Jedro

Iz citirane odločbe izhaja, da je Javni sklad pravni interes za vstop na upnikovo mesto pridobil v trenutku, ko je izpolnil tujo (dolžnikovo) obveznost iz temeljnega posla (kreditne pogodbe). Da je to storil s plačilom na podlagi garancij, pomeni le način izpolnitve obveznosti, ki je bila njegova lastna obveznost (le) znotraj garancijskega razmerja. Po stališču VS RS je pravni interes Javnega sklada za plačilo obveznosti izhajal iz dolžniku danih garancij, ki so ga zavezovale k izpolnitvi pod določenimi pogoji. Javni sklad je z izpolnitvijo dolžnikove obveznosti v dogovorjeni višini po samem zakonu vstopil v položaj dotedanjega upnika - postal je singularni naslednik upnikovih pravic in obveznosti do dolžnika. Pri tem pa se dolžnikova obveznost po vrsti (vsebini) in obsegu ni spremenila, še vedno jo je dolžan izpolniti, a ne več prvotnemu upniku, ampak njegovemu singularnemu nasledniku (Javnemu skladu). Učinek subrogacije je prehod glavne in stranskih terjatev od prvotnega upnika na tretjega. Tretji (novi upnik) pravico do izterjave tistega, kar je izpolnil prejšnjemu upniku, pridobi na izveden način.

Ker torej ne gre za izvirno pravico novega, ampak za izvedeno pravico prvotnega upnika, v katero vstopi izpolnitelj, ima dolžnik proti novemu upniku vse ugovore, ki jih je imel zoper prvotnega upnika, tudi ugovor zastaranja. Z vstopom novi upnik prevzame terjatev z isto vsebino, kot je bila v razmerju med prvotnim upnikom in dolžnikom. To pa pomeni, da zastaralni roki po prehodu terjatve tečejo naprej, zato mora oziroma bi moral Javni sklad, ki je obveznost izpolnil (v obravnavani zadevi zanj tožnica), zahtevati izpolnitev obveznosti v roku, ki je določen za zastaranje temeljne obveznosti - t.j. obveznosti iz Pogodbe o kreditu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 31.353,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2015 do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) jih je dolžna povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženki) v znesku 1.330,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnica ne soglaša z materialno pravno presojo izpodbijane sodbe, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po njenem pride v poštev splošni (petletni) zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Tožnica, ki je v tem postopku aktivno legitimirana, je kot komisionar (potem ko je Javni sklad nanjo prenesel svojo regresno pravico, ki jo ima do toženke), za račun Javnega sklada prevzela obveznost uveljavitve terjatve z naslova vnovčene garancije zaradi neplačanih kreditnih obveznosti v pravdnem ali izvršilnem postopku. Res je, da je tožnica gospodarski subjekt, a v tem postopku kot takšna nastopa v imenu Javnega sklada, kar pomeni, da ne izpolnjuje pogojev, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 9 obrazložitve, v kateri je zavzelo nepravilno stališče, da je podlaga zahtevka terjatev, ki izvira iz gospodarske pogodbe. Javni sklad je na podlagi dane garancije in v skladu s Pogodbo o izdaji garancije in subvencioniranju obrestne mere št. G13/00361 z dne 6. 12. 2013 (v nadaljevanju Pogodba o izdaji garancije) izpolnil svojo obveznost do tožnice. Z vnovčitvijo garancije je prišlo do zakonite subrogacije po 275. členu OZ, saj je imel Javni sklad pravni interes za izplačilo na podlagi pogodbenih obveznosti. Ko je Javni sklad svoje obveznosti z naslova izdane garancije izpolnil, terjatve iz gospodarske (kreditne) pogodbe, sklenjene med sedanjima pravdnima strankama, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni bilo več. Obstajal je le regresni zahtevek Javnega sklada do toženke, in sicer na podlagi zakonite subrogacije (275. člen OZ) in tudi na podlagi Pogodbe o izdaji bančne garancije (8. člen). Vzpostavila se je terjatev med toženko in Javnim skladom, ki ni gospodarski subjekt. Dejstvo, da je Javni sklad uveljavitev regresne pravice v skladu s Pogodbo o medsebojnem sodelovanju pri dolgoročnem kreditiranju mikro, malih in srednje velikih podjetij in izdajanju garancij za leto 2013 z dne 16. 1. 2013 (v nadaljevanju Pogodba o medsebojnem sodelovanju) prenesel na tožnico, ni odločilno. Sicer pa je prenesel upravičenje z naslova regresa ne pa z naslova gospodarske pogodbe.

