Jedro

Zmotno je stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov.

Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom.

Izrek

I. Pritožbi tožnika zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v VI. točki izreka delno spremeni, tako da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa povrniti stroške postopka v znesku 2.390,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje Pd 88/2018 z dne 19. 1. 2019 (o izvedenini) ter zoper sklep sodišča prve stopnje Pd 88/2018 z dne 15. 5. 2019 (o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog) se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

IV. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 68,00 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovorov na pritožbo. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe zoper sodbo, tožnik pa sam krije svoje stroške pritožb zoper izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku: - iz naslova dela preko polnega delovnega časa obračunati bruto plačo v višini 5.782,71 EUR in mu plačati neto znesek po odbitju davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2018 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka sodbe) ter zavrnilo višji zahtevek iz tega naslova (drugi odstavek I. točke izreka sodbe); - iz naslova dodatka za delo v nedeljo in na praznik plačati neto zneske od v izreku navedenih bruto mesečnih zneskov za obdobje od aprila 2017 do decembra 2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od datumov zapadlosti, ki so navedeni v izreku sodbe, do plačila (1. odstavek II. točke izreka), višji (tožbeni) zahtevek za julij 2017, september 2017, oktober 2017, november 2017 in december 2017 pa je zavrnilo (2. odstavek II. točke izreka sodbe); - povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini 828,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki prav tako izhajajo iz izreka sodbe, do plačila (1. odstavek III. točke izreka sodbe), višji zahtevek (do zneska 2.008,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (2. odstavek III. točke izreka sodbe); - obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 750,00 EUR in mu plačati neto znesek po odbitju davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (IV. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo: stroškov prehrane med delom v višini 1.707,48 EUR, zneska 800,00 EUR ter odškodnine v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe) ter naložilo toženki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 461,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila).

2. S sklepom z dne 19. 1. 2019 je sodišče prve stopnje odločilo o nagradi sodne izvedenke za opravljeno izvedensko delo. Izvedenki je odmerilo nagrado v skupnem znesku 302,36 EUR (bruto znesek nagrade in nadomestilo stroškov), povečano za plačilo prispevkov, tožniku pa naložilo plačilo predujma za izvedenino v znesku 330,72 EUR.

3. S sklepom z dne 15. 5. 2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog Pd 88/2018 z dne 20. 3. 2019 ter naložilo tožniku plačilo sodne takse (po navedenem plačilnem nalogu) v znesku 414,00 EUR.

4. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za to, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženka pa za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podredno pa predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zoper oba navedena sklepa (o plačilu predujma za izvedenino ter v zvezi z ugovorom glede plačila sodne takse) pa se pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepov oziroma odločitev (o izvedenini in sodni taksi) ob upoštevanju polovičnega uspeha tožnika v postopku.

5. Tožnik v pritožbi zoper sodbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o plačilu za delo preko polnega delovnega časa nepravilna, ker je sodišče nadure večinoma obračunalo na podlagi neverodostojne evidence tožene stranke, obseg opravljenih nadur pa je izračunalo sámo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Evidenca tožene stranke je bistveno manj zanesljiva kot tožnikova, obseg dela, ki ga je zatrjeval tožnik, pa so v bistvenem potrdile priče. Predložene listine tožene stranke so nezanesljive, v evidencah manjkajo podatki od 24. 2. 2017 do 19. 4. 2017, ker jih je toženka iz evidenc verjetno brisala. Tudi sodišče je ugotovilo, da so evidence za posamezna obdobja neresnične, zato ni razumljivo, da je evidence iz drugih obdobij (od 19. 4. 2017 do 23. 7. 2017 in od 9. 8. 2017 do 6. 1. 2018) štelo za zanesljive. Sodišče bi moralo upoštevati jasen in konkreten izračun tožnika, ki ga tožena stranka ni argumentirano prerekala, ter odločiti na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, saj je bila toženka kot delodajalec po 18. členu ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa (vključno z nadurami) tožnika. Sodišče pri odločitvi o plačilu nadur tudi ni upoštevalo, da je bila toženka dolžna izplačati nadure ob izplačilu plače, saj je odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo (šele) od 18. 1. 2018. Ta odločitev se ne da preveriti, ker ni obrazložena, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo dodatke za delo v nedeljo in na praznik za čas od julija do decembra 2017 v nižjem znesku kot je zahteval s tožbo, ker je izračun izvedenke (napačno) izdelan po evidenci tožene stranke. Neutemeljeno je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo stroškov prehrane, že zato, ker je tožena stranka v plačilnih listah obračunavala tožniku prehrano med delom. Tožnik je izpovedal, da je toženka zaposlenim sicer dovolila, da si naredijo kaj za jesti, nikoli pa ni bilo govora o tem, da bi bila prehrana vključena v plačo. To ni bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi direktorja, da so delavcem prehrano verjetno izplačevali. Zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna, predstavlja odločitev mimo trditvene podlage pravdnih strank, ki ni ustrezno obrazložena (razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in v nasprotju med seboj) in je protispisna. Stroški prevoza na delo so bili priznani le v višini 3,60 EUR (vozovnica v eno smer), čeprav toženka tožbenih navedb niti po temelju niti po višini ni prerekala, le pavšalno je navedla, da je tožnik prejel plačane vse postavke iz plačilnih list. Sodišče tudi v zvezi z zahtevkom za povračilo potnih stroškov ni uporabilo določbe 214. člena ZPP (relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP). Če bi to določbo uporabilo pravilno, bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, ker bi moralo zadevo presojati v luči neprerekanih dejstev. Nelogična in brez prave obrazložitve je odločitev, da tožniku povračilo stroškov za meseca oktober in november ne pripadata. Ni pomembno, kako je bila obračunana plača tožnika na plačilnih listah. Tudi iz izpiskov iz TRR tožnika je razvidno, da je bil tožniku izplačan le del plače, ne pa tudi potni stroški.

