Jedro

Iz predložene kupne pogodbe je razvidno, da je upnica kupila poslovne prostore v petem nadstropju poslovne stavbe. S tem je izkazala za verjetno terjatev za pridobitev lastninske pravice na navedenih prostorih. Medtem pa je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odsvojitve zemljišča, na katerem stoji stavba, v kateri je kupila poslovne prostore. Upničina terjatev ne meri na nepremičnino, glede katere je predlagala prepoved, kot celoto ne na njen idealni del, temveč na določene poslovne prostore v njej - predmet pogodbe so ti kot del stavbe (etažna lastnina) in ne stavba kot celota ali delež na njej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnice za izdajo začasne odredbe, da se dolžnici prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št. 1/5 in 1783/9, vl. št. 293 k.o..., kar se vknjiži v zemljiško knjigo. Proti takšnemu sklepu se je pritožila upnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 12. člena, 3. odstavka 54. člena ter 21. in 22. člena Zakona o zemljiški knjigi. Meni, da se lahko pri sporni nepremičnini vpiše kot lastnica oziroma solastnica, kar izhaja iz vpisov v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, kjer je pri večini poslovnih stavb vpisana lastninska pravica za posamezne lastnike delov poslovne stavbe v obliki solastnine na celi nepremičnini. Če bi imela ustrezno listino, bi se tudi sama vpisala kot solastnica. Da poseben vložek za vpis etažne lastnine še ni oblikovan, ne more omejevati upničine pravice, da pridobi listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo. Nadalje navaja, da sporni parceli predstavljata zemljišči in na njiju stoječo poslovno stavbo. Stavbišče s poslovno stavbo bo nekoč vpisano kot funkcionalno zemljišče in bodo na njem imeli etažni lastniki solastninsko pravico. Če bo upnica uspela dokazati, da ji pripada lastninska pravica na delu stavbe, ji bo pripadla tudi sorazmerna lastninska pravica na zemljišču. Njena terjatev meri tako na zemljišče kot na na njem stoječo stavbo. Upnica ne razume obrazložitve sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazala obstoja terjatve in da njen zahtevek ni utemeljen, ker še ni oblikovan poseben vložek za vpis etažne lastnine. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka ne v smislu pritožbenih navedb ne nobene od določb, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98) in je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi določbe 1. odstavka 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Iz predložene kupne pogodbe je razvidno, da je upnica kupila poslovne prostore v petem nadstropju poslovne stavbe na naslovu Ulica ... S tem je izkazala za verjetno terjatev za pridobitev lastninske pravice na navedenih prostorih. Medtem pa je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odsvojitve nepremičnin parc. št. 1/5 in 1783/9, vpisanih v vl. št. 293 k.o..., to je zemljišča, na katerem stoji stavba, v kateri je kupila poslovne prostore. Na podlagi določbe 1. odstavka 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanje, tako sme zlasti prepovedati odtujitev in obremenitev nepremičnine, na katero meri terjatev, z vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi. Upničina terjatev ne meri na nepremičnino, glede katere je predlagala prepoved, kot celoto ne na njen idealni del, temveč na določene poslovne prostore v njej - predmet pogodbe so ti kot del stavbe (etažna lastnina) in ne stavba kot celota ali delež na njej. Etažni lastnik ima v resnici tudi solastninsko pravico na skupnih prostorih, delih, napravah in objektih stavbe ter na funkcionalnem zemljišču, ki pa je sorazmeren vrednosti njegovega poslovnega prostora glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši, ne pa na hiši kot celoti. Po sili zakona se solastninska pravica na skupnih prostorih, delih, napravah in objektih ter funkcionalnem zemljišču prenese hkrati s prenosom etažne lastnine. Tudi kolikor gre upnici pravica, da se vknjiži kot solastnica na zemljišču, ne more doseči prepovedi, ki bi se nanašala na celotno zemljišče, temveč le na njegov idealni del. Zato upnici ne gre varstvo, kakršno zahteva. Sodišče druge stopnje glede na to v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje, da upnica ni izkazala obstoja svoje terjatve na nepremičnini, na katero se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe. Zavarovanja z začasno odredbo brez vzpostavljene etažne lastnine v zemljiški knjigi ne more doseči, medtem ko vknjižba pravice ni predmet tega postopka, zato pritožbene navedbe, da se je upnica upravičena vpisati v zemljiško knjigo kot solastnica in da je dolžnik dolžan poskrbeti za vpis etažne lastnine, niso relevantne. Na ostale pritožbene navedbe, ki v zadevi niso odločilnega pomena, sodišče druge stopnje ni odgovarjalo (1. odstavek 370. člena ZPP po nasprotnem razlogovanju). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.