Jedro

Ni utemeljeno stališče dolžnika, da veljavna ureditev odloga izvršbe ni učinkovita. Načelo učinkovitosti upošteva procesno avtonomijo držav članic, a jo omejuje na način, da nacionalna procesna ureditev ne sme onemogočiti ali pretirano otežiti uresničevanja pravic, ki jih potrošnikom podeljuje pravo Unije. Slovenski zakonodajalec je odlog izvršbe v novi ureditvi opredelil tako, da je za dolžnika potrošnika enostavno dosegljiv, pri čemer lahko o njem odloči sodišče tudi po uradni dolžnosti. Edina zakonska obveznost je potrošnikovo zatrjevanje neveljavnosti posla, brez postavljanja kakšnih drugih ovir. Odločitev glede povrnitve dolžnikovih stroškov je odvisna od vprašanja, ali bo uspel v sproženi ničnostni pravdi, ali ne. Če bo uspel, bo tudi odpadla podlaga za obravnavano izvršbo, ki je tedaj neutemeljeno tekla. Če bo neuspešen, se bo izvršba nadaljevala. Po pojasnjenem, ko je celoten izvršilni postopek zastal in je v nadaljevanju odvisen od odločitve v pravdi, mora tudi stranska odločitev o stroških slediti tej procesni dinamiki. Če je pridržano nadaljevanje izvršbe, je pravilno pridržati tudi odločitev o stroških v zvezi z odlogom izvršbe.

Izrek

I. Pritožba dolžnika se v I. in III. točki v odločitvi o ugovornih stroških upnice ter v IV. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje zavrne.

II. Pritožbi upnice se v III. točki izreka v odločitvi o dolžnikovih stroških predloga za odlog izvršbe sklepu sodišča prve stopnje ugodi.

III. Sklep sodišča prve stopnje se v I. in IV. točki izreka potrdi, v III. točki izreka pa spremeni tako, - da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh od prejema sklepa povrniti 820,57 EUR izvršilnih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, - odločitev o dolžnikovih stroških v zvezi s postopkom odloga izvršbe se pridrži do pravnomočne odločitve v postopku P 58/2022, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju.

IV. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

V. Odločitev o pritožbenih stroških upnice se pridrži do pravnomočne odločitve v postopku P 58/2022, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor (I. točka izreka), ugodilo dolžnikovemu predlogu za odlog in prekinilo postopek do pravnomočne odločitve v zadevi P 58/2022 (II. točka izreka), naložilo dolžniku, da povrne upniku 204,39 EUR izvršilnih stroškov z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), odločilo, da dolžnik sam krije svoje ugovorne stroške (IV. točka izreka) in da upnik sam krije svoje stroške postopka glede odloga izvršbe (V. točka izreka).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi zoper odločitev o ugovoru in stroškovno odločitev navaja, da notarska zapisa, ki sta podlaga obravnavane izvršbe, nista izvršilna naslova. Nadalje pojasnjuje, da za odpoved pogodbe ne zadošča, da je upnica dne 25. 3. 2021 poslala poziv k plačilu zapadlih in neporavnanih obveznosti in nato dne 16. 4. 2021 dopis o predčasni zapadlosti obveznosti. Meni, da bi morala upnica izkazati izpolnitev pogoja z javno ali po zakonu overjeno listino v skladu z določilom prvega odstavka 26. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sporna dejstva glede nastanka pogoja za odstop pogodbe se lahko dokazuje le v pravdi. V obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določila tretjega odstavka 20.a člena ZIZ. Nadalje se zavzema za preizkus nepoštenih pogojev v notarskem zapisu kot izvršilnem naslovu v izvršilnem postopku. Meni, da slovenska ureditev dopušča tak preizkus in ni nujno, da ga dolžnik uveljavlja v pravdnem postopku. Sklicuje se na starejšo sodno prakso, zlasti VSM Sklep I Ip 289/2017, katerega vsebino povzema. Sklicuje se na pravo EU, za katero meni, da določa presojo nepoštenega pogodbenega pogoja po uradni dolžnosti tudi v izvršilnem postopku. Mnenja je, da odlog izvršbe ni dovolj učinkovit. Navaja še, da so nepošteni pogoji v notarskem zapisu glede valutne klavzule nični, do česar bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti, pa se ni. Predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu ali ustrezno spremembo tako, da se ugovoru ugodi in ponovno odloči o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica v pravočasni pritožbi zoper odločitev, da mora povrniti dolžniku stroške postopka z odlogom izvršbe v višini 615,98 EUR, meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določilo šestega odstavka 38. člena ZIZ, po katerem je upnik dolžan dolžniku povrniti le neutemeljeno povzročene stroške. Odlog je posledica sproženega pravdnega postopka glede ugotovitve ničnosti, zato ne gre za s strani upnika povzročene stroške. Po mnenju upnice mora dolžnik sam kriti svoje stroške glede odloga izvršbe. Predlaga ustrezno spremembo sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