Glede odškodnine za mobing tožnik izpostavlja, da je sodišče spregledalo, da je bila vodja kuhinje A.A. večino časa odsotna, s tožnikom je delala le dve do tri ure na dan, B.B. pa je bil natakar in ni delal v kuhinji. Pričanja C.C. ni potrdila nobena izmed prič. Sicer pa C.C. sploh ni izpovedovala po resnici niti o domnevni izročitvi regresa v gotovini niti glede drugih vprašanj. Zato ni utemeljenih razlogov, zaradi katerih ji je sodišče verjelo v zvezi z vprašanjem, ali ji je tožnik povedal za trpinčenje in šikaniranje s strani vodje lokala. Tožnik je obširno in s konkretnimi dogodki pojasnil nedopustna ravnanja, ki predstavljajo nadlegovanje in trpinčenje. Sodišče je nepravilno odločilo, da se tožnikovi očitki nadrejenemu nanašajo le na kričanje in žaljenje, čeprav je šlo zlasti za šikaniranje in degradiranje njegovega dela, zato je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo.

Nepravilna pa je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče tožniku ni priznalo stroškov za pregled spisov, poizvedbe, posvete s stranko. O stroških izvedenke in priče B.B. ter o povračilu sodne takse pa sploh ni odločilo, čeprav bi o teh stroških moralo odločiti v skladu z načelom uspeha. Zato je tožnik vložil pritožbo oziroma ugovor tudi zoper sklepa o izvedenini in plačilu sodne takse. Sodišče tožniku nepravilno ni priznalo potnih stroškov prihoda na obravnavo v priglašeni višini, saj je bil prisoten na treh narokih (29. 8., 5. 10. in 9. 11. 2018), na naroke pa je prišel iz Avstrije, kjer je bil zaposlen do 25. 9. 2018, nato pa iz Bolgarije, kjer ima stalno prebivališče, saj v Republiki Sloveniji ne živi več.

6. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika zoper sodbo predlaga njeno zavrnitev in predlaga pritožbenemu sodišču potrditev zavrnilnega dela sodbe.

7. Toženka v pritožbi zoper sodbo navaja, da se v času od začetka zaposlitve 24. 2. 2017 do 18. 4. 2017 tožnik ni evidentiral preko kontrolne ure, toženka pa mu je kljub temu obračunavala poln delovni čas in praznike, čeprav v tem obdobju praktično ni dela, ker gre za mrtvo sezono v gostinstvu. Tožnik je imel v obdobju zaposlitve pri toženki po obračunskih listih le 6 ur in 44 minut viška ur, ker je imel oddelanih 1822 ur in 44 minut, fond polnega delovnega časa za to obdobje pa je 1816 ur, ni pa imel presežnih ur, kot jih je ugotovila izvedenka. Toženka je v referenčnem obdobju enega leta viške ur iz maja in junija 2017 kompenzirala tako, da je v ostalih mesecih delal manj. Ni mogoče slediti prvostopenjskemu sodišču, da tožnik ni bil odsoten z dela v času od 23. 7. 2017 do 31. 7. 2017 ter od 1. 8. do vključno 9. 8. 2017 in da evidenca tožene stranke iz kontrolne ure ni pravilna. Tožnik ni izkazal, da je bil v tem času na delu, za kar bi lahko predložil ustrezne izpiske kontrolne ure. Nesprejemljivo je navajanje sodišča, da ni mogoče, da bi tožnik izostal z dela v tem času, ko je potreba po delavcih zaradi obilica dela. V pogodbi o zaposlitvi je bila določena maksimalna plača v neto znesku, kar pomeni, da je v to všteto tudi delo na dan nedelje in praznike, ker je tožnik delal v specifičnem neenakomerno razporejenem delovnem času. Do dodatkov za delo na nedelje in praznike bi bil upravičen le, če bi delal v normalnem delovnem času od ponedeljka do petka in bi bil začasno razporejen na delo na dan nedelje ali praznika, nikakor pa kadar gre za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času. Brez dokazila, kje je bival in da se je dejansko vozil na delo iz D., kot je trdil, tožnik do povračila stroškov za prevoz ni upravičen. Napačna je tudi odločitev, da mora tožena stranka tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2017 v znesku 750,00 EUR. Tožniku je bil znesek plače za december v višini 600,00 EUR nakazan na njegov TRR, zato je protispisna ugotovitev, da naj bi šlo pri izročenem denarju v kuverti za del plače za december. Denarja je bilo 640,00 EUR in ne 400,00 EUR, to pa je bil regres in ne del plače za december.

8. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke zoper sodbo predlaga njeno zavrnitev. Pritožba toženke vsebuje nedopustne pritožbene novote v zvezi z odločitvijo o nadurah. Tožnikovih navedb o obsegu dela in nadurah ni substancirano prerekala, kar bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati. Zmotno je stališče, da tožniku ne pripada dodatek za delo v nedeljo in praznik, ker je delal v neenakomerno razporejenem delovnem času, pa tudi stališče, da so bili dodatki vključeni v plačo. Za to ni podlage niti v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi niti v izvedenih dokazih.

9. Tožnik se pritožuje zoper sklep z dne 19. 1. 2019 o plačilu izvedenine ter zoper sklep z dne 15. 5. 2019, izdan v zvezi z njegovim ugovorom zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse. V obeh pritožbah poudarja, da je sodišče napačno odločilo, ker mu je naložilo v plačilo stroške izvedenca in sodne takse, ker bi moralo upoštevati, da je v sporu delno uspel in stroške, glede na uspeh v postopku, vsaj delno naložiti v plačilo toženi stranki. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev obeh sklepov.

K pritožbama obeh strank zoper sodbo:

10. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

11. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, oziroma kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi (zlasti tožnik v svoji pritožbi zoper sodbo). Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je v pretežnem delu tudi materialno pravno pravilna, le odločitev o stroških postopka je deloma napačna, ker je sodišče prve stopnje tožniku stroške priznalo v prenizkem znesku.

12. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje ustrezno obrazložitev z jasnimi razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Zato jo je mogoče preizkusiti, čeprav glede posameznih vprašanj res ne vsebuje obsežnejše obrazložitve (npr. glede teka zakonskih zamudnih obresti, stroškov postopka, glede povračila stroškov prehrane, potnih stroškov za oktober in november 2017 ipd., kar izpostavlja tožnik v pritožbi zoper sodbo). Tožnik v pritožbi na več mestih uveljavlja navedeno absolutno bistveno kršitev zlasti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, s čimer po vsebini uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako v pretežnem delu neutemeljeno (razen glede odločitve o stroških postopka), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

13. Tožnik iz istega razloga, to je zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in materialno pravnimi stališči sodišča prve stopnje, uveljavlja tudi bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, to je protispisnost, ki v obravnavani zadevi prav tako ni podana (niti v zvezi z vprašanjem nadur niti v zvezi z odločitvijo o povračilu stroškov prehrane, kar uveljavlja tožnik v pritožbi). Ta kršitev je podana le, kadar gre za napako v povzemanju izpovedi prič oziroma vsebine listin, oziroma takrat, kadar sodišče izpovedim prič oziroma listinam pripiše drugačno vsebino, kot izhaja iz zapisnikov oziroma listin, ne pa v primerih, kadar stranka ne soglaša z dokazno oceno sodišča. 14. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP z neupoštevanjem določbe 214. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik. Ni mogoče pritrditi tožniku, da toženka ni obrazloženo prerekala tožbenih navedb v zvezi z obsegom opravljenega dela v spornem obdobju tožnikove zaposlitve pri toženki oziroma glede dela, opravljenega preko polnega delovnega časa (glede na prerazporeditev delovnega časa), oziroma da ni oporekala višini izračuna stroškov za prihod na delo, ki jih je uveljavljal tožnik, ker je le pavšalno navajala, da je tožnik prejel plačane vse postavke iz plačilnih list. Tako iz odgovora na tožbo kot tudi iz pripravljalnih vlog toženke oziroma njenih dodatnih navedb, podanih na narokih za glavno obravnavo, je jasno razvidno, da je (dovolj konkretno) nasprotovala dejstvom, ki jih je kot bistvena izpostavljal tožnik in tožbenemu zahtevku za plačilo nadur, stroškov prehrane, potnih stroškov in drugih zahtevkov, ki jih je tožnik uveljavljal v tem sporu. Zato je neutemeljen tožnikov očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po citirani določbi ZPP, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno uporabilo (tudi) določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, po kateri se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Prav tako tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage strank, saj to ne drži. 15. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev. Bistvene ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, so: - Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2017 zaposlen pri toženki za opravljanje dela gostinskega delavca od 24. 2. 2017 do 8. 1. 2018 za polni delovni čas, za petdnevni delovni teden, osem ur dnevno in s posebno določbo, da se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pri čemer se kot referenčno za izravnavo ur šteje obdobje 12 mesecev.

- Tožnik je 1. 3. 2017 s toženko sklenil tudi kreditno pogodbo o posojilu v višini 5.000,00 EUR, ki ga je tožnik sproti odplačeval v mesečnih obrokih, kot je razvidno tudi iz obračunskih listov plač, toženka pa mu je določene zneske odtegovala od plače tudi iz naslova izvršb. - Na podlagi 11. člena pogodbe o zaposlitvi je bila določena tožnikova neto osnovna plača od 1. 5. do 30. 9. v višini 1.500,00 EUR, od 1. 10. do 30. 4. pa v višini 1.200,00 EUR.

