Jedro

Pri zapolnjevanju omenjenega pravnega standarda škode, ki normalne meje presega (oz. čezmernih obremenitev okolja), pa je sodišče prve stopnje zavzelo napačen materialnopravni pristop. Še posebej v obravnavani zadevi, ko je bila zatrjevana prepletenost večih vrst imisij, od katerih so vsaj nekatere zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov (pa tudi metod merjenja) praktično neizmerljive, je bilo potrebno kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna meja oziroma normalna obremenitev okolja s tovrstnimi vplivi. Šele odgovor na to vprašanje nam omogoča nadaljnje presojanje, ali so navedene meje presežene oz. ali je obremenitev okolja čezmerna. Pri tem pa mora sodišče izhajati iz normalnih meja in normalnih vplivov v okolici deponij, v katere so tožniki z zgoraj izpostavljenimi pogodbami po 78. členu ZVO pristali in zanje tudi dobili nadomestilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. in II. točka izreka) ter sklep sodišča prve stopnje razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka v roku 15 dni iz naslova premoženjske škode plačati prvemu tožniku in drugi tožnici vsakemu po 4.687,50 EUR, tretjemu tožniku znesek 4.033,33 EUR in četrti tožnici znesek 2.016,66 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je toženki v roku 15 dni naložilo še plačilo prvemu tožniku in drugi tožnici vsakemu po 5.000,00 EUR, tretjemu tožniku, četrti tožnici in petemu tožniku pa vsakemu po 4.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2010 dalje (II. točka izreka). V presežku je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke zavrnilo (III. točka izreka).

2. Z uvodoma navedenim (posebnim) sklepom je sodišče prve stopnje odločilo še o stroških postopka. Tožnikom je naložilo, da so dolžni toženki v roku 15 dni povrniti povzročene pravdne stroške v višini 13.539,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), stranskemu intervenientu na strani toženke pa pravdne stroške v višini 3.232,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

3. Zoper uvodoma navedeno sodbo oz. zoper njen obsodilni del, smiselno pa tudi zoper sklep o stroških, se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, posledično pa predlaga tudi spremembo stroškovne odločitve. Uvodoma izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do v prvem postopku pridobljenih izvedenskih mnenj, izpovedb prič in drugih dokazov ni opredelilo in jih očitno tudi ni upoštevalo, s čimer pritožba izpodbijani sodbi smiselno očita zagrešitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključilo, da so v obravnavanem primeru tožniki lahko upravičeni do odškodnine le v primeru čezmerne obremenitve okolja na podlagi 9. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO) v zvezi s tretjim odstavkom 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), v skladu s katerim je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje. Pri ugotavljanju „čezmernih obremenitev“ oziroma „preseganja normalnih meja“ pa sodišče prve stopnje sploh ni pojasnilo, kaj je za bližino deponije sprejemljivo oziroma ni opredelilo, kaj šteje za tako okolje kot „običajno“ in „normalno“. Izpostavlja, da je moteče vplive odlagališča predvidel že zakonodajalec, ki je zagotovil prebivalcem v okolici odmeno, zaradi česar so bile s tožniki tudi sklenjene pogodbe o nadomestilu in iz tega naslova so tožniki za vse oblike nastale jim škode dobili že 100.000 EUR, zato jim dodatna odškodnina ne pripada. Graja, da je prvostopno sodišče vse izrazito subjektivne navedbe tožnikov ocenilo kot verodostojen dokaz nedefinirane prekomerne obremenitve, s tem pa preseglo okvire proste presoje dokazov. Po njenem prepričanju pa negativni vplivi odlagališča, ki bi presegali običajne meje in ki bi lahko bili podlaga za odškodnino, v dokaznem postopku niso bili ugotovljeni. Navaja, da je zadostila vsem pogojem in zahtevam za ureditev delovanja odlagališča in za zagotovitev najmanjših možnih negativnih vplivov, zato prekomerne obremenitve, kakršne za okolje ob deponijah ne bi bile običajne, niso podane, kar izhaja iz listin v spisu o inšpekcijskih pregledih in meritvah imisij v okolici deponije, okoljevarstvenega dovoljenja, ugotovitev monitoringa za leto 2006, enako pa so ugotovili tudi med postopkom postavljeni izvedenci (D., S., P.), do teh dokazov pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Sicer pa je pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo sodišče prve stopnje sledilo mnenju izvedenca v računskem delu ocene zmanjšane vrednosti nepremičnin, spregledalo pa je, da je izvedenec vezal oceno zmanjšanja vrednosti nepremičnine na trenutek odprtja deponije, ne pa na njeno razširitev ali obratovanje. Zato je po prepričanju pritožnice nepravilna tudi prvostopna utemeljitev zavrnitve ugovora zastaranja, saj je od dne pričetka obratovanja deponije (v letu 1996), ko naj bi po mnenju izvedenca vrednost nepremičnin padla, zastaralni rok že potekel. Poleg tega prvostopno sodišče ni upoštevalo izrecnega zapisa izvedenca, da bo dejstvo zapiranja deponije na daljši rok pomenilo spremembo v percepciji kupcev na lokacijo, česar ni mogoče razlagati drugače, kot da se bo vrednost nepremičnin v prihodnosti povečala; kakor tudi, da se je njihova uporabna vrednost spreminjala in je danes v porastu. Po izvedencu tako ocenjena škoda po prepričanju pritožnice zato ne predstavlja dejanske škode, še posebej ne ob dejstvu, da tožniki v trenutnih razmerah nepremičnin ne želijo prodati. Sicer pa v času nastanka premoženjske škode, torej s pričetkom

