Jedro

Izločitveni zahtevki, o katerih je odločalo sodišče, ki je izvrševalo zaplembo (21. člen), so se nanašali na stvarne pravice tretjih, torej tudi lastninsko pravico tretjih, ki jih zaplembna odločba iz 8. člena, ni smela zaobseči, ker zoper njihovo premoženje zaplemba ni bila izrečena.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 4902-1/2019-2 z dne 2. 4. 2019 se zavrne.

II. Tožba zoper odločbo Upravne enote Tolmin št. 362-1/95 z dne 17. 1. 2019 se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo določil upravičencu A.A. za podržavljene nepremičnine 15/1, 16/4, 53, 553/2, vse k.o. ..., odškodnino v znesku 227,74 EUR (1. točka izreka) ter za plačilo zavezal B. d.d. (v nadaljevanju B.) (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so bile nepremičnine upravičencu zaplenjene na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, z odločbo Okrajnega sodišča v Tolminu št. I 21/48 z dne 13. 5. 1948. Vendar pa so bile kasneje izločene iz zaplembne mase ter je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 25. 6. 1948 odločeno, da pripadajo C.C., ker jih je A.A. v resnici kupil zanj, zato mu je sodišče na njih priznalo lastninsko pravico. C.C. je plačal takratnemu Okrajnemu ljudskemu odboru kupnino v znesku 9.600,00 DIN, višino odškodnine za podržavljene parcele pa je organ izračunal v sorazmerju z vrednostjo nepremičnin, ki niso predmet postopka denacionalizacije in jih je C.C. tudi pridobil na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Tolminu.