- V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ni določeno, da bi bili v dogovorjeno neto plačo vključeni dodatki (za nedeljsko, praznično delo) ter povračilo stroškov prehrane in prevoza na delo in z dela.

- Na podlagi obračunskih listov plače (plačilnih list) je bilo ugotovljeno, da tožnikova neto plača ni bila obračunana v dogovorjenih neto zneskih (1.200,00 EUR oziroma 1.500,00 EUR). V posameznih mesecih, npr. v marcu in aprilu 2017, je tožnikov mesečni prejemek sicer znašal 1.200,00 EUR, vendar kot vsota neto plače, dodatkov ter povračila stroškov prehrane in prevoza na delo in z dela. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku plačala le osnovno neto plačo brez dodatkov (za nedelje, praznike) in da mu tudi stroškov (za prehrano, prevoz na delo) ni plačala, razen za dva meseca, ko so bili njegovi mesečni prejemki po plačilnih listah višji. Natančni podatki za celotno sporno obdobje so razvidni iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

- Za mesec oktober 2017 je sodišče prve stopnje na podlagi plačilne liste za ta mesec pravilno ugotovilo, da bi tožnikova neto plača morala znašati 1.200,00 EUR, obračunana pa je bila le v višini 1.171,45 EUR, skupaj s stroški pa v znesku 1.300,00 EUR. Zato je sodišče za ta mesec štelo, da je toženka poleg neto plače (1.200,00 EUR) poravnala tudi stroške prevoza na delo in z dela. Enako pa je ugotovilo tudi za november 2017. Za december 2017 pa je bil tožniku (glede na podatke iz plačilne liste) plačan le znesek 1.200,00 EUR (1.171,45 EUR iz naslova plače in 28,55 EUR iz naslova povračila stroškov), torej le neto plača brez povračila stroškov, enako kot v preostalih mesecih v spornem obdobju (upoštevajoč dogovorjeno neto plačo v višini 1.200,00 EUR oziroma 1.500,00 EUR po pogodbi o zaposlitvi).

- Glede na tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela, dodatkov za nedeljsko delo, stroškov v zvezi z delom, je sodišče prve stopnje ugotavljalo obseg opravljenega dela tožnika v spornem obdobju v pretežnem delu na podlagi evidenc tožene stranke, razen za posamezna obdobja od 24. 2. 2017 do 19. 4. 2017 in od 23. 7. 2017 do 10. 8. 2017, v katerih manjkajo podatki o tožnikovi prisotnosti na delu v toženkini evidenci. Za to obdobje je na podlagi tožnikove izpovedi, ki so jo potrdile priče - njegovi sodelavci (sodelavca B.B., E.E., vodja kuhinje A.A.), ugotovilo, da je tožnik v tem času dejansko opravljal delo kot kuhar in da poleti ni bil na dopustu (kar je natančno obrazloženo v drugem odstavku 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Za ugotovitev dejanskega obsega opravljenega dela v obdobju, za katerega so evidence tožene stranke pomanjkljive in zato neverodostojne, je sodišče prve stopnje sodni izvedenki naložilo, da izdela evidenco delovnega časa tožnika glede na povprečje ur iz obdobja, za katero evidence obstajajo.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pristop sodišča prve stopnje k ugotavljanju obsega opravljenega dela tožnika v spornem obdobju povsem pravilen in mu tako tožnik kot toženec neutemeljeno nasprotujeta. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnikov pavšalni izračun, ki niti ne temelji na lastni evidenci opravljenih ur, saj je tožnik ni vodil, ampak le na splošnem podatku o številu ur v posameznih mesecih, še bolj nezanesljiv od toženkinega, tudi če se upoštevajo sicer precej splošne izpovedi tožnika in zaslišanih prič v zvezi z navedenimi vprašanji. Ni mogoče pritrditi pritožbi tožnika, ki - kot je že navedeno - neutemeljeno trdi, da tožnikov izračun ni bil ustrezno prerekan s strani toženke in izpostavlja, da bi že iz tega razloga sodišče moralo ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku (glede nadur, dodatkov, povračila stroškov). Pritožba tožnika tudi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki je evidence toženke za posamezna obdobja štelo za verodostojne, za posamezna obdobja, ko so bile zelo pomanjkljive, pa ne, saj obsega opravljenega dela tožnika ni mogoče ugotavljati le na podlagi tožnikovih trditev, da je delal cele dneve, če pa evidence o tem sam ni vodil. Zato je sodišče pravilno upoštevalo podatke o povprečnem obsegu dela v obdobjih, za katera so evidence vodene. Tožniku tudi ni mogoče pritrditi, v kolikor trdi, da naj bi bile evidence tožene stranke bistveno manj zanesljive in prirejene, če sam evidenc sploh nima, ne glede na to, da je po zakonskih predpisih sicer res obveznost delodajalca, da evidenco izrabe delovnega časa vodi. S tem v zvezi pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe toženke o tem, da naj bi bil tožnik dolžan dokazovati prisotnost na delu (z izpisi kontrolne ure) za obdobja, za katera sama razpolaga le s pomanjkljivimi in nerealnimi evidencami, saj bi pravilno in točno evidenco morala voditi toženka kot delodajalec, od delavcev, torej tudi od tožnika, pa zahtevati dosledno registracijo prihoda in odhoda z dela. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve toženke, da naj bi tožnik namenoma opustil registriranje prihoda in odhoda z dela v času do 19. 4. 2017 iz špekulativnih namenov, kar naj bi se kazalo v njegovi zahtevi za plačilo nadur in ostalih stroškov. Njeno stališče je nesprejemljivo in nelogično zlasti zato, ker gre za obdobje na začetku zaposlitve tožnika pri toženki. Glede na izpoved tožnika in prič - njegovih sodelavcev, pa tudi ni nobenega dvoma o tem, da je tožnik v poletnih mesecih, to je v sezoni, delo opravljal v polnem obsegu, zato so tudi pritožbene navedbe toženke s tem v zvezi neutemeljene.

