Jedro

Kadar se materialni kazenski predpis spremeni po pravnomočnosti sodbe, to ne vpliva na morebitno drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega. Neutemeljena je zato trditev zagovornika obdolženega A. A., da sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati, da je bil obdolženec že kaznovan za premoženjsko kaznivo dejanje, ker kaznivo dejanje male tatvine, za katerega je bil v preteklosti spoznan za krivega, sedaj v skladu z Zakonom o nujnih ukrepih za zagotovitev javne varnosti (ZNUZJV) pomeni prekršek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1.Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepoma I Kpd 14832/2026 z dne 27. 2. 2026 zoper obdolžena A. A. in B. B. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da sta obdolženca v sostorilstvu storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena, v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1. Dežurna preiskovalna sodnica je obdolžencema v pripor vštela čas odvzema prostosti. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom I Ks 14832/2026 z dne 4. 3. 2026 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeni.

2.Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora ste vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega A. A. in zagovornik obdolženega B. B. Zagovornik obdolženega A. A. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti s hišnim priporom. Zagovornik obdolženega B. B. pa predlaga, da Vrhovno sodišče pripora zoper obdolženca ne odredi, podrejeno pa, da ga nadomesti s hišnim priporom.

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala, da se zahtevi zavrneta kot očitno neutemeljeni. Navedla je, da zagovornik obdolženega B. B. po vsebini ne uveljavlja kršitev v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, temveč nasprotuje dokazni oceni sodišča, da je sodišče priporni razlog ponovitvene nevarnosti zoper obdolženca utemeljilo s številnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami ter da se je opredelilo do sorazmernosti in nenadomestljivosti pripora z milejšim ukrepom. Odgovor je sklenila z navedbo, da zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obdolženca in njuna zagovornika seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5.Po pregledu razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora in navedb v zahtevah za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče sprejema predlog vrhovne državne tožilke, da se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta kot očitno neutemeljeni (drugi odstavek 425. člena ZKP).

6.Zagovornik obdolženega B. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Kršitev utemeljuje z navedbami, da očitki o izvršitvi kaznivih dejanj niso podprti z dokazi, da so policisti pri pregledu fotografij kot storilca vloma prepoznali C. C. in da iz posnetkov kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno na škodo D. D., ni razvidno, da naj bi pri njem sodeloval tudi obdolženec. S temi trditvami po vsebini ne nasprotuje obstoju utemeljenega suma, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7.Prav tako sta neutemeljeni trditvi zahtev, da v obravnavanem primeru ni podana ponovitvena nevarnost obdolžencev, da pripor ni neogibno potreben ukrep in da bi bilo njuno ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti z odreditvijo hišnega pripora. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu upoštevaje visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolženčev (poleg teže in načina storitve kaznivih dejanj je sodišče upoštevalo, da sta oba obdolženca specialna povratnika, da je bil obdolženi A. A. pravnomočno obsojen tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja, da sta obdolženca brez zaposlitve in rednih prihodkov, da si sredstva za preživljanje očitno pridobivata z izvrševanjem kaznivih dejanj) nedvoumno prisodilo, da je pripor v obravnavanem primeru sorazmeren ukrep za zagotovitev varnosti premoženja ljudi, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo milejšega ukrepa - hišnega pripora ali varščine.

8.Kadar se materialni kazenski predpis spremeni po pravnomočnosti sodbe, to ne vpliva na morebitno drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega. Neutemeljena je zato trditev zagovornika obdolženega A. A., da sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati, da je bil obdolženec že kaznovan za premoženjsko kaznivo dejanje, ker kaznivo dejanje male tatvine, za katerega je bil v preteklosti spoznan za krivega, sedaj v skladu z Zakonom o nujnih ukrepih za zagotovitev javne varnosti (ZNUZJV) pomeni prekršek.

9.Zagovornika s ponavljanjem pritožbenih navedb - da si obdolženi A. A. sredstva za preživljanje ne pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj, da naj bi v obravnavanem primeru vzel samo stvari majhne vrednosti, zaradi česar se mu ne očitata hudi kaznivi dejanji ter da predkaznovanost obdolženega B. B. ni taka, da bi bilo zaradi nje treba odrediti pripor - uveljavljata nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10.Neutemeljeni in v nasprotju s tem, kar je navedeno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora sta tudi trditvi zahteve zagovornika obdolženega A. A., usmerjeni v izpodbijanje sorazmernosti odrejenega ukrepa, da je preiskovalna sodnica napačno upoštevala, da je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje predpisana kazen zapora pet let in da se sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni opredelilo do okoliščine, da je obdolženec oče sedmih mladoletnih otrok.

11.Kot že rečeno, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu opravilo podrobno presojo sorazmernosti odrejenega ukrepa. Pri tem je izrecno upoštevalo, da je obdolženi A. A. oče sedmih otrok, kar pa upoštevaje visoko stopnjo njegove ponovitvene nevarnosti ne vpliva na presojo o odreditvi pripora. Obdolženec je bil namreč s to okoliščino seznanjen že pred domnevno izvršitvijo očitanih mu kaznivih dejanj.

12.Zapis v obrazložitvi sklepa dežurne preiskovalne sodnice, da je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje predpisana kazen pet let zapora (namesto do petih let zapora), predstavlja očitno pisno pomoto, ki ne vpliva na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

C.

13.Vrhovno sodišče je po pregledu navedb v zahtevah za varstvo zakonitosti na podlagi obrazloženega mnenja vrhovne državne tožilke ugotovilo, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti praktično v celoti vloženi iz nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kot takšni očitno neutemeljeni, zato ju je na podlagi določbe drugega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo s skrajšano obrazložitvijo.

-------------------------------

1.14. točka razlogov sklepa preiskovalne sodnice, 6. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata.