Jedro

Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa.

S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Izrek

Izpodbijana sodba v zvezi s plačilnim nalogom se spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi in stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

J1.Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilcu za prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izrekel globo v znesku 120,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke z možnostjo polovičnega plačila globe.

2.Po vložitvi zahteve za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahteva za sodno varstvo zavrne (točka I izreka), storilec pa mora plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v znesku 90,00 EUR (točka II izreka).

3.Storilec v uvodu pravočasne pritožbe navaja, da sodbo izpodbija iz vseh zakonsko in ustavno pravno upravičenih razlogov.

4.Višje sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti ugotavlja, da je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti, saj sta sodišče prve stopnje in pred tem tudi že prekrškovni organ materialno zmotno uporabila določbo 8. člena ZPrCP.

5.Določba 8. člena ZPrCP, na podlagi katere je bil storilcu izdan plačilni nalog, ureja odgovornost lastnika vozila in v prvem odstavku določa, da se, če je prekršek storjen zoper varnost cestnega prometa z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Če je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, pa se kaznuje za prekršek njihova odgovorna oseba (drugi odstavek 8. člena ZPrCP).

6.Iz podatkov v spisu, in sicer iz zahteve za posredovanje podatkov o vozniku s 15. 1. 2025 (list. št. 17), ki ga je prekrškovni organ posredoval pravni osebi A. d.o.o., izhaja, da je prekrškovni organ 14. 1. 2025 ob 8.43 uri na lokaciji B. cesta 151 iz smeri C. ulica v smeri D. ulica, kjer je hitrost omejena s prometnim znakom na 60 km/h, opravljal meritve hitrosti s samodejno merilno napravo za nadzor hitrosti znamke TraffiStar SR590, ki slikovno dokumentira prekrške, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je voznik, ki je upravljal vozilo znamke Citroen, reg. št. LJ, ni pa bil ustavljen in kontroliran, vozil s hitrostjo 77 km/h, kar ob upoštevanju varnostne razlike iz nepremične točke pomeni, da je vozil s hitrostjo najmanj 72 km/h in s tem prekoračil hitrost za 12 km/h; prekrškovni organ je z vpogledom v evidence ugotovil, da je lastnik ali uporabnik vozila reg. št. LJ, s katerim je bil storjen prekršek, A. d.o.o., zato je pravno osebo pozval, da v petih dneh od prejema zahteve posreduje podatke o vozniku. Lastnica motornega vozila pravna oseba A. d.o.o. je nato z dopisom s 16. 1. 2025 (list. št. 15), ki ga je posredovala prekrškovnemu organu (prekrškovni organ ga je prejel 21. 1. 2025), navedla, da kot dokaz pošilja fotokopijo testnega lista, iz katerega je razviden uporabnik vozila v času prekrška, to je E. E.; dopisu je bila priložena pogodba za izposojo testnega vozila s 14. 1. 2025, iz katere izhaja, da je E. E. vozilo reg. št. LJ prevzel 14. 1. 2025 ob 8.27 uri, vrnjeno pa je bilo 15. 1. 2025 ob 16.25 uri.

7.Prekrškovni organ je nato v plačilnem nalogu št. 2240-2113/2025-55217900 z 28. 1. 2025 navedel: (-) kršitelj E. E. je vozil osebni avtomobil Citroen, tip C4 X/100/ELEKT, reg. št. LJ, s katerim je bil 14. 1. 2025 ob 8.43 uri na B. cesti 151, iz smeri C. ulica v smeri D. cesta, kjer je hitrost omejena s prometnim znakom na 60 km/h, pri čemer mu je bila s samodejno merilno napravo za nadzor hitrosti izmerjena hitrost 77 km/h, kar ob upoštevanju varnostne razlike pomeni, da je vozil s hitrostjo najmanj 72 km/h in s tem prekoračil hitrosti za 12 km/h, s čimer je storil prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP; (-) prekrškovni organ je z vpogledom v evidence ugotovil, da je v uvodu navedeni kršitelj (torej E. E.) lastnik ali uporabnik vozila reg. št. LJ, s katerim je bil storjen prekršek.

8.Glede na navedeno je prekrškovni organ kršil določbe 8. člena ZPrCP, saj je plačilni nalog izdal storilcu E. E. kot lastniku ali imetniku pravice uporabe vozila reg. št. LJ, čeprav je vedel, da je lastnik vozila pravna oseba A. d.o.o. in ne E. E. Na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP lahko prekrškovni organ za prekršek kaznuje lastnika ali imetnika pravice uporabe vozila, s katerim je bil storjen prekršek (fizično osebo oziroma v primeru, ko je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je bil storjen prekršek, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, njihovo odgovorno osebo), le v primeru, če ne more ugotoviti, kdo je storilec prekrška zoper varnost cestnega prometa.