Tožnica se v tem kontekstu sklicuje na odločbo VSRS II Ips 119/2019 z dne 19. 6. 2020 in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno se zavzema, da se „ugodi zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naloži povračilo stroškov tega postopka“.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da se pritožnica na obstoj procesnih kršitev sklicuje le v uvodu pritožbe, v nadaljevanju pa pritožbenega razloga v tej smeri ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa tudi v okviru uradnega preizkusa zadeve ni ugotovilo obstoja nobene procesne kršitve, upoštevne po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi ugovor zastaranja in na podlagi prvega odstavka 349. člena OZ pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek zastaral. 8. Sodišče prve stopnje je v točkah 8, 9 in 10 obrazložitve v bistvenem zaključilo, da se je tožnica s Pogodbo o medsebojnem sodelovanju kot komisionar (v svojem imenu in za račun Javnega sklada) zavezala v izvršilnem in pravdnem postopku uveljaviti njegovo regresno terjatev, da tožnica opravlja pridobitno dejavnost (kreditiranje), v okviru te dejavnosti pa je z drugo gospodarsko družbo F. d.o.o. sklenila Pogodbo o kreditu št. 301-0005747387 z dne 6. 12. 2013 (v nadaljevanju Pogodba o kreditu) in da iz te gospodarske pogodbe (13. člen OZ) izvira vtoževana terjatev, ki je zaradi poteka triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 349. člena OZ zastarala (tožnica je denarna sredstva od Javnega sklada prejela 6. 7. 2015, tako da bi morala vložiti tožbo najkasneje do 7. 7. 2018, kar pa ni storila).

9. Sodišče druge stopnje te razloge povzema, v zvezi s pritožbenimi ugovori, upoštevajoč pravno naravo spora, pa dodaja:

10. Praviloma je dolžnik tisti, ki je dolžan upniku izpolniti obveznost. Če to namesto njega stori tretji, ima slednji povračilni zahtevek. Če je imel tretji za izpolnitev podlago v pravnem poslu (če se je tako dogovoril z upnikom ali dolžnikom iz temeljnega razmerja), obstoje pogoji za pogodbeno subrogacijo iz 274. člena OZ, za subrogacijo iz 275. člen OZ (subrogacija po zakonu) pa mora izpolnitelj izkazati obstoj pravnega interesa. Pravni interes kot pogoj za zakonito subrogacijo je kakršenkoli splošni ali ekonomski interes, ki bi lahko vplival na izpolniteljev pravni položaj1. V teoriji se zastopa stališče, da je podan takrat, ko upnik proti tretjemu (izpolnitelju obveznosti) nima neposrednega zahtevka.2

11. Da je v obravnavani situaciji, v kateri sta (bili) udeleženi stranki kreditne pogodbe (sedanji pravdni stranki) in Javni sklad (ki je z izdano garancijo jamčil za delno izpolnitev kreditne obveznosti), z vnovčitvijo garancije prišlo do subrogacije po zakonu (275. člen OZ3), izhaja iz odločbe VS RS v odločbi II Ips 119/2019 z dne 19. 6. 2020, ki obravnava identično dejansko stanje4. Na to odločbo se sklicuje tudi pritožnica, a jo (v zvezi z zastaranjem terjatve Javnega sklada) razumeva nepravilno. Iz citirane odločbe izhaja, da je Javni sklad pravni interes za vstop na upnikovo mesto pridobil v trenutku, ko je izpolnil tujo (dolžnikovo) obveznost iz temeljnega posla (kreditne pogodbe). Da je to storil s plačilom na podlagi garancij, pomeni le način izpolnitve obveznosti, ki je bila njegova lastna obveznost (le) znotraj garancijskega razmerja. Po stališču VS RS je pravni interes Javnega sklada za plačilo obveznosti izhajal iz dolžniku danih garancij, ki so ga zavezovale k izpolnitvi pod določenimi pogoji. Javni sklad je z izpolnitvijo dolžnikove obveznosti v dogovorjeni višini po samem zakonu vstopil v položaj dotedanjega upnika – postal je singularni naslednik upnikovih pravic in obveznosti do dolžnika. Pri tem pa se dolžnikova obveznost po vrsti (vsebini) in obsegu ni spremenila, še vedno jo je dolžan izpolniti, a ne več prvotnemu upniku, ampak njegovemu singularnemu nasledniku (Javnemu skladu). Učinek subrogacije je prehod glavne in stranskih terjatev od prvotnega upnika na tretjega. Tretji (novi upnik) pravico do izterjave tistega, kar je izpolnil prejšnjemu upniku, pridobi na izveden način5. 12. Res je, da Pogodba o medsebojnem sodelovanju v zadnjem odstavku 19. člena pravico tretjega (novega upnika) opredeljuje kot regresno pravico (ki pomeni izviren način pridobitve), a to po stališču VS RS v že citirani odločbi na vsebino pridobljenih pravic tretjega ne vpliva. Je le posledica nedoslednosti pri poimenovanju institutov regresa in subrogacije.6