4. Odgovora na pritožbo stranki nista podali.

5. Pritožba dolžnika ni utemeljena, pritožba upnice je utemeljena.

**K pritožbi dolžnika:**

6. Dolžnik zamenjuje pogoj in odpoklic kredita, ki učinkuje na zapadlost. Pogoj je bodoče negotovo dejstvo, ki vpliva na nastanek ali prenehanje obveznosti (prvi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). V obravnavani zadevi je v izvršilnem naslovu navedeno odpoklicno upravičenje, ki daje upnici možnost, da poda izjavo o odpoklicu kredita, ki učinkuje tako, da kredit predčasno zapade v celoti in ne več obročno. Dolžnik ne nasprotuje temu, da je upnica podala takšno izjavo, ampak zgolj nasprotuje načinu njenega izkazovanja. V primeru odpoklica kredita zapadlost ni več odvisna od poteka roka, ki je naveden v notarskem zapisu kot izvršilnem naslovu, ampak od drugega dejstva, ki je v obravnavani zadevi zamuda s plačilom določenega števila obrokov. Izvršilno sodišče ne presoja celovito, ali je navedeno dejstvo podano, ampak zgolj upošteva, da se lahko tovrstna predčasna zapadlost kredita izkazuje s priporočeno poslano pisno izjavo o zapadlosti (tretji in peti odstavek 20.a člena ZIZ). Zakonodajalec je s tem določil dokazno pravilo, ki mu mora izvršilno sodišče slediti. Po pojasnjenem upnici ni bilo potrebno izkazovati nastopa zapadlosti s kvalificirano listino, niti o tem sprožiti pravdo. Dolžnik ima možnost doseči presojo spornih dejstev v tej zvezi mimo navedenega dokaznega pravila le z morebitno tožbo na nedopustnost izvršbe (59. člen ZIZ). Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je upnica izkazala predčasno zapadlost s pisno izjavo o zapadlosti, ki jo navaja tudi dolžnik v pritožbi.

7. Pravilno je postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dolžnikov ugovor v zvezi z uveljavljanjem ničnosti kreditne pogodbe. Sprejeta odločitev je skladna z načelom formalne legalitete in z novo ureditvijo posebnih zakonskih pogojev za odlog izvršbe (prvi odstavek 17. člena in 3. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ).

8. Dolžnik se sklicuje na razloge, ki jih je opredelilo sodišče druge stopnje v starejših odločitvah, sprejetih pred uveljavitvijo novele ZIZ-M, v katerih je tudi zaradi pretekle neustrezne ureditve o odlogu izvršbe, zavzelo mehkejši pristop k načelu formalne legalitete, in se zavzelo za preizkus nedopustnih pogodbenih pogojev v potrošniški pogodbi v izvršilnem postopku.1 Vendar je zakonodajalec pozneje neustrezno ureditev z novelo ZIZ-M glede odloga izvršbe popravil tako, da je zagotovil dovolj učinkovito varstvo dolžnika kot potrošnika.

9. S tem je tudi sledil SEU Sodbi C-407/18 z dne 26. 6. 2018 v zadevi Kuhar, v kateri je Sodišče EU kot minimalno varstvo v skladu z načelom učinkovitosti opredelilo učinkovit odlog izvršbe in uradno postopanje sodišča v tej smeri.