4. obratovanja deponije v letu 1996, kakor tudi ob razširitvi deponije v letu 1999, prvi tožnik in druga tožnica še nista bila lastnika nepremičnine, katere zmanjšana vrednost je predmet odškodnine, saj sta to postala šele v letu 2000. Toženka priglaša pritožbene stroške.

5. Tožniki na pritožbo toženke niso odgovorili.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo zmotno materialnopravno stališče, v posledici katerega je nepopolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, posamezni prvostopni razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ponovno presojalo odgovornost toženke za tožnikom nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi jo le-ti utrpeli zaradi bivanja v neposredni bližini v letu 1999 razširjenega odlagališča odpadkov v upravljanju toženke. V tokratnem ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sicer pravilno in v skladu z napotki višjega sodišča (sklep I Cp 1567/2009 z dne 17. 11. 2009) utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo z vidika vseh treh različnih pravnih podlag, na katere so odškodninsko odgovornost toženke in s tem svoj tožbeni zahtevek opirali tožniki. Glede na ugotovljeno, da tožniki na podlagi dogovora iz leta 1996, za pet let podaljšanega z aneksom iz leta 2001, prejemajo mesečno rento za razvrednotenje okolja in nevarnost okolja po 78. členu ZVO, kakor tudi, da so se tožniki s toženko dogovorili še za odškodnino zaradi vpliva širitve odlagališča, vse navedene pogodbe pa še vedno veljajo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da 78. člen ZVO ne more biti podlaga za zahtevano odškodnino (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točki 11). Z zaključkom, da ima odlagališče tudi vsa potrebna upravna dovoljenja, na podlagi katerih toženka opravlja splošno koristno dejavnost (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14) pa je tudi pravilno smiselno zaključilo, da za vtoževano škodo ni podana splošna odškodninska odgovornost toženke zaradi po tožnikih zatrjevane kršitve tehničnih in upravnih predpisov v zvezi z gradnjo in delovanjem razširjenega odlagališča. Zato se je moralo prvostopno sodišče nadalje ukvarjati le še z odgovornostjo toženke po 9. členu ZVO, ki omejuje odškodninsko odgovornost le na škodo, povzročeno s čezmerno obremenitvijo okolja, v povezavi s tretjim odstavkom 156. člena ZOR, v skladu s katerim je mogoče v primeru nastanka škode pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje.