17. Sodišče prve stopnje je odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo dela, opravljenega preko polnega delovnega časa, plačilo dodatkov (za nedeljsko delo, delo na praznik), povračilo stroškov prehrane in potnih stroškov za prihod na delo ter regresa za letni dopust oprlo na pravilno pravno podlago. Upoštevalo je določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki jih je navedlo zlasti v 4. točki obrazložitve sodbe (pa tudi v 7. in 8. točki), pa tudi določbe Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/2016 - KP dejavnosti). Pri odločitvi je zlasti upoštevalo: - da je tožnik delo pri toženki, ki opravlja dejavnost sezonskega značaja (gostinstvo, turizem), opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času z referenčnim obdobjem 12 mesecev, v skladu z določbami 148. in 158. člena ZDR-1 ter 37. člena KP dejavnosti, ki določa, da se v primerih, ko to narekujejo objektivni tehnični razlogi ali razlogi organizacije dela, pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju 12 mesecev; - da je imel tožnik na podlagi 11. člena pogodbe o zaposlitvi poleg neto plače (dogovorjene v višini 1.200,00 EUR oziroma 1.500,00 EUR) pravico do dodatkov, ki se na podlagi tretjega odstavka 127. člena ZDR-1 določijo glede na posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med katere poleg dodatka za nadurno delo spadajo tudi dodatki nedeljsko delo in delo na dan praznika, s tem da se višina dodatkov določi v odstotku od osnovne plače v kolektivni pogodbi; - da ima tožnik pravico do povračila stroškov v zvezi z delom iz 130. člena ZDR-1 in sicer do povračila stroškov prehrane med delom po določbi 74. člena KP dejavnosti, ki v drugem odstavku določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, če delodajalec ne zagotavlja toplega obroka, ter do povračila stroškov za prevoz na delo v skladu z določbami 75. člena KP dejavnosti (100 % stroškov najcenejšega javnega prevoza za dan prisotnosti na delu); - da ima tožnik pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust, v skladu z določbami 131. člena ZDR-1, pri čemer je po določbi 4. točke 67. člena KP dejavnosti regres za letni dopust za leto 2017 znašal 950,00 EUR.

18. Po oceni vseh izvedenih dokazov, zlasti pa ob upoštevanju izvedenskega mnenja sodne izvedenka F.F., je sodišče prve stopnje pravilno delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dela, opravljenega preko polnega delovnega časa, ob nedeljah in praznikih v spornem obdobju, pri čemer je pravilno upoštevalo v izvedenskem mnenju ugotovljeno število presežnih ur v posameznih mesecih, število ur, opravljenih na nedelje in praznike, urno postavko za posamezna obdobja (izračunano v bruto znesku, glede na dogovorjeno neto plačo 1.200,00 EUR oz. 1.500,00 EUR po pogodbi o zaposlitvi) ter višino dodatkov po KP dejavnosti, ki za delo preko polnega delovnega časa znaša 30 %, za delo ob nedeljah 50 % in za delo na praznik 150 % urne postavke. Svojo odločitev je natančno obrazložilo zlasti v tretjem odstavku 6. točke ter v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere so razvidni izračuni plače, do katere je še upravičen tožnik, ker mu je tožena stranka ni plačala v zneskih, do katerih je upravičen (nadurno delo, dodatki za praznik, nedeljo). Izračuni so pravilni, ker temeljijo na podatkih, ki so razvidni zlasti iz Tabele 2, iz izračunov dodatkov za nedeljsko in praznično delo ter izračunov plače za opravljeno presežno delo v izvedenskem mnenju (l. št. 85, 86 in nasl.). Izvedensko mnenje je izdelano strokovno in v skladu s pravilnimi navodili sodišča prve stopnje, izvedenka pa je podala ustrezna pojasnila v zvezi s pripombami strank tudi na zaslišanju pred sodiščem na naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi mnenja izvedenke sprejelo pravilno odločitev. S tem v zvezi ni utemeljena niti pritožba tožnika, ki izračunom nasprotuje zlasti zato, ker v pretežnem delu temeljijo na evidencah o delovnem času tožene stranke, ki naj bi bile napačne in nezanesljive. Prav tako neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, ki ves čas postopka in tudi v pritožbi - kljub deloma pomanjkljivim evidencam o delovnem času tožnika, ki jih je sama vodila, zaradi česar je moralo sodišče prve stopnje z drugimi dokazi ugotavljati obseg opravljenega dela v posameznih obdobjih - vztraja pri stališču, da tožnik ni opravil v spornem obdobju nobenih presežnih ur.

