Jedro

Ko je odločitev o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka odložena in dolžnik odložitve v roku ne opraviči, nastane neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen, odločitev o začetku stečajnega postopka pa sodišče izda, ne da bi izvajalo dokaze. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot to trdi pritožnik, ki je očitno zmotno pričakoval, da se bo po zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave predhodni stečajni postopek nadaljeval z izvajanjem dokazov o njegovi (in)solventnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom, odločilo, da upravitelj, imenovan s sklepom o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka z dne 29.1.2019, nadaljuje z delom ter ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, prek katere upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dolžnik, smiselno zaradi bistvene kršitve določb postopka ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Predlagal je tudi zamenjavo upravitelja.

3. Upnica je navedbam v pritožbi nasprotovala in predlagala potrditev izpodbijanega sklepa. Poudarila je, da je iz seznama izvršilnih naslovov z dne 10.12.2018 razvidno, da dolžnik nima poravnanih davkov in prispevkov do bivših zaposlenih, takšno stanje pa je trajalo tudi na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je dolžnik 28. 12. 2018 vložil zahtevo za odložitev odločanja o upničinem predlogu za začetek stečajnega postopka v skladu z 236. členom ZFPPIPP. Sodišče je dolžnika s sklepom z dne 3. 1. 2019 pozvalo, da predlog v roku treh delovnih dni dopolni s predložitvijo dokazil po 2. odstavku 236. člena ZFPPIPP, kar je dolžnik tudi storil dne 25. 1. 2019. Sodišče je zato s sklepom z dne 29. 1. 2019 odložilo odločanje o upničinem predlogu do dne 28. 2. 2019 in imenovalo upravitelja. Dolžnik je zadnji dan odloga vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo (zadeva St 000), ki pa ga na poziv sodišča ni dopolnil, zato je bil njegov predlog zavržen s sklepom z dne 15. 4. 2019. Ker tako dolžnik v roku ni opravičil zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po 1. odstavku 238. člena ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nastopila neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen (2. odstavek 238. člena ZFPPIPP). Dolžnik je sicer 9. 4. 2019 vložil obvestilo o umiku predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave (v katerem navaja, da ni insolventen), sodišče prve stopnje pa je ob vpogledu v spis opr. št. St 000 ugotovilo, da je bila navedena vloga vložena, ko so že nastopili pogoji za zavrženje dolžnikovega predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave. Ugotovilo je še, da tudi sicer ne more upoštevati take pavšalne vloge dolžnika, ki ji niso predloženi nobeni dokazi o tem, da dolžnik ni insolventen. Izjava je bila podana po nastopu neizpodbojne domneve insolventnosti, pri čemer je dolžnik s svojo zahtevo za odložitev odločanja o upničinem predlogu za začetek stečajnega postopka insolventnost predhodno priznal. V kolikor je le-to kasneje res odpravil, bi po zaključku sodišča prve stopnje moral to utemeljeno in z dokazili zatrjevati do poteka obdobja, za katero je bilo odloženo odločanje o upničinem predlogu (4. odstavek 238. člena ZFPPIPP), česar pa ni storil. 6. Dolžnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da ni bil opozorjen na posledice (začetek stečajnega postopka), če predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave ne bo dopolnil. Pri tem se sklicuje na sklep o dopolnitvi predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave z dne 5.3.2019, ki je tekel pod opr. št. St 000, ki takega opozorila ne vsebuje.

7. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Dolžnik lahko opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka bodisi tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, bodisi tako, da predloži dokaze, da je uspešno izvedel povečanje osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki in ni več insolventen (1. odstavek 238. člena ZFPPIPP). V nasprotnem primeru nastane neizpodbojna domneva, da je insolventen, sodišče pa izda sklep o začetku stečajnega postopka, ne da bi izvajalo dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 239. člena ZFPPIPP). Na navedene posledice v primeru, da do izteka roka ne opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, je bil dolžnik izrecno opozorjen v sklepu o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka z dne 29.1.2019, česar pritožbeno ne izpodbija. Te, za odločitev bistvene okoliščine, dolžnik ne more uspešno izpodbiti z navedbo, da v zadevi St 000 ni bil opozorjen na posledice, če ne bo dopolnil predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Odločitve v zadevi St 000 na vprašanje pravilnosti izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati, tudi sicer pa je iz podatkov v navedenem spisu razvidno, da dolžnik zoper nobeno odločitev sodišča ni vložil pritožbe (z navedbo o morebitnem nepravilnem/nezadostnem opozorilu na posledice), zaradi česar je sklep o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave postal pravnomočen. Ker se torej dolžnik ni finančno prestrukturiral in odpravil insolventnost (bodisi znotraj postopka prisilne poravnave, bodisi s povečanjem osnovnega kapitala; 1. odstavek 238. člena ZFPPIPP), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je o začetku stečajnega postopka odločilo izven naroka in brez izvedbe dokazov, s katerimi bi se ugotavljala dolžnikova (in)solventnost. V primeru, ko je odločitev o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka odložena in dolžnik odložitve v roku ne opraviči, po 2. odstavku 238. člena ZFPPIPP nastane neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen, odločitev o začetku stečajnega postopka pa sodišče izda, ne da bi izvajalo dokaze o tem (2. točka 1. odstavka 239. člena ZFPPIPP). To pomeni, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot to trdi pritožnik, ki je očitno zmotno pričakoval, da se bo po zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave predhodni stečajni postopek nadaljeval z izvajanjem dokazov o njegovi (in)solventnosti (glede katere tudi sicer ni predložil nobenih dokazov). Za kaj takšnega ni nobene zakonske podlage, tudi sicer pa bi to pomenilo nepotreben zastoj v postopku in dodatno (namerno ali nenamerno) zavlačevanje z odločanjem o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

9. Glede predloga za imenovanje drugega upravitelja, višje sodišče pojasnjuje, da mora o takem predlogu odločiti sodišče prve stopnje in ne višje sodišče. Zaradi tega se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu ne opredeljuje.

10. Dolžnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.