Jedro

Dokler zapuščinski postopek ni končan, v pravdi ni mogoče odločati o pravici do posesti spornih stvari, ki spadajo v zapuščinsko maso.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožnici sta dolžni toženki povrniti 465 EUR stroškov postopka v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in z njo toženki naložilo, da tožnicama izroči ključe stanovanja na A. ulici v ..., ključe zidanice ter ključe osebnega vozila Toyota reg. št. ...

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki navaja, da za njeno izdajo ni bilo izpolnjenih zakonskih pogojev, in sicer meni, da tožba ni bila sklepčna. Tožnici sta navedli, da sta kot hčerki zakoniti dedinji pok. B. B., in nista priznali dedne pravice toženki, ki je trdila, da je bila njegova zunajzakonska partnerka; slednja je bila napotena na pravdo, zapuščinski postopek pa je zato prekinjen. Zato je preuranjen zaključek, da sta dedinji zgolj tožnici in nimata pravice zahtevati od toženke izročitve navedenih stvari, saj pred koncem zapuščinskega postopka ni mogoče odločati o delitvi stvari ali o posesti. Sklicuje se na odločbo VSRS II Ips 239/1996, da se stvari zapuščine ne more zahtevati pred koncem zapuščinskega postopka. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

3. Na pritožbo sta tožnici odgovorili, se zavzeli za njeno zavrnitev ter opredelili svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Če tožena stranka v zakonitem roku ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni vsi pogoji, med katerimi je tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Če pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (4. odst. 318. čl. ZPP).

6. V obravnavanem primeru gre za takšen primer. Iz povsem jasno opisanega življenjskega primera ne izhaja pravna posledica, ki jo tožnici želita. Tožnici v tožbi navajata, da sta hčerki in zakoniti dedinji pok. B. B., da pa ne priznavata dedne pravice toženki, ki zase trdi, da je bila njegova zunajzakonska partnerka, zaradi česar je zapuščinski postopek prekinjen, toženka pa je napotena na pravdo zaradi ugotovitve svoje dedne pravice. Nadalje navajata, da ima toženka v posesti stvari, ki sodijo v zapuščino (dve nepremičnini in osebni avtomobil). Na tej dejanski podlagi zahtevata izročitev navedenih stvari (z izročitvijo ključev).

7. Res dedna pravica tožnic ni sporna, toženkina pa je. Vendar vse dokler je sporna, še ni mogoče zahtevati, da morebitna dedinja zapuščino izroči dedinjam, saj ni še jasno, ali gre za sodedinje in kako se bo zapuščina delila. Tožnici se sicer sklicujeta na 145. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ki v 1. odst. določa, da do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Vendar že iz navedenega jasno izhaja, da to ni podlaga za (izključno) izročitev zapuščine dvema od več možnih dedičev. Tožnici bi lahko v zapuščinskem postopku po tej določbi kvečjemu predlagali določitev upravitelja zapuščine, kot to izrecno predvidevajo 2., 3. in 4. odst. 145. čl. ZD.

8. Dokler zapuščinski postopek ni končan, v pravdi torej še ni mogoče odločati o pravici do posesti spornih stvari, ki spadajo v zapuščinsko maso. Po določilu 132. čl. ZD res preide pokojnikova zapuščina na njegove dediče v trenutku njegove smrti in po tem določilu dedič res postane posestnik stvari v trenutku zapustnikove smrti, toda pred tem je treba s sklepom o dedovanju ugotoviti, kdo vse je dedič. Dotlej še ni gotovo, ali bo dedič zapuščino sprejel in obdržal. Ta negotovost pa vpliva na pravni položaj dediča: na njegove pravice in dolžnosti v razmerju do morebitnih sodedičev in do tretjih oseb glede zapuščine. V času negotovosti se dedičev pravni položaj razlikuje od položaja, ki ga ima potem, ko je s sklepom o dedovanju ugotovljeno, kdo (vse) je res dedič (primerjaj K. Zupančič: Dedno pravo, Ljubljana 1991, str. 159, in odločbo VS RS II Ips 239/1996, na katero se sklicuje pritožnica).

9. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe materialnega prava zagrešilo kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar je po 2. odst. 347. čl. ZPP pritožbeno sodišče saniralo na seji senata ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

10. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji morata tožnici povrniti stroške, ki jih je z njo imela, in sicer 375 tč. po Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe (kamor je vključeno tudi pregledovanje listin in posvet), povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Ob vrednosti točke 0.6 EUR to znaša skupaj 465 EUR.