19. Zmotno je tudi stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o obrestnem zahtevku glede plače iz naslova opravljenega nadurnega dela, ki jih je tožniku prisodilo od 18. 1. 2018 dalje. Kadar se nadure ugotavljajo po koncu referenčnega obdobja v zvezi z neenakomerno razporeditvijo delovnega časa, zakonske zamudne obresti tečejo šele od tega dne dalje (v obravnavanem primeru je to datum zapadlosti plače za december 2017). Zato so pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi neutemeljene.

21. V zvezi z zahtevkom za povračilo stroškov prehrane med delom in prevoza na delo in z dela je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe 130. člena ZDR-1 ter določbe KP dejavnosti. Na podlagi drugega odstavka 74. člena KP dejavnosti ima tožnik pravico do povračila stroškov prehrane med delom, če mu toženka ni zagotavljala toplega obroka. Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, ki jo potrjuje izpoved C.C., da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Zato je pritožba tožnika s tem v zvezi neutemeljena.

22. Obe stranki neutemeljeno nasprotujeta odločitvi o tožbenem zahtevku za povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela. Brez podlage je stališče toženke, da bi moral tožnik posebej dokazovati, da se je dejansko vozil na delo iz D. (naslov njegovega bivališča je naveden že v pogodbi o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 75. člena KP dejavnosti tožniku pravilno prisodilo povračilo stroškov za prevoz na delo na podlagi njegove izpovedi, da se je na delo vozil z avtobusom iz D., nazaj pa s taksijem glede na njegov delavnik, ki se je zaključil pozno zvečer ali ponoči, pri čemer je upoštevalo, da je toženka tožniku priznavala stroške prevoza na delo in z dela v višini cene javnega prevoznega sredstva, to je 3,60 EUR na dan. Ugotovilo je, da cena vozovnice od G. do D. v eno smer ne znaša več kot 1,80 EUR, kar je 3,60 EUR v obe smeri ter glede na izvedenkino evidenco tožnikovega delovnega časa tožniku v času zaposlitve pri toženki prisodilo znesek 828,00 EUR iz tega naslova. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je toženka povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za oktober in november poravnala. Tožnikova pritožba s tem v zvezi ni utemeljena. Dejstvo je, da so v teh dveh mesecih tožnikovi mesečni prejemki znašali več kot 1.200,00 EUR (neto) mesečno, saj je prejel višje zneske, ki so razvidni iz plačilnih list, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot poravnavo stroškov prevoza. Pri tem ni odločilnega pomena dejstvo, da je bil na TRR tožnika nakazani znesek za ta dva meseca opredeljen kot plača. 23. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, ki oporeka odločitvi o plačilu regresa za letni dopust za leto 2017. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnikova mama namesto tožnika prevzela 400,00 EUR (v gotovini), vendar je bil to del decembrske plače, ker je 600,00 EUR prejel na račun (200,00 EUR pa so mu odtegnili zaradi izvršbe). Direktor toženke in solastnica toženke C.C. sta sicer izpovedala, da naj bi vodja kuhinje regres v kuverti izročila tožnikovi mami. Vodja kuhinje A.A. pa je izpovedala, da je dobila nalogo, naj tožniku izroči nek denar preko sodelavca B.B., ni pa vedela, kaj se je s tem poravnalo niti koliko denarja je bilo v kuverti. Tudi iz izpovedi priče B.B. izhaja, da mu ni bilo nikoli naročeno karkoli v zvezi s tožnikovim regresom - prejel je le kuverto z naročilom, da naj jo izroči tožnikovi mami, ko pa je pred njim odprla kuverto, je videl, da so bili v njej štirje bankovci po 100,00 EUR. Navedeni priči torej nista vedeli, da bi šlo za plačilo regresa. Glede na njuni izpovedi, izpoved tožnika in njegove mame H.H., ki je povedala, da jo je sin prosil, naj namesto njega 9. 1. 2018 prevzame del plače za december, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da toženka ni dokazala, da bi tožniku 400,00 EUR plačala iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust. Zato je tožniku utemeljeno prisodilo vtoževani znesek iz tega naslova.