13. Ker torej ne gre za izvirno pravico novega, ampak za izvedeno pravico prvotnega upnika, v katero vstopi izpolnitelj, ima dolžnik proti novemu upniku vse ugovore, ki jih je imel zoper prvotnega upnika, tudi ugovor zastaranja. Z vstopom novi upnik prevzame terjatev z isto vsebino, kot je bila v razmerju med prvotnim upnikom in dolžnikom. To pa pomeni, da zastaralni roki po prehodu terjatve tečejo naprej, zato mora oziroma bi moral Javni sklad, ki je obveznost izpolnil (v obravnavani zadevi zanj tožnica), zahtevati izpolnitev obveznosti v roku, ki je določen za zastaranje temeljne obveznosti – t.j. obveznosti iz Pogodbe o kreditu. V obravnavani zadevi tako ni dvoma (o tem je obširne razloge v točki 9 obrazložitve navedlo že sodišče prve stopnje, pritožba pa jih izrecno ne graja), da osnovna terjatev iz temeljnega (kritnega) razmerja izvira iz gospodarske pogodbe - Pogodbe o kreditu, ki sta jo sklenila gospodarska subjekta v okviru opravljanja pridobitne dejavnosti (13. člen OZ), zato je treba za terjatev iz te pogodbe uporabiti zastaralni rok iz prvega odstavka 349. člena OZ. Na takšni pravni podlagi so pravilni razlogi izpodbijane sodbe v točki 10 obrazložitve, ki jih pritožba izrecno ne graja, sodišče druge stopnje pa jih je povzelo v točki 8 obrazložitve, da je terjatev iz Pogodbe o kreditu zastarala.

14. Glede na gornje razloge sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača vse nasprotne pritožbene ugovore.

15. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 353. člena ZPP.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Enako velja za toženko, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na vsebino odločitve pritožbenega sodišča. 1 B. Savšek, Subrogacijska ali regresna narava povračilnih zahtevkov?, Pravnik 2018, št. 3-4, stran 216 2 M. Juhart in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Gospodarski vestnik, 2. knjiga, Ljubljana 2003, stran 308 3 Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. 4 VS RS se je v okviru dopuščene revizije ukvarjalo prav z vprašanjem, ali je pravilno stališče nižjih sodišč, da je z vnovčenjem garancij prišlo do subrogacije po zakonu (275. člena OZ). 5 B. Savšek, navedeno delo, stran 67 in 68. 6 B. Savšek, Zavarovalniški horizonti, št. 1, 2017, stran 216. Avtor v prispevku pojasnjuje bistveno razliko med regresom (188. člen OZ) in subrogacijo (274. člen OZ). Poudarja, da gre za vsebinsko različna instituta. Regres je izvirna pravica solidarnega dolžnika, da zahteva od drugega solidarnega dolžnika, kar je plačal zanj. Pri regresu dobi tisti, ki je plačal tuj dolg, nov zahtevek do dolžnika, pri subrogaciji pa preide upnikova terjatev na izpolnitelja. Zato je regres originaren, subrogacija pa izvedena. Bistvena razlika se pokaže pri zastaranje, ki pri subrogaciji po prehodu terjatve teče naprej, pri regresu pa začne s plačilom tujega dolga teči na novo. Regresni zahtevek je po svoji konstrukciji originarni, reparacijski in nov zahtevek, ki po vsebini in obsegu ni enak prejšnji terjatvi.