2. Drugostopni organ je na pritožbo B. odpravil prvostopno odločbo (1. točka izreka) in zahtevek za denacionalizacijo zavrnil (2. točka izreka), pritožbo tožnikov pa zavrnil (3. točka izreka). V obrazložitvi se je postavil na stališče, da nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, niso bile podržavljene A.A. na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe, kar izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 25. 6. 1948, s katero je bilo ugodeno izločitvenemu zahtevku C.C., ker je med njim in upravičencem obstajal dogovor, da je slednji proti vrnitvi kupnine in stroškov kupil posestvo za C.C. Okrajni izvršilni odbor v Tolminu je z odločbo št. S 329/1 140-6 z dne 19. 6. 1949 dovolil prenos lastninske pravice na nepremičninah od dotedanjega lastnika A.A. na novega lastnika C.C. Iz odločbe Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 19. 11. 1948, s katero je bilo zaplenjeno premoženje A.A. preneseno v last FLRJ kot splošno ljudsko premoženje pa izhaja, da sporne nepremičnine niso zajete v tej odločbi, temveč je v točki b) navedeno, da je C.C. po sodbi G 35/48 dolžan „splošni ljudski imovini“ plačati znesek 9.600,00 DIN. Sporne nepremičnine niso prešle v splošno ljudsko premoženje z aktom o podržavljenju, temveč v last C.C. na podlagi dogovora s A.A. 3. Tožniki v tožbi navajajo, da je bilo zaplenjeno celotno premoženje upravičenca. Pravni nasledniki so vložili zahtevo za denacionalizacijo in tožbo pri Okrajnem sodišču v Tolminu zoper pravne naslednike pokojnega C.C. Zahtevek je bil zavrnjen, potrjen na Višjem in Vrhovnem sodišču, ker je bilo premoženje pravnemu predniku odvzeto in je s tožbo C.C. to premoženje zahteval od Č. Iz sodb sodišč torej izhaja, da naj premoženje zahtevajo v denacionalizaciji. A.A. je bilo premoženje zaplenjeno z odločbo Okrajnega sodišča v Tolminu I 21/48 z dne 13. 5. 1948, zato je C.C. tudi vložil tožbo zoper Č. Kasnejša odločba Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 19. 11. 1948, s katero je bilo premoženje A.A. preneseno v last FLRJ kot Č., teh nepremičnin ne zajema, vsebuje pa navedbo, da je C.C. plačal Č. 9.600,00 DIN. Nepremičnine na podlagi te odločbe, ki naj bi predstavljala akt o podržavljenju, niso prešle v Č. Sodni postopek iz leta 1948 ne vzdrži resne presoje. V njem pravni prednik ni sodeloval, zato upravni organ ugotovitev iz te sodbe ne more uporabljati zanj. Glede na subjektivne meje pravnomočnosti sodbe ta lahko učinkuje le med strankami, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 602/99. Tožniki so v upravnem postopku dokazali, da A.A. ni kupoval za druge, temveč so bile nepremičnine njegove. To izhaja iz izjave dveh prič, ki so jih priložili. Bistveno pa je, da so bile nepremičnine A.A. zaplenjene. Iz sodbe izhaja, da je bila lastninska pravica A.A. do prenosa na C.C. priznana, ker sodišče šteje za dokazano, da je obstajal dogovor med njima glede vrnitve posestva proti vrnitvi kupnine in stroškov. Ker pa sodba proti A.A. ne more in ne sme učinkovati in ker so mu bile nepremičnine zaplenjene, ni razloga, da se mu odreka odškodnino. Sodišče je v sodbi z dne 25. 6. 1948 štelo, da so vse pravice A.A. v zvezi s spornimi nepremičninami predmet podržavljenja, zato je odločilo, da je predmet podržavljenja terjatev v višini 9.600,00 DIN. Nekje na poti med zaplembo in odločbo Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 19. 11. 1948 so bile s strani Č. nepremičnine prepuščene C.C., kar pa na odnos A.A. in Č. nima vpliva. V sodnem postopku G 35/48 je bilo jasno, da Č. razpolaga z vsemi pravicami, ki jih je pred tem imel A.A., tudi lastninsko pravico. Ker pa A.A. ni mogel vplivati na dogajanje v postopku podržavljenega premoženja in tudi sodnem ne, se izguba ne more odraziti njemu v škodo. Ideja o upravičenju do denacionalizacije terjatve je zgrešena, ker temelji na predpostavki, da je sodba z dne 25. 6. 1948 za A.A. zavezujoča. Da ni, pravi tudi Vrhovno sodišče. S takšnim zaključkom so skladne tudi sodbe nižjih sodišč. Ni bistveno, da nepremičnine niso vsebovane v odločbi Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 19. 11. 1948. Gre za upravičenje do denacionalizacije po 19. točki prvega odstavka 3. člena ZDen. ZDen je namenjen popravi krivic, nedopustno ga je razlagati „črkopisno“, da na podlagi drugega odstavka 8. člena ZDen pridemo do zaključka, da premoženje ni bilo podržavljeno, čeprav je bilo zaplenjeno in nato s sodelovanjem države prepuščeno tretji osebi. Tudi sam ZDen omogoča široko polje podržavljenja, kot izhaja iz 4. člena ZDen. Predlagajo, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijani odločbi in zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

4. Stranka z interesom v tem postopku B. predlaga zavrnitev tožbe.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

K točki I izreka:

6. Tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 4902-1/2019-2 z dne 2. 4. 2019 ni utemeljena.

7. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil denacionalizacijski zahtevek, ker nepremičnine, ki so predmet odločanja, bivšemu lastniku niso bile podržavljene, temveč so bile na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Tolminu G 35/48 z dne 25. 6. 1948 prenesene v last C.C. (enako stališče izhaja iz sodbe Upravnega sodišča U 951/04 in sodbe Vrhovnega sodišča I Up 917/05). Vprašanje podržavljenja pa je med strankami sporno.

8. Tožniki v tožbi uveljavljajo, da je bivši lastnik denacionalizacijski upravičenec, ker so mu bile nepremičnine podržavljene že z odločbo Okrajnega sodišča v Tolminu I 21/48 z dne 13. 5. 1948, s sodbo G 35/48 z dne 25. 6. 1948 pa je bilo A.A., nima vpliva.

9. Sodišče stališču tožnikov ne sledi. Po Zakonu o zaplembi in izvrševanju zaplembe je izvršitev zaplembe s končno posledico prenos lastninske pravice bivšega lastnika na Č. potekala v več fazah (do končne posledice prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi je moralo biti izdanih več odločb).