24. Sodišče prve stopnje je na podlagi dovolj prepričljivo obrazložene dokazne ocene zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, zato so pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi neutemeljene. Ugotovilo je, da tožnik C.C. ni povedal za trpinčenje s strani vodje lokala, verjelo pa je tudi izpovedi priče A.A., da ji je tožnik le omenil, da sta se z vodjo lokala skregala, nobena od prič pa ni slišala za kričanje in žaljenje s strani vodje lokala, razen priče B.B. v enem samem primeru. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da priče, ki so s tožnikom delale, niso zaznale neprimernega ravnanja nadrejenega nasproti tožniku. Na tej podlagi je sprejelo materialno pravilno odločitev, da v tožnikovem primeru, kljub konfliktom z vodjo, o katerih je izpovedal tožnik, vendarle ni dokazano ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, do tožnika, ki bi imelo takšno težo, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

25. Delno pa je utemeljena pritožba tožnika zoper odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da sodišče pri odločanju stroških postopka tožniku neutemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov za prihod tožnika na naroke za glavno obravnavo in sicer za tri naroke, na katerih je bil tožnik prisoten (29. 8. 2018 - na narok je tožnik prišel iz Avstrije, kjer je tedaj delal v kraju I. v hotelu do 25. 6. 2018, kar je dokazoval s predloženo pogodbo o zaposlitvi; 5. 10. 2018 in 9. 11. 2018 - na naroka je tožnik prišel iz Bolgarije, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, ker v RS ne živi več). Potni stroški tožnika, glede na predloženi stroškovnik tožnika na zadnjem naroku za glavno obravnavo, znašajo: kilometrina na relaciji I. (Avstrija) - J. - I. v znesku 404,04 EUR, 2 x kilometrina na relaciji K. (Bolgarija) - J. - K. (Bolgarija) v znesku 913,16 EUR, kar skupaj znaša 4.056,68 EUR, tožniku pa je sodišče za potne stroške za dva naroka priznalo le 197,44 EUR. Tožnik je do povračila stroškov prihoda na sodišče upravičen, ker spadajo med potrebne stroške po 155. členu ZPP. Te stroške je potrebno prišteti stroškom tožnika, ki jih je pravilno odmerilo prvostopenjsko sodišče v znesku 2.950,00 EUR (kot izhaja iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), tako da potrebni stroški tožnika znašajo skupaj 6.809,24 EUR. Tožnik, ki je v sporu uspel z dobro polovico svojega zahtevka, je upravičen do povračila stroškov v višini 3.404,62 EUR. Potrebni stroški toženke, ki jih je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje, znašajo 2.018,00 EUR, toženka pa je glede na polovični uspeh v postopku upravičena do povračila stroškov v znesku 1.014,00 EUR. Po poračunu stroškov je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.390,62 EUR. V tem obsegu je torej pritožba tožnika zoper odločitev o stroških utemeljena, zato je pritožbeno sodišče prisojene stroške v VI. točki izreka izpodbijane sodbe zvišalo na navedeni znesek, kot je razvidno iz izreka te sodbe in sklepa.

26. V ostalem pa pritožba tožnika zoper odločitev o stroških ni utemeljena, saj so bili stroški odmerjeni pravilno in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT), ob upoštevanju določb 163. člena ZPP, po katerih sodišče odloči o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke (prvi odstavek), stranka pa mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek), s tem da mora povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (tretji odstavek). Pritožba se neutemeljeno zavzema za povračilo stroškov za posvete s stranko, poizvedbe in pregled spisov, ki jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo, ker gre za storitve, ki so zajeta v priznanih nagradah po drugih tarifnih številkah (tar. št. 39), sodišče prve stopnje pa tožniku tudi pravilno ni priznalo nagrade za peto pripravljalno vlogo, ki - glede na njeno vsebino - ne spada med potrebne stroške postopka (155. člen ZPP). Pritožba tožnika je neutemeljena tudi v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ker ni odločilo glede stroškov izvedenke, čeprav je tožnik moral plačati za izvedbo tega (z njegove strani predlaganega) dokaza predujem v znesku 500,00 EUR, o stroških priče in o povračilu sodne takse. Tožnik v stroškovniku (l. št. 110 in 111) ni priglasil stroškov izvedenca niti stroškov priče, zato mu jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo oziroma o njih ni odločalo.

27. Glede stroškov za povračilo sodne takse pa je treba upoštevati določbe Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) oziroma posebnosti, ki veljajo za taksne obveznosti v individualnih delovnih sporih, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

28. Ker so s pritožbo tožnika uveljavljani pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zoper sodbo delno ugodilo ter v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka, tako da je stroške, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, zvišalo na znesek, ki je razviden iz izreka te sodbe in sklepa. V ostalem je pritožbo tožnika zoper navedeno sodbo in v celoti pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

K pritožbama tožnika zoper sklep o izvedenini ter sklep o sodni taksi:

29. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sprejeti odločitvi v obeh sklepih pa sta tudi materialno pravno pravilni.

