Jedro

V zvezi z izpolnjevanjem pogoja za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 sodišče presoja zgolj to, ali se je oseba lahko dejansko seznanila z odločbo nizozemskega organa in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe oz. vložitev pravnega sredstva in da se za priznanje in izvršitev ne zahteva dejanska seznanitev, temveč zadošča zgolj možnost dejanske seznanitve, kar je v konkretnem primeru, ko gre za vročanje pravni osebi, izpolnjeno že s tem, da je pravni osebi pošiljka poslana na naslov, ki je naveden v Poslovnem registru Slovenije in da ima pravna oseba na tem naslovu hišni predalčnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa na Nizozemskem Centraal Justitieel Incassobureau 8062 5422 2933 4035 z dne 25. 10. 2019, ki je postala pravnomočna 6. 12. 2019, s katero je bila pravni osebi S. d. o. o., ..., izrečena denarna sankcija v višini 203,00 EUR, prizna in izvrši. 2. Zoper tak sklep se pritožuje pravna oseba, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne uporabe določb Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da ji prekrškovni organ Nizozemske te odločbe o prekršku ni poslal, niti po klasični, niti po elektronski pošti, s tem pa jim je odvzel možnost ugovora oz. pritožbe in dokazovanje, kdo je zares vozil vozilo. Pravna oseba dodaja, da je sicer res lastnica vozila z reg. št. LJ ..., ki pa ga je zagotovo vozila fizična oseba. Kdo je to bil, bi lahko ugotovili s pomočjo aplikacije Easy Tracker, vendar ker te aplikacije ne uporabljajo več, sedaj ne morejo ugotoviti, kdo konkretno je vozil to vozilo v času storitve prekrška in bo tako oškodovana pravna oseba.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. 4. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, ki določa, da v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 17.a , 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj citiranih določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa kratko povzelo vsebino odločbe tujega prekrškovnega organa, kot izhaja iz listin, ki jih je predlogu za priznanje in izvršitev priložil pristojni prekrškovni organ Nizozemske.

6. Pravna oseba z navedbami v pritožbi, da ji prekrškovni organ iz Nizozemske ni vročil odločbe o prekršku, ki je predmet tega postopka, smiselno zatrjuje, da je izkazan razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1, v skladu s katerim sodišče zavrne predlog za priznanje in izvršitev odločbe tujega prekrškovnega organa, če glede na obrazec iz Priloge 10 tega zakona oseba v pisnem postopku, v katerem je bila odločba izdana, v skladu s pravom države izdajateljice ni bila osebno ali prek zastopnika, pooblaščenega v skladu z nacionalnim pravom, obveščena o pravici, da izpodbija odločbo, in o rokih za takšno pravno sredstvo.

7. Res je sicer, da zaradi zakonske ureditve sistema vročanja na Nizozemskem prekrškovni organ ne razpolaga z dokazilom o vročitvi odločbe o prekršku pravni osebi. Vendar kot izhaja iz dopisa nizozemskega prekrškovnega organa z dne 25. 5. 2021 (list. št. 41 spisa), se je nizozemska vlada že leta 1994 odločila za obravnavanje manjših prometnih prekrškov na administrativen način, da bi razbremenila nizozemski pravosodni sistem in da se od takrat dalje prvotna odločba pošlje v obliki zahteve za plačilo. Če se oseba z odločbo ne strinja, lahko vloži pisno pritožbo na javno tožilstvo, nato na okrožno sodišče in nazadnje na prizivno sodišče v Leeuwardenu. V skladu z nizozemsko zakonodajo se torej odločbe po Zakonu o prometnih predpisih pošljejo z navadno pošto in potrdilo o vročitvi ni na voljo. Če prvotna odločba ni vrnjena kot nedostavljiva, se šteje, da je oseba bila obveščena o storjenem prekršku in izrečeni globi. V konkretni zadevi pa je prvi zahtevek za plačilo bil poslan 25. 10. 2019, nato pa sta bila poslana še 2 opomina, in sicer 7. 1. 2020 in 24. 2. 2020, nobeden od teh pozivov pa ni bil vrnjen kot nedostavljiv.