10. Nesporno je odločba Okrajnega sodišča v Tolminu I 21/48 z dne 13. 5. 1948 odločba iz 8. člena, ki določa, da s pravnomočno sodbo, s katero je izrečena zaplemba, dobi država lastninsko pravico na zaplenjenem premoženju, kakor tudi ostale premoženjske pravice, ki so obsežene z zaplembo. Vendar na podlagi 8. člena, do prenosa lastninske pravice na državo ni prišlo, v obsegu stvarnih pravic tretjih oseb, ki so smele pri izvedbi zaplembe uveljavljati izločitvene zahtevke glede zaplenjenega premoženja (20. člen). Ti izločitveni zahtevki, o katerih je odločalo sodišče, ki je izvrševalo zaplembo (21. člen), so se nanašali na stvarne pravice tretjih, torej tudi lastninsko pravico tretjih, ki jih zaplembna odločba iz 8. člena, ni smela zaobseči, ker zoper njihovo premoženje zaplemba ni bila izrečena. Take izločitvene zahtevke, ki varujejo stvarne pravice tretjih v postopkih nacionalizacije, je poznalo več zakonov, ki so našteti v 3. členu ZDen in jih pozna tudi današnja zakonodaja. Namen izločitvenega zahtevka je bil, da ne pride do prehoda v Č. premoženje, ki ni bilo last tistega, zoper katerega se je zaplemba izvajala.

11. S sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu G 35/48 z dne 25. 6. 1848 je, kot izhaja iz izreka, Č. priznalo, da se nepremičnine, vpisane pri vložni št. ..., izločijo iz zaplembne mase v zadevi A.A. in pripadajo tožeči stranki C.C., proti plačilu zneska 9.600,00 DIN. Posledično v odločbi Okrajnega sodišča v Tolminu št. 21/48-12 z dne 9. 11. 1948, pod točko a) med nepremičninami, ki se po Zakonu o zaplembi in o izvrševanju zaplembe prenesejo v last FLRJ, niso navedene nepremičnine vpisane v vl. št. ..., pač pa se pod točko b) navaja gotovina, ki preide v Č. v znesku 9.600,00 DIN kar potrjujejo tudi vpisi v zemljiški knjigi.

12. Za obravnavani postopek denacionalizacije so stališča tožnikov, s katerimi izpodbijajo pravilnost in zakonitost sodbe Okrajnega sodišča v Tolminu G 35/48 z dne 25. 6. 1948, nerelevantna, saj upravni organ in sodišče ob presoji denacionalizacijske odločbe v pravne učinke le-te ali v njeno pravnomočnost, ne more posegati. Da pa gre pri sodbi Okrajnega sodišča v Tolminu G 35/48 z dne 25. 6. 1948 za podržavljenje, kot ga določa 4. člen ZDen (tožniki navajajo, da je bilo premoženje zaplenjeno in s sodelovanjem države prepuščeno tretji osebi), sodišče z argumentacijo, ki jo je navedlo v zvezi z naravo izločitvenih zahtevkov v postopkih zaplembe, zavrača. 13. Predmet denacionalizacije bi bila lahko le kupnina v višini 9.600,00 DIN, ki bi morala, če ne bi bilo zaplembe njegovega premoženja, pripadati A.A., vendar v denacionalizaciji tega zneska tožniki niso zahtevali, kot ugotavlja drugostopni organ, tožniki pa njegove ugotovitve v tožbi ne prerekajo.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (63. člen Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji, kljub predlogu tožnikov, da glavno obravnavo opravi, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno, sporna pa je bila presoja pravnega vprašanja obstoja podržavljenja. Dokazi, ki so jih tožniki v tožbi predlagali v izvedbo, so del upravnega spisa in jih je sodišče presodilo v okviru pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Dokazni predlog za zaslišanje tožnikov pa ni bil substanciran.

K točki II izreka:

15. Tožba zoper odločbo Upravne enote Tolmin št. 362-1/95 z dne 17. 1. 2019 ni dovoljena.

16. Tožniki izpodbijajo tudi odločbo Upravne enote Tolmin, ki jo je drugostopni organ na pritožbo B. , stranke z interesom v tem postopku, odpravil in v zadevi sam odločil. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 pa je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

17. Prvostopna odločba Upravne enote Tolmin, ki je bila z drugostopno odločbo odpravljena, torej ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se s tožbo izpodbija, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Glede na navedeno določbo je sodišče tožbo zoper prvostopno odločbo zavrglo.

K točki III izreka:

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.