Jedro

Zavrnilna (neprava) zamudna sodba, kakršno je izdalo sodišče prve stopnje, se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Presodilo je, da tožba ni sklepčna, ker iz zatrjevanih dejstev ne izhaja odškodninska odgovornost tožene stranke. Navedlo je, da tožeča stranka svoj zahtevek sicer opira na 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ), vendar glede na zatrjevano kršitev pogodbenih obveznosti predstavlja pravilno pravno podlago poslovna odškodninska odgovornost po 239. do 246. členu OZ. Po stališču sodišča prve stopnje bi morala tožeča stranka zatrjevati še dejstva o pozivu toženi stranki na izpolnitev obveznosti, določitvi primernega dodatnega roka za izpolnitev oziroma o odstopu od pogodbe, česar ni storila. Ker naj navedenih pomanjkljivosti ne bi bilo mogoče odpraviti v okviru istega življenjskega primera, je sodišče zaključilo, da gre za neodpravljivo nesklepčnost tožbe.

2.Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožba nesklepčna. Meni, da je v tožbi natančno in celovito opisala življenjski primer ter navedla vsa pravno odločilna dejstva, in sicer obstoj pogodbenega razmerja, dogovor glede izvedbe električnega priključka, protipravno ravnanje tožene stranke s preklicem soglasja za priključitev, nastanek škode in vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke ter nastalo škodo. Po njenem mnenju je zato zmoten zaključek sodišča, da iz zatrjevanega dejanskega stanja ne izhaja zahtevana pravna posledica.

Poudarja, da je sicer kot pravno podlago zahtevka navedla 131. člen OZ, vendar morebitna zmotna pravna opredelitev sama po sebi ne more povzročiti nesklepčnosti tožbe. Zatrjevani življenjski primer se po oceni pritožbe tudi po pravilih poslovne odškodninske odgovornosti ne spremeni.

Dalje pritožba izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka pred uveljavljanjem odškodninskega zahtevka toženo stranko pozvati na izpolnitev obveznosti in ji določiti primeren dodatni rok. Navaja, da po določbah OZ dodatni rok ni potreben, kadar iz ravnanja dolžnika ali drugih okoliščin izhaja, da obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. Tožena stranka je soglasje za priključitev sama preklicala, zaradi česar je bila tožeča stranka prisiljena pridobiti nov električni priključek, zato dodatni poziv ni bil potreben.

Uveljavlja, da je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neodpravljivi nesklepčnosti tožbe. Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je sodišče natančno opredelilo, katera dejstva naj bi manjkala v trditveni podlagi tožeče stranke, in sicer navedbe glede poziva na izpolnitev obveznosti, določitve dodatnega roka oziroma okoliščin, zaradi katerih takšen rok ne bi bil potreben oziroma odstopa od pogodbe. Ker je sodišče samo identificiralo manjkajoča dejstva, bi moralo tožeči stranki omogočiti njihovo dopolnitev po tretjem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju pritožbe gre zato lahko kvečjemu za odpravljivo, ne pa za neodpravljivo nesklepčnost.

Nazadnje pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da razlogi izpodbijane sodbe niso jasni in so sami s seboj v nasprotju. Sodišče po eni strani ugotavlja, katera dejstva bi morala tožeča stranka zatrjevati, po drugi strani pa zaključuje, da ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti v okviru istega življenjskega primera. Takšna obrazložitev po mnenju pritožbe ne omogoča preizkusa pravilnosti sprejete odločitve.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Po 318. členu ZPP sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka na tožbo v 30 dneh od vročitve tožbe ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1.) da je tožencu pravilno vročena tožba v odgovor, 2.) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, 3.) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, 4.) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pri zamudni sodbi se domneva, da toženec s svojo pasivnostjo priznava trditve, na katere tožnik v tožbi opira svoj zahtevek. Zamudna sodba pa se lahko izda le, če je tožba sklepčna, če torej iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista materialnopravna posledica, ki jo uveljavlja v zahtevku. Če katero od pravno pomembnih dejstev ni navedeno, je tožba nesklepčna. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali neodpravljiva. Če toženec ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, sodišče tožniku s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (odpravljiva nesklepčnost). Če tožnik v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (drugi odstavek 318. člena ZPP). V tretjem odstavku istega člena je določeno, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožnik nesklepčnosti tožbe ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (neodpravljiva nesklepčnost).

5.Zavrnilna (neprava) zamudna sodba, kakršno je izdalo sodišče prve stopnje, se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca.

6.Iz tožbenih navedb izhaja, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za nepremičnino, da je bilo ob njenem sklepanju dogovorjeno, da bo električni priključek izveden na podlagi obstoječega soglasja, katerega imetnik je bila tožena stranka, da je tožeča stranka že sprožila postopek priključitve in sklenila pogodbo o priključitvi, nato pa je bilo soglasje po navedbah tožbe preklicano s strani tožene stranke, zaradi česar je morala tožeča stranka izvesti nov priključek in utrpeti stroške v višini vtoževanega zneska. Ob takšnih navedbah ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da iz opisanega življenjskega primera ne izhaja nobena pravna posledica, ki bi lahko utemeljevala odškodninski zahtevek. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj pogodbenega razmerja, kršitev pogodbeno prevzete obveznosti, nastanek škode in vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Ali navedena dejstva zadoščajo za utemeljenost zahtevka po pravilih poslovne odškodninske odgovornosti, je vprašanje materialnopravne presoje, ki ga ni mogoče zavrniti že z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni zatrjevala odstopa od pogodbe oziroma, da tožene stranke ni pozvala na izpolnitev obveznosti.

7.Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da zatrjevani življenjski primer po svoji naravi sodi na področje poslovne odškodninske odgovornosti, saj naj bi škoda izvirala iz kršitve pogodbeno prevzete obveznosti tožene stranke. Ne soglaša pa z nadaljnjim zaključkom, da je tožba zaradi neobstoja navedb o odstopu od pogodbe oziroma določitvi dodatnega roka neodpravljivo nesklepčna.

8.Pritožba tudi pravilno opozarja, da je notranje protisloven zaključek izpodbijane sodbe, da gre za neodpravljivo nesklepčnost tožbe. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno navedlo, katera dejstva naj bi manjkala za sklepčnost tožbe, in sicer dejstva o pozivu na izpolnitev, določitvi dodatnega roka oziroma o okoliščinah, zaradi katerih dodatni rok ne bi bil potreben, oziroma o odstopu od pogodbe. Če je mogoče natančno opredeliti, katera dejstva naj bi manjkala, je mogoča tudi njihova dopolnitev v okviru istega življenjskega primera in istega tožbenega zahtevka. V takšnem primeru ni mogoče govoriti o neodpravljivi nesklepčnosti v smislu četrtega odstavka 318. člena ZPP.

9.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10.Pritožbeno sodišče ugotovljenih kršitev glede na njihovo naravo ne more odpraviti samo. Glede na naravo dejstev, ki jih bo moralo ugotoviti sodišče prve stopnje, je z vidika varstva pravice do sojenja brez nerazumnega odlašanja in pravice do pritožbe primerneje, da kršitve odpravi sodišče prve stopnje.

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).