Jedro

Naknadno pooblastilo upravičenca za denacionalizacijo pomeni, da vložena pravočasna zahteva, vložena s strani pooblaščencev (takrat še brez pooblastila), učinkuje v procesnem smislu kot njegova. Dejanja pooblaščenca so namreč v procesnem smislu dejanja stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbi tožeče stranke in Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS v 1. točki odpravila 4. točko izreka odločbe Upravne enote A. z dne 14. 8. 2001, v 2. točki pa pritožbi zavrnila kot neutemeljeni.

Prvostopni organ je z navedeno odločbo odločil: (1. točka), upravičencu A. A. se vknjiži solastninska pravica v višini do 6978/222705-tin na kompleksu VI Pod farmo C., k.o. ...; (2. točka) v obliki solastninskega deleža se vrača zemljišče parc. št. 380, k.o. ...; (3. točka) zavezanec za vrnitev solastninskega deleža je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov; (4. točka) A. lahko uporablja vrnjeno nepremičnino do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji; (5. točka) vrednost podržavljene parcele ob podržavljenju je enaka vrednosti v času vračanja; (6. točka) spremembo zemljiškoknjižnega stanja bo izvedlo Okrajno sodišče v A. po uradni dolžnosti.

V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da pritožbi nista utemeljeni, 4. točko izpodbijane odločbe pa je odpravila, ker določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ne dajejo pravne podlage za odločanje o posesti. Navaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena pravočasno oziroma je ni vložila upravičena oseba. Zahteva za denacionalizacijo je bila v obravnavani zadevi vložena dne 11. 3. 1991, torej pred potekom predpisanega roka, ki se je iztekel 7. 12. 1993. Vložil pa jo je B. B., po pooblastilu A. A., upravičenca. Ker po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86) lahko stranka določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku, je aktivna legitimacija podana.

V izpodbijani odločbi pa je tudi pravilno ugotovljena višina odškodnine. Iz odločbe o arondaciji izhaja, da je bila upravičencu določena odškodnina le za zemljišče, odškodnina za posevke pa je bila določena zakupnikoma in ne upravičencu. Prvostopni organ je pravilno izračunal vrednost dane odškodnine. Vrednost zemljišča in vrednost dane odškodnine je izračunal s pomočjo Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije ter Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v izpodbijani odločbi ni bil pravilno uporabljen materialni zakon, saj dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, da zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena v skladu s predpisi, saj je ni vložil upravičenec, ampak oseba, ki po ZDen ni stranka v postopku. Zahtevek z dne 11. 3. 1991 sta podpisala C. C. in B. B., torej osebi, ki nista navedeni na odločbi o arondaciji, ki je temelj podržavljenja in pravna osnova za vračilo. Tožena stranka nima prav, ko trdi, da bi bila vloga vložena pravočasno in od upravičene osebe.

Nadalje prereka pravilnost navedb tožene stranke, da se denarna odškodnina, dana za posevke, ne upošteva. Odškodnino je potrebno v celoti upoštevati. Kupnina je bila plačana, ne glede na to, kako se je kasneje delila. Kdo jo je prejel, ni stvar denacionalizacijskega postopka. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke. Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranki z interesom v tem postopku Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov in C. C. in B. B. na tožbo niso odgovorili.

Tožba ni utemeljena. V obravnavani zadevi je sporna pravočasnost vloge za denacionalizacijo z dne 11. 3. 1991 ter aktivna legitimacija A. A. kot upravičenca v denacionalizacijskem postopku, v katerem mu je upravni organ prve stopnje vrnil solastniški delež na kompleksu za podržavljeno parcelo 380 k.o. ... Tožbeni ugovor, da zahtevek za denacionalizacijo ni bil vložen pravočasno in s strani upravičene osebe, ni utemeljen. Res, da sta zahtevo za denacionalizacijo vložila C. C. in BB 11. 3. 1991, vendar je organ prve stopnje, kot izhaja iz upravnega spisa, v skladu z 12. členom Navodila za poslovanje v zvezi zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91), štel njuno zahtevo za pravočasno in kot s tako tudi ravnal. Iz ravnanja organa je nadalje tudi razvidno, da je štel vloženo zahtevo za denacionalizacijo, kot zahtevo upravičenca A. A., C. C. in B. B. pa kot pooblaščenca pozval, da predložita v roku, ki jima ga je določil, pooblastilo. Po pridobitvi pooblastila, katerega obseg - torej tudi pravica do vložitve zahteve za denacionalizacijo, ni sporna, temu vsaj tožeča stranka ne oporeka, pa dejanja pooblaščenca učinkujejo tako, kot bi jih opravila stranka sama, torej v obravnavanem primeru, kot da bi zahtevo za denacionalizacijo pravočasno vložil upravičenec A. A. Dejanja pooblaščenca so namreč v procesnem smislu strankina dejanja. Organ prve stopnje je zato pravilno štel zahtevo za denacionalizacijo, vloženo po pooblaščencih, za vloženo v imenu A. A., in ga, ker je izpolnjeval tudi druge v zakonu določene pogoje, določil za upravičenca. Pravilno pa je tudi stališče tožene stranke, da odškodnine, ki je bila upravičencu izplačana za posevke, ni mogoče upoštevati pri odškodnini, ki je bila izplačana za podržavljeno zemljišče. ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) ne razmejuje posameznih vrst odškodnin, ki so jih upravičenci prejeli za podržavljeno premoženje, določa pa v 1. odstavku 8. člena ZDen, katero premoženje je lahko predmet vračanja. Zato je za ugotovitev višine prejete odškodnine ob podržavljenju pomembna le tista odškodnina, ki se nanaša na premoženje, ki je predmet vračanja. Odškodnina za nepobrane posevke pa je bila določena samostojno in ta na vrednost zemljišča ni mogla vplivati. Posevki pa tudi niso pritikline zemljišča, da bi delili z njim enako usodo, ampak so plodovi, ki pripadajo lastniku.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.