Jedro

Glede na to, da tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan iz drugega naslova, je bil že po samem zakonu zavarovan kot oseba, ki je lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji. Zakon torej določa obveznost zavarovanja (6. točka prvega odstavka 15. člena ZZVZZ).

Sklicevanje tožnika, da mu zasebna družba, katere družbenik in direktor je bil, ni mogla zagotoviti toliko denarnih sredstev, da bi lahko bil vključen v obvezno zavarovanje, na samo obveznost zavarovanja nima nikakršnega vpliva. Po 6. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja oseba pridobi lastnost zavarovane osebe v obveznem zavarovanju z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zavarovanje po zakonu in pravilih in jo izgubi z dnem, ko za takšno zavarovanje ne izpolnjuje pogojev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2012 in št. ... z dne 3. 5. 2012 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje in povrnejo stroški postopka. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita prej citirani odločbi tožene stranke in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče spregledalo bistvo tožbenega zahtevka in sicer, da ni dolžan za nazaj vključiti v obvezno zdravstveno zavarovanje iz naslova lastništva družbe A. d.o.o.. Navedena družba tožniku ni mogla zagotoviti toliko denarnih sredstev, da bi se v njej zaposlil in bil na ta način vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje. Prav tako mu niso bila izplačana druga denarna sredstva, ki bi zadostovala, da bi si lahko plačeval obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnik je bil v „spornem obdobju“ nezaposlen in brez dohodkov, prav tako ni bil upravičen do denarnih pomoči zaradi brezposelnosti, razen tega je tudi delovni invalid. Da ne bi bil tudi lastnik družbe A. d.o.o. tudi ni mogel urediti. Za direktorja družbe, ki ima vpisano zastavno pravico na deležu družbe za dolg tožnika do Carinskega urada RS, nihče drug ni hotel biti imenovan. Pravni temelj na podlagi katerega je tožena stranka tožniku samovoljno in za nazaj določila status zavarovanca je povsem v nasprotju s smislom pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj tožnik ne more za nazaj uveljaviti teh pravic - v kolikor pa jih je v „spornem obdobju“ uveljavil, je moral za te zdravstvene storitve plačati polno ceno, saj so ga zdravstvene ustanove obravnavale kot samoplačnika in s tem kot osebo brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Gre tudi za poseg v ustavne pravice tožnika, saj je tožnik tisti, ki ima interes po zdravstvenih storitvah in, da ima status zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more pa ga tožena stranka za nazaj prisiliti v zavarovanje. Zakonodajalec ni mogel predvideti situacij, kot je tožnikova, kar pa ne sme iti v škodo tožnika. Glede na ustavno določbo o enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) bi moral tožnik imeti možnost obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi popolnoma brez prihodkov, česar pa ni imel, zato je tudi v tem delu področna zakonodaja v nasprotju z Ustavno Republike Slovenije. Tudi v kolikor dejansko obstaja pravna podlaga za ugotovitev statusa zavarovane osebe na podlagi pravne podlage, kot jo je uporabila tožena stranka, bi lahko le ugotovila, da bi tožnik v spornem obdobju lahko bil zavarovan na podlagi lastništva d.o.o. - ali pa je tudi dejansko lahko bil, bi morala tožena stranka preveriti v vsakem primeru posebej in odločiti o statusu zavarovanca za naprej od dne dokončnosti odločbe dalje. Sodišče prve stopnje je zgolj formalno izvedlo postopek in v celoti napačno sledilo odločbam tožene stranke. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da obvezno zdravstveno zavarovanje nastane in preneha na podlagi zakona. Obvezno zavarovanje pomeni, da so določene skupine oseb ex lege zavarovane, ko je izpolnjeno predvideno dejansko stanje, v konkretnem primeru je to status lastnika zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji. Oseba iz naslova lastništva oz. družbeništva zasebnega podjetja je zavarovana tako dolgo, dokler takšno z zakonom predvideno dejansko stanje traja oz. dokler je oseba vpisana kot družbenik zasebne družbe v poslovni register. Zavarovanje tako nastane in preneha ex lege. Tožena stranka zato oporeka stališču tožnika, da je mogoče odločiti o statusu zavarovane osebe le za naprej, torej od dokončnosti odločbe dalje. Zakon tudi ne določa, da morajo biti lastnikom izplačana določena denarna sredstva, ki bi zadostovala za plačilo obveznega zdravstvenega zavarovanja. Od 14. 2. 2009 dalje se morajo obvezno zavarovati lastniki zasebnih podjetij, torej družbeniki zasebnih družb in zavodov, če niso zavarovani iz drugega naslova po 15. členu ZZVZZ. Obveznost zdravstvenega zavarovanja je torej vezana na status lastnika zasebnega podjetja, ni pa odvisna od tega, ali oseba opravlja pridobitno dejavnost oz. ali iz tega naslova ustvarja dohodek. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 5. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da ima tožnik od 1. 11. 2009 do 3. 4. 2012 lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebnega podjetja na podlagi 6. točke 1. odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) kot oseba, ki je lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji - A. d.o.o., Ljubljana, po zavarovalni podlagi 103. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik družbenik in direktor družbe A. d.o.o.. Družba je bila vpisana v poslovni register Agencije RS za javnopravne evidence in storitve - AJPES s 6. 9. 2000. V spornem obdobju od 1. 11. 2009 do 3. 4. 2012 tožnik ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja.

ZZVZZ v 1. odstavku 12. člena določa, da je zdravstveno zavarovane obvezno in prostovoljno. Obseg obveznega zdravstvenega zavarovanja določa zakon. Kdo so zavarovanci po tem zakonu je urejeno v 15. členu. V 6. točki 1. odstavka 15. člena je določeno, da so zavarovanci po tem zakonu osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovani iz drugega naslova.

Glede na to, da tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan iz drugega naslova je bil že po samem zakonu zavarovan kot oseba, ki je lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji. Zakon torej določa obveznost zavarovanja. Sklicevanje tožnika, da mu družba A. d.o.o. ni mogla zagotoviti toliko denarnih sredstev, da bi lahko bil vključen v obvezno zavarovanje, na samo obveznost zavarovanja nima nikakršnega vpliva. Kot je to določeno v 6. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) lastnost zavarovane osebe v obveznem zavarovanju pridobi oseba z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zavarovanje po zakonu in pravilih in jo izgubi z dnem, ko za takšno zavarovanje ne izpolnjuje pogojev. V 2. členu Spremembe in dopolnitve pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 7/2009) je določeno, da lastnost zavarovane osebe ob pogoju prijave pridobijo družbeniki zasebnih družb in zavodov - z dnem vpisa v predpisan register. Ker je bil tožnik vpisan v register tudi v času, ko ni bil vključen v zavarovanje, je tožnik že ex lege pridobil lastnost zavarovanca. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo lastnost zavarovanca ugotovila sicer za nazaj, vendar je za tako ugotovitev, torej ugotovitev, da je nekdo že na podlagi zakona vključen v obvezno zavarovanje, imela podlago v določbi 14. člena Pravil, kjer je določeno, da osebe pridobijo lastnost zavarovanca ali družinskega člana z dnem, ki je naveden kot dan vstopa v obvezno zavarovanje po 9. členu Pravil tudi v primeru, če zavezanec vloži prijavo po roku, ki je določen z zakonom in pravili, ali pa jo po uradni dolžnosti vloži zavod na podlagi dokončne odločbe zavoda oz. pravnomočne odločbe sodišča. Glede pritožbenih navedb, da tožnik v spornem obdobju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ni mogel uveljaviti, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se je bil že sam dolžan prijaviti v obvezno zavarovanje in za ta čas tudi plačati prispevke. V tem primeru ne bi bilo nobenih ovir za koriščenje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ne more pa tožnik uspešno uveljavljati, da s tem, ko teh pravic ni koristil, tudi ni podlage, da se ga v obvezno zavarovanje vključi za nazaj. Kot je bilo že pojasnjeno, obveznost vključitve v obvezno zavarovanje nastane že po samem zakonu. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ima v skladu z ustavnimi določili vsakdo pravico do obveznega zdravstvenega zavarovanja, pod pogoji, ki jih določa zakon, ne pa obveznosti. ZZVZZ določa pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kakor tudi obveznost plačevanja prispevkov za obvezno zavarovanje. S tem v zvezi pa so torej tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bilo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom. Glede pritožbenih navedb, da je prvostopenjsko sodišče zgolj formalno izvedlo postopek ter v celoti napačno sledilo odločbam tožene stranke, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje skladno z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke. Potem ko je ugotovilo, da je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sam trpi stroške pritožbe.