9. Pri presojanju odškodninske odgovornosti toženke, utemeljene na zadnje navedeni pravni podlagi, se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da gre pri ugotavljanju prekomernih vplivov (čezmerne obremenitve) za pravno presojo, ki se opravi na podlagi dejanskih ugotovitev, ter da je vprašanje, ali so običajne meje presežene, pravno vprašanje, standard običajne (normalne) meje pa je pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče in tega vprašanja ne sme prelagati na izvedence (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12). Sodišče prve stopnje ob tem pravilno izpostavlja, da gre za pravni standard škode, ki ga ni mogoče zamenjati s pravnim standardom krajevno običajne meje po stvarnopravnih predpisih. Upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so lahko orientacija, vendar sodišče pri presoji tega pravnega standarda nanje ni vezano. Zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov za ugotavljanje in ocenjevanje neprijetnih vonjav ni mogoče zaključiti, da z emisijami neprijetnih vonjav ni mogoče kršiti pravice do zdravega življenjskega okolja.

10. Pri zapolnjevanju omenjenega pravnega standarda škode, ki normalne meje presega (oz. čezmernih obremenitev okolja), pa je sodišče prve stopnje zavzelo napačen materialnopravni pristop. Še posebej v obravnavani zadevi, ko je bila zatrjevana prepletenost večih vrst imisij, od katerih so vsaj nekatere zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov (pa tudi metod merjenja) praktično neizmerljive, je bilo potrebno kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna meja oziroma normalna obremenitev okolja s tovrstnimi vplivi. Šele odgovor na to vprašanje nam omogoča nadaljnje presojanje, ali so navedene meje presežene oz. ali je obremenitev okolja čezmerna. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navaja, da je „pri določanju normalne meje potrebno oceniti istočasne dalj časa trajajoče odnošaje v istem kraju oz. okolju“. Torej ne sme biti več imisij, kot so sicer podane v tem predelu. Vendar pri tem sodišče prve stopnje izhaja iz dejanskih ugotovitev, „da so tožniki do širitve deponije živeli v idiličnem okolju in jim niti ne moremo naložiti določene tolerance do imisij, ki se sicer pojavljajo v urbanem okolju“ (12. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Tako izhodišče pri določanju normalne meje (in s tem zapolnjevanju pravnega standarda) je v konkretnem primeru napačno in celo v nasprotju s predhodnimi prvostopnimi ugotovitvami. Sodišče prve stopnje namreč že samo na drugem mestu ugotavlja, da tožniki že od leta 1996 na podlagi 78. člena ZVO prejemajo mesečno rento zaradi razvrednotenja oz. nevarnosti za okolje, ki ga povzroča odlagališče odpadkov, kakor tudi, da so se tožniki s toženko s pogodbo dogovorili tudi o odškodnini zaradi vpliva širitve odlagališča, do katere je nato prišlo v letu 1999 (B9). Nemogoče je tako govoriti o idiličnem bivanjskem okolju tožnikov, saj so slednji z omenjenimi pogodbami pristali na bivanje v okolici deponije in celo v okolici razširjene deponije, ki se je še bolj približala njihovemu prebivališču (2. točka pogodbe v prilogi B9), v zameno za to pa so s sklenjenimi pogodbami na podlagi 78. člena ZVO tudi dobili ustrezno oziroma vsaj dogovorjeno nadomestilo za zmanjšano uporabno vrednost nepremičnine, zmanjšano kakovost njihovega bivalnega okolja in zmanjšano vrednost nepremičnine ter izgubljeni dobiček (po neprerekanih zatrjevanjih toženke naj bi vrednost le-tega skupaj znašala 100.000 EUR).

11. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da so „pogoji življenja na območjih komunalnih deponij nesporno manj ugodni in obstojijo številne nevšečnosti, ki jim ljudje, ki živijo v okoljih brez deponij, niso izpostavljeni“. V nadaljevanju pa navaja številne konkretne nevšečnosti, katerim so tožniki izpostavljeni, in nadalje zaključuje, da je zaradi vsega tega poslabšano bivalno okolje in zmanjšana kakovost bivanja tožnikov do take mere, da so negativni vplivi od leta 1999 prekomerni. Iz takega prvostopnega sklepanja in upoštevaje že zgoraj omenjeno prvostopno izhodišče o idiličnem življenjskem okolju, v katerem naj bi tožniki predhodno živeli in torej bili do njega upravičeni, je razbrati, da je sodišče prve stopnje za kriterij normalnih meja v obravnavanem primeru vzelo življenje v idiličnem oziroma vsaj z imisijami neobremenjenem okolju. Moralo pa bi, kot že zgoraj obrazloženo in kot pravilno opozarja tudi pritožba, izhajati iz normalnih meja in normalnih vplivov v okolici deponij, v katere so tožniki z zgoraj izpostavljenimi pogodbami po 78. členu ZVO pristali in zanje tudi dobili nadomestilo.

