne more dokazovati težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 z navedbo, da mu zaradi zakonitega ukrepa nastaja težko popravljiva škoda zaradi vzroka, ki je bistven pri izrečenem ukrepu. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni dokazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

29. Sodišče v zvezi z navedbo toženke, da je prišlo pri izdaji sklepa do napake pri številki sklepa, dodaja, da ima toženka v skladu s določbami ZUP možnost, da to pisno napako popravi. Sodišče je odločalo o sklepu z izvirno številko, ker na dan izdaje te sodbe sklep o popravi pomote ni izdan.

1 Ta določa ukrepe varnostnika in sicer: opozorilo, ustna odredba, ugotavljanje istovetnosti, površinski pregled, preprečitev vstopa in izstopa z varovanega območja, zadržanje osebe, uporaba fizične sile, uporaba sredstev za vezanje in vklepanje v primeru, če gre za ogrožanje življenja, osebne varnosti, premoženja, kršenja javnega reda in miru na varovanem območju. 2 Ta določa, da sme varnostnik zadržati osebo do prihoda policije, vendar največ dve uri, če je bila zalotena v okoliščinah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je bila zalotena pri kršitvi reda ali javnega reda na varovanem območju in ne ravna v skladu z ukrepi varnostnika ali s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovira ali preprečuje izvedbo ukrepa varnostniku, ali če oseba na varovanem območju ali pri izstopu z varovanega območja odkloni preverjanje istovetnosti ali te ni mogoče ugotoviti ali ne soglaša s površinskim pregledom vrhnjih oblačil, notranjosti vozila, tovora in prtljage. 3 Glej člen 40(2), (3) in (4) v zvezi z členom 2(c) in (q) Procesne direktive 2013/32/EU.