9.Na podlagi prvega odstavka 55. člena ZP-1 prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku. Navedena določba tako ureja izvedbo dokaznega postopka pred prekrškovnim organom, pri čemer je posebej poudarjena dolžnost prekrškovnega organa, da izvede postopek ugotavljanja odločilnih dejstev in dokazov, ki so potrebni za odločitev o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno. Pred izvedbo dokaznega postopka pa morajo biti kršitelju zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med njimi zlasti pravica, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih zadeve (22. člen Ustave RS; sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 37/2007 s 5. 6. 2008).

10.Glede na navedene določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora torej prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa. Glede na to, ko je torej prekrškovni organ v obravnavanem primeru imel podatke o dejanskem vozniku vozila v času storitve prekrška, bi mu moral z gotovostjo dokazati storitev prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP. Ker prekrškovni organ ni postopal skladno z navedenim, temveč je dejanskemu vozniku E. E. izdal plačilni nalog kot lastniku ali imetniku pravice uporabe vozila, s katerim je bil storjen prekršek, je kršil 8. člen ZPrCP.

11.10. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil (točka 7 obrazložitve); ugotovilo je, da storilec v svoji zahtevi za sodno varstvo za svoje trditve (pri čemer sodišče niti ne navede za katere trditve) ni predložil sodišču dokaza, in sicer pravno relevantnega razbremenilnega dokaza, da bi pri sodišču izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je historičnega dne in uro vozil predmetno vozilo (točka 8 obrazložitve); storilec ni podal nobenega pravno relevantnega dokaznega predloga, zato ga sodišče sploh ni moglo zavrniti niti mu ugoditi (točka 9 obrazložitve); nato pa je zaključilo, da je v skladu z 8. členom ZPrCP in glede na odločbi Ustavnega sodišča RS številki U-I-295/05-38 z 19. 6. 2008 in Up-3663/07-15 z 10. 9. 2009 teža dokaznega bremena na strani storilca in storilec v postopku ni uspel, ker za svoje trditve ni predložil pravno relevantnega razbremenilnega dokaza, s katerim bi pri sodišču izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je historičnega dne in uro storilec vozil lastno predmetno vozilo, s katerim je bil storjen očitan prekršek, na kraju dogodka (točka 10 obrazložitve).

12.11. Glede na navedeno je tudi sodišče prve stopnje kršilo materialne določbe 8. člena ZPrCP. Iz podatkov v spisu nedvomno in jasno izhaja, da storilec E. E. ni lastnik motornega vozila reg. št. LJ, s katerim je bil 14. 1. 2025 ob 8.43 uri na B. cesti 151 storjen prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, temveč je lastnica vozila pravna oseba A. d.o.o., zato za storilca E. E. domneva iz 8. člena ZPrCP ne velja. S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

13.12. Glede na navedeno sta prekrškovni organ in sodišče prve stopnje storilca E. E. spoznala za odgovornega za prekršek kot lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila (pri čemer je imetnik pravice uporabe vozila le tisti, ki je skladno z 28. členom Zakona o motornih vozilih kot imetnik pravice uporabe vozila vpisan v prometno dovoljenje, ni pa to oseba, ki vozi vozilo na podlagi pogodbe za izposojo testnega vozila, kot je v konkretnem primeru E. E. uporabljal vozilo v lasti A. d.o.o.), čeprav se za E. E. domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, na podlagi katere sta ga spoznala za odgovornega storitve prekrška, v konkretnem primeru ne more uporabiti kot podlaga odgovornosti za prekršek. Prekrškovni organ in sodišče prve stopnje sta tako materialno zmotno uporabila 8. člen ZPrCP in sta na storilca prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek.

14.13. Prekrškovni organ in sodišče prve stopnje bi morala izhajati iz domneve storilčeve nedolžnosti (7. člen ZP-1 in 27. člen Ustave RS) in odgovornost storilca za prekršek utemeljiti z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi z gotovostjo ugotovila, da je bil storilec voznik motornega vozila, reg. št. LJ, s katerim je bil 14. 1. 2025 ob 8.43 uri na B. cesti 151 storjen prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP.

15.14. Ker prekrškovni organ ni izhajal iz domneve nedolžnosti, ampak je izdal plačilni nalog (kot temeljno odločbo o prekršku v konkretni zadevi), s katerim je bil storilec spoznan za odgovornega za prekršek na podlagi materialno zmotne uporabe 8. člena ZPrCP, prvostopenjsko sodišče pa je z izpodbijano sodbo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in s tem potrdilo navedeno nepravilno odločitev prekrškovnega organa (da je storilec odgovoren za prekršek kot lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je bil storjen prekršek), je višje sodišče upoštevajoč načelo

in dubio pro reo

(v dvomu v korist obdolženca - storilca) na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 spremenilo izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom po uradni dolžnosti tako, da je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Posledično je odločilo še, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).

16.15. Ker je višje sodišče iz navedenega razloga ustavilo postopek o prekršku, se ni opredeljevalo do (ne)utemeljenosti storilčevih navedb v pritožbi.