12. V posledici opisanega zmotnega materialnopravnega izhodišča je ostalo pravno relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, kar v skladu s 355. členom ZPP narekuje razveljavitev izpodbijanega obsodilnega dela prvostopne sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem bo moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 9. člena ZVO v zvezi s tretjim odstavkom 156. člena ZOR pri zapolnjevanju pravnega standarda normalnih meja oziroma normalnih obremenitev izhajati iz normalnih imisij v okolici deponij in ugotoviti, kolikšne sicer nesporno negativne vplive le-teh so tožniki še dolžni trpeti, ker so za okolje ob deponijah normalni. Šele po odgovoru na navedeno vprašanje bo mogoče zaključiti, ali so določene nevšečnosti, ki so jim tožniki podvrženi, vendarle prekomerne in so zato tožniki poleg odškodnine, ki so jo že prejeli na podlagi 78. člena ZVO, upravičeni še do dodatne odškodnine. Ob tem je dodati, da si bo glede na ugotovljeno prepletenost več vrst imisij vsaj glede tistih, ki so merljive in za katere standardi obstajajo, mogoče pomagati z upravnimi predpisi o dovoljenih količinah imisij. Še enkrat pa bo potrebno tudi v tej smeri presoditi že izvedene dokaze in pojasniti, na podlagi katerih dokazov bo sodišče prve stopnje sprejelo svoj zaključek.

13. V kolikor bo sodišče tudi v novem sojenju zaključilo, da so tožniki upravičeni do odškodnine po tretjem odstavku 156. člena ZOR, bo potrebno pri ugotavljanju višine premoženjske škode upoštevati v pritožbi toženke izpostavljeno razumevanje izvedenskega mnenja zadnje postavljenega izvedenca gradbene stroke. Glede stališča izvedenca, da se je vrednost tožnikovih nepremičnin spremenila z dnem pričetka obratovanja deponije, bo potrebno razčistiti, ali je s tem mišljen začetek obratovanja stare deponije, kot to izpostavlja toženka, ali pa začetek obratovanja nove oz. razširjene deponije v letu 1999, ko so nastanek svoje premoženjske škode zatrjevali tožniki. S tem v zvezi bo potrebno ponovno presoditi ugovor zastaranja (v kolikor se le-ta nanaša tudi na to obliko škode). Ob morebitni neutemeljenosti navedenega ugovora bo potrebno presoditi tudi v pritožbi izpostavljeno (očitno še vedno trajajoče) spreminjanje vrednosti nepremičnin v korist tožnikov, kot ga je razbrati iz izvedenskega mnenja zadnje postavljenega izvedenca, kakor tudi vprašanje nastanka dejanske premoženjske škode (upoštevaje pripombo toženke, da tožniki nimajo interesa nepremičnin prodati). Dodati je še, da so očitki v zvezi z (ne)lastništvom nepremičnin nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Toženka je sicer vložila pritožbo zgolj zoper sodbo (oz. njen obsodilni del), ne pa tudi zoper posebni sklep o stroških (za izdajo katerega, ločeno od odločitve o glavni stvari, sicer sodišče prve stopnje v skladu s 163. členom ZPP tudi ni imelo pravne podlage). Vendar pa je sodišče druge stopnje štelo, da toženka z vloženo pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških. Sklep o stroških ji je bil namreč ob vložitvi pritožbe že vročen, poleg tega je v pritožbenem predlogu med drugim predlagala tudi „posledično spremembo stroškovne odločitve“. Odločitev o razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe je tako narekovala tudi razveljavitev sicer v obliki posebnega sklepa izdane stroškovne odločitve, ki po naravi stvari deli usodo glavne stvari.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.