Jedro

Vsako posamezno oceno oziroma dodeljeno število točk po posameznem kriteriju bi moral organ konkretizirano obrazložiti. Splošna ocena, iz katere ni razvidno, na kateri kriterij se nanaša, v ničemer ne pojasni, kateri so bili vsebinski razlogi, ki so Strokovno komisijo vodil do podelitve določenega števila točk. Ob tako pomanjkljivi obrazložitvi, ki ni razdelana po posameznih kriterijih iz Javnega razpisa, iz izpodbijane odločbe ne izhaja vzročna zveza, ki bi pojasnila dodeljeno število točk.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 0950-99/2021/4 z dne 17. 5. 2021 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR, v 15dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka), je z izpodbijano odločbo zavrnilo vlogo tožnika za financiranje kulturnega projekta Memorialna kulturna dediščina Kočevarjev na podlagi Javnega razpisa za izbor kulturnih projektov programa, namenjenega pripadnikom nemško govoreče etnične skupine v Republiki Sloveniji, ki jih bo v letu 2021, na podlagi sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Avstrije o sodelovanju v kulturi, izobraževanju in znanosti, financirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (v nadaljevanju Javni razpis) (1. točka izreka) in odločilo, da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je Strokovna komisija za kulturno dejavnost posebnih skupin v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Strokovna komisija) tožnikovemu projektu v postopku ocenjevanja podelila 20 točk, pri čemer je svojo oceno podala obrazložitev in toženki predlagala, da se predlog za sofinanciranje tožnikovega projekta zavrne. Ob upoštevanju navedenega in ker je najmanjše število točk, ki ga mora prijavljen projekt doseči, 22 točk, je toženka vlogo tožnika zavrnila.

2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da se od leta 2018 vsako leto prijavlja na Javni razpis in da je toženka v letih 2018, 2019 in 2020 ugodila njegovi vlogi za sofinanciranje projekta Memorialna kulturna dediščina Kočevarjev. Vloga za sofinanciranje, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep, je po imenu kulturnega projekta in finančnem načrtu identična, po vsebini pa z nebistvenimi vsebinskimi razlikami identična z vsebino vlog, ki jih je tožnik vložil v preteklih letih. Ne strinja se z ovrednotenjem prednostnega kriterija „h. aktivno vključevanje strokovnjakov in umetnikov“ in temeljnih kriterijev „a. prispevek projekta k ohranjanju, razvoju in promociji kulture in identitete pripadnikov nemško govoreče etnične skupine v Republiki Sloveniji ter prispevek k jezikovni in kulturni raznolikosti“ in pripravljenost projekta za izvedbo. Navaja tudi, da je toženka nepopolno ugotovila dejansko stanje v zvezi z naravo projekta in njenim ciljem ocena Strokovne komisije pa ni ustrezno obrazložena. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek in zahteva povrnitev stroškov.

3. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo odgovarja na navedbe toženke in konkretizira svoje ugovore v zvezi z obrazložitvijo odločbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba toženke, s katero je zavrnila vlogo tožnika za sodelovanje na javnem razpisu za izbor kulturnih projektov programa, namenjenega pripadnikom nemško govoreče etnične skupine v Republiki Sloveniji, za leto 2021. 7. Tožnik uvodoma poudarja, da je sodeloval na javnem razpisu toženke že v letih 2018, 2019 in 2020 in bil redno uspešen, konkretni javni razpis za je identičen prejšnjim, različen le v nebistvenih vsebinskih razlikah, zato meni, da ocena Strokovne komisije, ki je v prejšnjih letih njegov projekt ocenila višje, odraža eklatanten primer nepravilno, oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. V zvezi z navedenim ugovorom sodišče poudarja, da se tožnik na prejšnje uspele vloge na prejšnjih Javnih razpisih, kot razlog za nepravilno odločitev v obravnavanem primeru, ne more sklicevati. Namreč, kot meni toženka, prijava na javni razpis ne pomeni avtomatičnega sofinanciranja, vse prijavljene vloge se presoja vsako leto znova in posebej.

8. Sodišče je v svoji praksi že večkrat poudarilo, da so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom.

9. Pravna podlaga za obravnavanje razpisa je Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo ZUP. Po določbah ZUP mora biti odločba obrazložena (prvi odstavek 214. člena ZUP). Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. To pomeni, da je sodna kontrola v teh postopkih omejena le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi.

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prejel skupno 22 točk po posameznih temeljnih in prednostnih kriterijih, točkovanje posameznih kriterijev pa je razvidno ob navedbi posameznega kriterija. Obrazložitev točkovanja je razvidna iz obrazložitve predloga Strokovne komisije na koncu izpodbijane odločbe. Ta obrazložitev pa po presoji sodišča ne zadosti niti minimalnemu standardu razumne obrazložitve, tudi v smislu interpretacije petega odstavka 94. člena ZUJIK. V njej namreč niso navedeni konkretni razlogi v zvezi z oceno, oziroma dodeljenim številom točk po posameznem razpisnem kriteriju. Da bi bilo mogoče obravnavano odločbo preizkusiti, bi upravni organ moral navesti dejanske razloge za dodeljeno število točk po posameznih kriterijih. Tako pa iz obrazložitve Strokovne komisije ne izhaja na katero oceno po posameznem kriteriju se njena ocena, izražena v obrazložitvi nanaša. Tožnik ima torej prav, ko trdi, da ni mogoče izpodbijane odločbe preizkusiti, v kakšni meri je bila (primeroma), pri prednostnem kriteriju „h. aktivno vključevanje strokovnjakov in umetnikov“, ki je dobil točke 1 0 0 1 1, upoštevana akademska izobrazba in nagrade strokovnjaka, oziroma splošno, na kakšni podlagi je prišlo do posamezne ocene (na primer kot izpostavlja, pri temeljnem kriteriju „a. prispevek projekta k ohranjanju, razvoju in promociji kulture in identitete pripadnikov nemško govoreče etnične skupine v Republiki Sloveniji, ter prispevek k jezikovni in kulturni raznolikosti“ in „d. pripravljenost projekta za izvedbo“). Vsako posamezno oceno, oziroma dodeljeno število točk po posameznem kriteriju bi moral organ (v povezavi s tožnikovo prijavo) konkretizirano obrazložiti. Splošna ocena, iz katere ni razvidno na kateri kriterij se nanaša, v ničemer ne pojasni kateri so bili vsebinski razlogi, ki so Strokovno komisijo vodil do podelitve določenega števila točk. Ob tako pomanjkljivi obrazložitvi, ki ni razdelana po posameznih kriterijih iz Javnega razpisa, iz izpodbijane odločbe ne izhaja vzročna zveza, ki bi pojasnila dodeljeno število točk. Sodišče tako pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je že iz tega razloga izpodbijano odločbo treba odpraviti.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ, kateremu se zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek tega člena).

12. Sodišče je odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. čelna ZUS-1).

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče je tožniku priznalo stroške postopka v višini 15,00 EUR, tožnika v postopku ni zastopal odvetnik. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.