30. Tožnik neutemeljeno izpodbija sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 1. 2019 (datum sklepa je očitno napačen, ker je iz njegove obrazložitve razvidno, da se sklicuje na zahtevo izvedenke za odmero nagrade z dne 15. 3. 2019). S tem sklepom je sodišče prve stopnje tožniku naložilo v plačilo stroške predujma za izvedenko in odmerilo nagrado izvedenki za izvedensko delo. Višini odmerjene nagrade in stroškov tožnik v pritožbi ne nasprotuje, se pa zavzema za to, da bi sodišče stroške izvedenca naložilo v plačilo toženi stranki glede na tožnikov delni uspeh v postopku. Navedeni sklep o nagradi izvedenca temelji na določbi drugega odstavka 249. člena ZPP, ki določa, da glede povračila stroškov nagrade za izvedence veljajo smiselno določbe drugega in tretjega odstavka 242. člena tega zakona, po katerem sodišče v sklepu, s katerim se odmerijo stroški za priče, odredi izplačilo iz predujma, če predujem ni bil položen, pa naloži stranki, naj plača določeni znesek priči v osmih dneh. Določba tretjega odstavka 242. člena ZPP torej smiselno velja tudi za izvedenca in predstavlja pravilno pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, ki ga tožnik neutemeljeno izpodbija. Tožnik je predlagal dokaz z izvedencem, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu z določbami ZPP, ko mu je naložilo v plačilo predujem za stroške izvedenca. Stroški izvedenca spadajo med pravdne stroške. O stroških postopka se praviloma odloči v sodbi, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje, v skladu z določbami 163., 154. in 155. člena ZPP, ne pa v sklepu o odmeri nagrade izvedencu in o plačilu predujma za stroške izvedenca. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Kot je že navedeno zgoraj, pa je v navedeni zadevi bistveno, da tožnik ni priglasil vseh stroškov do konca glavne obravnave, v skladu z določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP. Ker stroškov izvedenca ni priglasil, sodišče prve stopnje v sodbi tudi ni moglo odločiti o povrnitvi teh stroškov (čeprav bi bil glede na tožnikov delni uspeh v postopku do povračila teh stroškov vsaj deloma upravičen).

31. Neutemeljena pa je tudi tožnikova pritožba zoper sklep z dne 15. 5. 2019 o zavrnitvi ugovora tožnika zoper plačni nalog o odmeri sodne takse za tožbo, ki naj bi bil napačen zaradi neupoštevanja dejstva, da je tožnik v sporu uspel s polovico zahtevka. Tudi sklepi sodišča v zvezi z odmero sodne takse niso sklepi, s katerimi bi se odmerjali stroški postopka po načelu uspeha. V pravdnem postopku je treba sodne takse plačevati sproti že med postopkom (taksna obveznost po določbah Zakona o sodnih taksah /ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl./ nastane ob vložitvi tožbe), v individualnih delovnih sporih pa po določbi tretjega odstavka 5. člena tega zakona nastane taksna obveznost kasneje, ko je sodna odločba (s katero se postopek konča) vročena stranki (kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa). V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da obravnava navedb (iz ugovora) glede sodne takse kot dela pravdnih stroškov tega postopka, ki je nastal po izdani sodbi, niso predmet tega sklepa. Sklep je torej zakonit in ga pritožba neutemeljeno izpodbija.

32. Ne glede na navedeno pa je potrebno upoštevati, da mora sodišče v individualnih delovnih sporih, glede na posebno ureditev glede plačevanja sodnih taks za tožbo v ZST-1, odločiti o povračilu stroškov sodne takse potrebno odločiti kasneje (po izdaji sodbe) s posebnim sklepom. Tožnik je sicer že v ugovoru zoper plačilni nalog med drugim navedel, da naj sodišče odloči glede stroškov sodne takse, glede na njegov delni uspeh v pravdi. Zato je potrebno šteti, da je tožnik s tem podal tudi zahtevo za povračilo stroškov sodne takse (in s tem izpolnil pogoje iz 163. člena ZPP za odločanje sodišča o povrnitvi stroškov), o kateri mora sodišče prve stopnje odločiti, ob upoštevanju načela uspeha v postopku (ker o plačilu sodne takse s sodbo ni bilo mogoče odločiti, ker taksna obveznost tedaj še ni nastala).

33. Ker sta pritožbi tožnika zoper sklep o izvedenini in zoper sklep o sodni taksi neutemeljeni, saj niso podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi tožnika zoper navedena sklepa sodišča prve stopnje kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

34. Ker je tožnik s pritožbo zoper sodbo delno uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov, v skladu z načelom uspeha (165., 154. in 155. člen ZPP). Potrebni stroški tožnika v pritožbenem postopku znašajo: pritožba - 625 točk (glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe skupaj s stroški postopka), 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, to je 808,86 točk oz. 485,31 EUR (obračunano po vrednosti točke 0,60 EUR). Tožnik je uspel s pritožbo zoper sodbo delno, tako da je uspel stroške zvišati za 1.929,62 EUR, tako da je njegov uspeh s pritožbo približno 14 %, zato je upravičen do povrnitve stroškov pritožbe v sorazmernem znesku, to je v znesku 68,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je toženka dolžna povrniti pritožbene stroške v tem znesku, kot je razvidno iz izreka te sodbe in sklepa.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovorov na pritožbo zoper sodbo nasprotne stranke, tožnik pa sam krije svoje pritožbene stroške za obe pritožbi zoper sklepa sodišče prve stopnje o izvedenini in sodni taksi, s katerima ni uspel (154. in 155. člen ZPP).