8. V zvezi s samim vročanjem odločb o prekršku s strani prekrškovenga organa Nizozemske je Višje sodišče v Celju v sklepu PRp 11/2020 z dne 28. 1. 2020 zavzelo stališče, da v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 sodišče presoja zgolj to, ali se je oseba lahko dejansko seznanila z odločbo nizozemskega organa in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe oz. vložitev pravnega sredstva in da se za priznanje in izvršitev ne zahteva dejanska seznanitev, temveč zadošča zgolj možnost dejanske seznanitve, kar je v konkretnem primeru, ko gre za vročanje pravni osebi, izpolnjeno že s tem, da je pravni osebi pošiljka poslana na naslov, ki je naveden v Poslovnem registru Slovenije in da ima pravna oseba na tem naslovu hišni predalčnik. Tako stališče se opira na razlago člena 7(2)(g) Okvirnega sklepa, ki je vsebinsko enaka določbi 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1, ki jo je podalo Sodišče EU je v sodbi C-671/18 z dne 5. 12. 2019. Sodišče EU je z navedeno sodbo razsodilo, da je člen 7(2)(g) in člen 20(3) Okvirnega sklepa treba razlagati tako, da organ države članice izvršiteljice, če je bila odločba o naložitvi denarne kazni vročena – v skladu z nacionalno zakonodajo države članice izdajateljice – z navedbo pravice do vložitve pravnega sredstva in roka za to, ne more zavrniti priznanja in izvršitve te odločbe, če je imela zadevna oseba zadosten rok za vložitev pravnega sredstva zoper to odločbo, kar mora preveriti predložitveno sodišče, in da dejstvo, da je postopek naložitve denarne kazni upravni, v zvezi s tem nima vpliva.

9. Ob takem stališču se obdolžena pravna oseba neutemeljeno sklicuje na 9. točko 186. člena ZSKZDČEU-1, saj v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je pristojni organ Nizozemske o izdaji odločbe o prekršku ni obvestil, ne da bi podrobneje pojasnila in predložila kakršnakoli dokazila o tem, zakaj naj kljub pošiljanju poštne pošiljke na njen naslov, naveden v Poslovnem registru Slovenije, kjer po izpovedbi zakonitega zastopnika ima izpostavljen hišni predalčnik, s pošiljko ni mogla biti seznanjena. Zakoniti zastopnik pravne osebe je na zaslišanju 12. 3. 2021 pojasnil, da ima pravna oseba izpostavljen hišni predalčnik na naslovu svojega sedeža, da se poleg njenega hišnega predalčnika ne nahaja noben drug predalčnik, čeprav ima v tej stavbi sedež več 10 drugih podjetij. Prav tako je pojasnil kako poteka sprejemanje poštnih pošiljk pri pravni osebi in da se je sicer že kdaj zgodilo, da so prejeli kakšno pošto, ki je bila naslovljena na drugo podjetje, ni pa mogel potrditi, da bi kakšna njihova pošiljka bila vročena komu drugemu. S takimi navedbami in dodatnimi pojasnili v izjavi z dne 22. 9. 2021 (list. št. 47) ni uspel vzpostaviti dvoma v pravilnost vročitve odločbe o prekršku, saj nenazadnje ni šlo zgolj za eno pošiljko oz. enkratno seznanitev pravne osebe s prekrškom, temveč so pravni osebi bili poslani trije dokumenti in se zdi skrajno neobičajno, da nobenega od teh dokumentov ne bi prejela. Pojasnila nizozemskega prekrškovnega organa in izpovedbe zakonitega zastopnika pravne osebe tako niso vzbudile dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je pravna oseba imela možnost dejanske seznanitve z odločbo pristojnega organa države izdaje, saj je le-ta bila poslana na naslov, ki ga ima pravna oseba navedenega v Poslovnem registru Slovenije in na katerem vročanje sicer poteka nemoteno.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je vozilo, ki je sicer last pravne osebe, zagotovo vozila fizična oseba, ki pa je zaradi časovne oddaljenosti dogodka ne morejo več identificirati, pa se nanašajo na vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja v postopku o prekršku. Ker je o tem bilo odločeno z odločbo pristojnega organa države izdajateljice, ki je postala pravnomočna, se domače sodišče v presojo pravilnost in zakonitosti odločbe ne sme in ne more spuščati, saj je zaradi učinka pravnomočnosti in vezanosti na načelo vzajemnega priznavanja vezano na ugotovitev glede odgovornosti obdolžene pravne osebe za storjeni prekršek.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).