Jedro

Odnos oziroma zatrjevana zamera komandirja do tožnika ni upoštevna osebna okoliščina. Ker tožnik tako ni zatrjeval osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila neenaka obravnava zakonsko prepovedana, je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da mora tožena stranka dokazati, da tožnika ni diskriminirala. Tožbeni zahtevek je tako neutemeljen že zato, ker tožnik ni navedel osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bil neenakopravno obravnavan, zato do prevalitve dokaznega bremena sploh ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neenakopravne obravnave 1.621,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne 581,40 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo njegov zahtevek na podlagi presoje, da ga tožena stranka ni neenakopravno obravnavala, saj naj v njenem ravnanju ne bi bila podana protipravnost. Zatrjuje izdajo sodbe presenečenja zaradi argumentacije sodišča prve stopnje, da je v domeni neposredno nadrejenega, da po svojem subjektivnem prepričanju med več delavci zbere tiste, ki jih predlaga za prejem priznanja. To po njegovem mnenju pomeni, da je posledično dovoljena neenakopravna obravnava in razlikovanje po prosti presoji neposredno nadrejenega in posredno škodovanje delavcu. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage tožene stranke določena dejstva štelo za sporna, čeprav bi jih bilo skladno s teorijo afirmativne litiskontestacije treba šteti za dokazana. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vlogo tožnika in drugih sodelavcev pri dogodku 31. 7. 2017. V zvezi s tem tožnik podaja podrobne pritožbene trditve o tem, kaj se je po njegovem mnenju tedaj dogajalo, ter nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez trditev tožene stranke odločalo o vprašanju pričakovanega ravnanja vsakega izmed udeleženih policistov, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. Ponavlja, da je zahteval plačilo odškodnine iz naslova oškodovanja, saj je komandir s tem, da ga ni predlagal za prejem priznanja, ravnal diskriminatorno in neenakopravno v razmerju do tožnika, ki je bil v dogodku 31. 7. 2017 udeležen na enak način kot oba policista, ki sta prejela denarni nagradi, zaradi česar je bil finančno oškodovan. S podrobnimi pritožbenimi trditvami utemeljuje, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izjavam priče A. A., ki je pristranski, ter opozarja na posamezne dele izpovedi B. B., C. C. in D. D. Navaja, da tožena stranka v trditveni podlagi ni navedla razlogov, zakaj naj tožnik ne bi izpolnjeval pogojev za prejem nagrade. Navaja, da se sodbe v odločilnih dejstvih ne da preizkusiti oziroma so razlogi, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, v očitnem nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, zlasti z izpovedmi navedenih prič B. B., C. C. in D. D., v zvezi s katerimi sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj jim ni sledilo. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi v dogodku storil le to, kar se od njega kot policista pričakuje, česa takega tožena stranka niti ni zatrjevala. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu v zvezi z nedovoljeno diskriminacijo iz 6. člena ZDR-1. Sklicuje se na svoje trditve o tem, da je bil diskriminiran, zaradi česar bi tožena stranka morala dokazovati, da ga ni diskriminirala. Navaja, da je pri odločanju treba upoštevati ZDR-1 kot lex specialis. Meni, da je v postopku dokazal motiv nadrejenega za neenakopravno obravnavo. V zvezi s tem se sklicuje na izpovedi prič, da je bil na sestankih tožnik pogosto glasen in si je zadeve upal povedati naglas, zaradi česar ga je nadrejeni obravnaval drugače, oziroma da vodstvo ni imelo rado, da zaposleni govori kaj proti njim ter da je bil tožnik z nadrejenim v sporu. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede postopanja komisije, ki odloča o nagradi, saj to za zadevo ni pomembno. Zatrjuje pristranskost in arbitrarnost odločitve sodišča prve stopnje ter odstop od uveljavljane sodne prakse, saj je sledilo le izpovedi priče A. A. Meni, da je dokazal, da je bil obravnavan neenakopravno. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev nadaljnjih stroškov postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, torej zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar sta druga pritožbena razloga.

7. Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da je t. i. sodba presenečenja, za katero gre lahko le v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena (odločba VS II Ips 75/2016). Česa takega pritožba niti ne zatrjuje. Prepoved sodbe presenečenja pa stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč (le) pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.

8. Prav tako je bilo upoštevano pravilo o oblikovanju dokazne ocene iz 8. člena ZPP, saj je metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene bistveno kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Tega dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati. Na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo razloge, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Z nasprotovanjem dokazni oceni tožnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Sodišču prve stopnje pritožba zgolj na splošno in nekonkretizirano očita protispisnost, pristranskost, arbitrarnost in odstop od ustaljene sodne prakse, zato teh očitkov ni bilo mogoče preizkusiti.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu tožena stranka plača odškodnino zaradi neenakopravne obravnave, ker za razliko od sodelavcev B. B. in C. C., s katerima so bili skupaj udeleženi v nevarnem dogodku 31. 7. 2017, ni bil predlagan (in ni prejel) nagrade za požrtvovalnost oziroma nagrade za hrabrost skladno s Pravilnikom o priznanjih policije (Ur. l. RS, št. 34/2014 in nasl. – Pravilnik). Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovljenega zastaranja tožbenega zahtevka (352. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ), ugotovitev o skoposti in pavšalnosti navedb tožnika glede osebne okoliščine, ki naj bi bila razlog za zatrjevano neenako obravnavo (šesti odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), ter dejstva, da na strani tožene stranke ni ugotovilo nedovoljenih ravnanj neenakopravne obravnave glede predloga za prejem nagrade.

11. Tožnik s pritožbo ne nasprotuje primarnemu razlogu sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, tj. zastaranju njegove terjatve za plačilo odškodnine. Glede na to pritožbeno sodišče pravilnosti odločitve po tem temelju ni presojalo, saj je presoja omejena zgolj na razloge, navedene v pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na treh prirejenih razlogih in bi bil tožnik s pritožbo lahko uspešen le v primeru, če bi utemeljeno nasprotoval vsem trem. Že zato je treba tožnikovo pritožbo zavrniti.

12. V zvezi s tožnikovimi navedbami glede razloga za neenakopravno obravnavo s strani nadrejenega (osebne okoliščine), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so te pavšalne in skope. Poleg tega pa glede na ustaljeno sodno prakso s strani tožnika navedeni razlog za neenako obravnavo (osebna zamera nadrejenega, ker naj bi tožnik kritiziral vodstvo) ni ena od v zakonu naštetih relevantnih osebnih okoliščin, na podlagi katerih je prepovedana neenaka obravnava. Za kršitev diskriminacije sta skladno s 6. členom ZDR-1 značilna dva elementa: neenaka obravnava in nedopusten razlog neenake obravnave, ki ga predstavljajo primeroma naštete osebne okoliščine (spol, narodnost, rasa ali etnična pripadnost, vera ipd.). Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči, ne pa odnosi med posamezniki oziroma eventualne zamere ali spori med njimi (prim. odločitvi VDSS Pdp 209/2022, Pdp 333/2022, Pdp 1527/2014 idr.). Tako ni upoštevna osebna okoliščina odnos oziroma zatrjevana zamera komandirja do tožnika. Ker tožnik ni zatrjeval osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila neenaka obravnava zakonsko prepovedana, je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da mora tožena stranka dokazati, da tožnika ni diskriminirala. Tožbeni zahtevek je tako neutemeljen že zato, ker tožnik ni navedel osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bil neenakopravno obravnavan, zato do prevalitve dokaznega bremena sploh ni prišlo. Sodišče prve stopnje se je tako po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem dejanskega stanja v zvezi s prispevkom posameznih policistov v nevarnem dogodku in posledičnima predlogoma za nagradi, saj to na pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ne vpliva. Pritožbeno sodišče zato obširnih pritožbenih navedb v zvezi s tem ni presojalo, saj za odločitev niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).