10. Ni utemeljeno stališče dolžnika, da veljavna ureditev odloga izvršbe ni učinkovita. Načelo učinkovitosti upošteva procesno avtonomijo držav članic, a jo omejuje na način, da nacionalna procesna ureditev ne sme onemogočiti ali pretirano otežiti uresničevanja pravic, ki jih potrošnikom podeljuje pravo Unije.2 Slovenski zakonodajalec je odlog izvršbe v novi ureditvi opredelil tako, da je za dolžnika potrošnika enostavno dosegljiv, pri čemer lahko o njem odloči sodišče tudi po uradni dolžnosti. Edina zakonska obveznost je potrošnikovo zatrjevanje neveljavnosti posla, brez postavljanja kakšnih drugih ovir.

11. S pojasnjeno ureditvijo se je zakonodajalec odločil dovolj učinkovito zavarovati dolžnika potrošnika, ne da bi posegal v načelo formalne legalitete.3 Presodil je, da je vsebinsko varstvo potrošnikov pred nedopustnimi pogoji bolje uveljavljati v ločenem pravdnem postopku, ki je za navedeno varstvo ustreznejše procesno okolje.4

12. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in v izpodbijanem delu – v odločitvi o ugovoru in stroškovni odločitvi, ki je vezana na odločitev o ugovoru, sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K pritožbi upnika:**

13. Upnik sicer zmotno meni, da bi dolžnik vedno moral nositi stroške v zvezi z odlogom izvršbe. V pojasnjeni posebni procesni situaciji, ko izvršilno sodišče ne presoja o veljavnosti kreditne pogodbe iz obravnavanega notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov, ampak je zakonodajalec predvidel pot pravde ob sočasnem odlogu izvršbe, izvršilno sodišče še nima na voljo podlage za sprejem vsebinske stroškovne odločitve glede odloga izvršbe.

14. Odločitev glede povrnitve dolžnikovih stroškov je odvisna od vprašanja, ali bo uspel v sproženi ničnostni pravdi, ali ne. Če bo uspel, bo tudi odpadla podlaga za obravnavano izvršbo, ki je tedaj neutemeljeno tekla. Če bo neuspešen, se bo izvršba nadaljevala. Po pojasnjenem, ko je celoten izvršilni postopek zastal in je v nadaljevanju odvisen od odločitve v pravdi, mora tudi stranska odločitev o stroških slediti tej procesni dinamiki. Če je pridržano nadaljevanje izvršbe, je pravilno pridržati tudi odločitev o stroških v zvezi z odlogom izvršbe.5

15. Po pojasnjenem je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ki je upnikove priznane stroške ugovornega postopka v višini 820,57 EUR pobotalo z dolžnikovimi stroški v zvezi s postopkom odloga izvršbe v višini 615,98 EUR, zaenkrat prenagljeno. Odločitev o stroških ugovornega postopka je glede na neuspeh dolžnika z ugovorom pravilna, o stroških dolžnika glede postopka z odlogom pa bo sodišče prve stopnje sprejelo šele, ko bo pravdni postopek pravnomočno končan.

16. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi upnice ugodilo in v III. točki izreka odločitev o dolžnikovih stroški odloga za izvršbo sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz III. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K odločitvi o pritožbenih stroških:**

17. Dolžnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

18. Do pravnomočne odločitve v postopku P 58/2022, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju je sodišče druge stopnje pridržalo tudi odločitev o upničinih pritožbenih stroških, saj bo šele takrat znan končen uspeh v postopku (smiselna uporaba tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Zadnja tovrstna odločitev VSM Sklep I Ip 877/2020. 2 SEU Finanmadrid, C-49/1418, 40. točka obrazložitve. 3 Več o tem VSRS Sklep II Ips 78/2021. Tak namen zakonodajalca tudi izhaja iz zakonodajnega gradiva. Glej Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-M), 8. str. in naslednje. 4 Primerjaj VSM Sklep I Ip 892/2021. 5 Primerjaj tudi VSL Sklep I Ip 1493/2020.