Jedro

Toženec bi moral na podlagi 18. člena ZEPDSV voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah dela. S to evidenco bi toženec lahko dokazoval število ur, ki jih je tožnik opravil. Toženec pa tega ni storil, temveč je v zvezi s tem le zatrjeval, da je evidenca tožnika o opravljenih urah neverodostojna listina, ker je toženec ni podpisal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila ur, ki jih je v vtoževanem obdobju opravil. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo neto plači za meseca januar in februar 2013 in odločilo, da je tožena stranka dolžna na prisojene neto zneske plačati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker je treba znesek plače, to pa je bruto znesek, zmanjšati za plačilo davkov in prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena ZDavP-2 določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve, ter s tem tudi neto zneski znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Tako ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu s citirani predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato treba navesti le mesečne bruto zneske plač, od teh zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da v celoti na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati plačo za januar 2013 v bruto znesku 3.329,10 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje do plačila in plačo za februar 2013 v bruto znesku 2.356,40 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom o popravi toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova plače za januar 2013 plačati neto znesek 2.187,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje do plačila in iz naslova plače za februar 2013 neto znesek v višini 1.548,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2013 dalje do plačila ter za januar in februar 2013 za tožnika obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine (I. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za povračilo potnih stroškov in povračilo stroškov prehrane med delom za januar in februar 2013 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 770,56 EUR, ki jih plača na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožniku dolguje zgolj 1.000,00 EUR neto plače, saj je prispevke in vse ostale dajatve plačala in to vse od 17. 3. 2013, ko je bil tožnik odjavljen iz pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, čeprav je delo dejansko opravljal do 28. 2. 2013. V zvezi s tem je predlagala dokaz z opravo poizvedb na davčni upravi o plačanih prispevkih za tožnika. Prereka tudi navedbe o predloženi evidenci delovnih ur tožnika, ker ta ni potrjena s strani tožene stranke in je zato neverodostojna. Ker je sodišče evidenco upoštevalo, meni, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja ter je storilo bistveno kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v izpodbijanem delu ugodi in sodbo v tem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da bi tožena stranka kot delodajalec morala imeti urejene vse evidence obračuna plač in voditi tudi evidenco o plačanih prispevkih. Meni, da v kolikor bi bile resnične navedbe tožene stranke, da je plačala vse prispevke tožniku, bi to lahko zlahka dokazala. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. V zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo pritožba uveljavlja v zvezi z domnevno zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Če je dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, kar pa v obravnavani zadevi ni, to ni kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, česar pa pritožba sodišču prve stopnje ne očita.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi zaposlen za določen čas od 3. 12. 2012 do 18. 3. 2013 (A2) za opravljanje raznih gradbenih del in dogovorjeno plačo v višini 783,67 EUR; - da je tožena stranka tožnika napotila na delo v tujino (A5) in se s tožnikom dogovorila o plačilu za bruto urno postavko 13,70 EUR oziroma neto postavko 9,00 EUR; - da iz tožnikove evidence izhaja, da je v januarju 2013 opravil 243 ur in v mesecu februarju 172 ur, medtem ko tožena stranka svoje evidence delovnega časa ni predložila.

8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila za mesec januar 2013 za 243 ur dela in bi po urni postavki 9,00 EUR neto moral prejeti 2.187,00 EUR, za mesec februar 2013, v katerem pa je opravil 172 ur, pa bi moral prejeti 1.548,00 EUR neto. Zaključilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je za prisojene neto zneske plačala akontacijo dohodnine in prispevke, zato je naložilo v poravnavo te obveznosti.

9. V zvezi s številom nadur, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, toženec v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik ure dela vtoževal na podlagi podatkov lastne evidence (A5), medtem ko tožena stranka ni dostavila nobene dokumentacije za število opravljenih ur v Republiki Nemčiji v mesecu januarju in februarju 2013. V zvezi s tem je tudi povsem neutemeljena pritožba toženca, da tožnik ni upravičen do opravljenih ur, ker evidenca, ki jo je predložil v spis, s strani toženca ni bila podpisana. Toženec namreč v spis ni vložil ustreznih dokazov, iz katere bi izhajalo, koliko ur je tožnik v vtoževanem obdobju opravil, čeprav bi moral toženec na podlagi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006) voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah dela. S to evidenco bi toženec lahko dokazoval število ur, ki jih je tožnik opravil. Toženec pa tega ni storil, temveč je v zvezi s tem le zatrjeval, da je evidenca tožnika o opravljenih urah neverodostojna listina, ker je toženec ni podpisal. Glede na predlagane in izvedene dokaze je imelo tako sodišče prve stopnje podlago za zaključek, da je tožnik upravičen do plačila ur, ki jih je v vtoževanem obdobju opravil. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka za tožnika plačala prispevke in vse ostale dajatve. Glede na to, da je tožnik zatrjeval, da zanj niso bili plačani prispevki, bi bila glede na dokazno breme dolžna dokazati, da jih je plačala, česar pa v dokaznem postopku ni storila.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika za mesec januar in februar 2013 napotila na delo v Nemčijo in s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 211. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujino. Tožnik se je tekom postopka skliceval na ustni dogovor med njim in toženo stranko o urni postavki neto 9,00 EUR oziroma bruto 13,70 EUR in na plačilo po nemški zakonodaji. Tožena stranka bi morala upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavca ugodnejši. Tako je potrebno upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej Direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi, kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači (v bruto višini 783,67 EUR) v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini neto urne postavke 9,00 EUR oziroma bruto 13,70 EUR, vendar je tožniku prisodilo neto plači za mesec januar in februar 2013, ter da je tožena stranka dolžna na prisojene neto zneske plačati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. 11. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker je treba znesek plače, to pa je bruto znesek, zmanjšati za plačilo davkov in prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve, ter s tem tudi neto zneski znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Tako ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu s citirani predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato treba navesti le mesečne bruto zneske plač, od teh zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnik, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).