23. 2. 2012

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude A. B., C., ki ga zastopa Marija Horvat, Orehova vas, na seji 23. februarja 2012

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 134/2009 z dne 21. 2. 2011 v zvezi z sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 500/2007 z dne 9. 12. 2008 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 17.c člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 107/06 − uradno prečiščeno besedilo) ter ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 2. člena Pravilnika o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja (Uradni list RS, št. 85/02, 45/04 in 56/07) in Organizacijskega predpisa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o vodenju evidence oseb, prijavljenih pri zavodu na podlagi drugih zakonov − delovnih invalidov, prejemniki denarnega nadomestila pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. CS 041 02 014 z dne 28. 10. 2002 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo pritožnikovemu tožbenemu zahtevku, vloženem na podlagi 26. člena Ustave, zoper toženi stranki (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) in Republika Slovenija) ter razsodilo, da sta dolžni pritožniku nerazdelno plačati 50.075,12 EUR nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 25. 5. 2004 dalje. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode in premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Višje sodišče je (po opravljeni glavni obravnavi) zavrnilo pritožnikovo pritožbo in ugodilo pritožbam toženih strank ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek in naložilo pritožniku plačilo stroškov postopka toženih strank. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Pritrdilo je stališču Višjega sodišča, da protipravnost ravnanja Zavoda in Republike Slovenije ni podana.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 2., 5., 22., 23. in 25. člena Ustave. Sodišči naj ne bi opredelili pravne podlage za stališče, da ni podana protipravnost ravnanja toženih strank, ker naj opustitev aktivnosti Zavoda ne bi bila izvršena namerno ali iz hude malomarnosti oziroma ker se je dejavnost Zavoda izvajala po običajni in ustaljeni metodi dela. Prav tako naj se ne bi opredelili do navedb o kršitvi njegove, z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije priznane, pravice do druge ustrezne zaposlitve oziroma dela; do trditev o protipravno naloženi obveznosti rezidenčne prisotnosti (in s tem zatrjevane kršitve pravice iz 32. člena Ustave); do trditev o posegu v njegovo osebnost in dostojanstvo (uradni zaznamki delavke Zavoda); ter do njegovih očitkov v zvezi z njegovo premestitvijo iz evidence brezposelnih oseb v evidenco oseb, vodenih na podlagi drugih zakonov. Odločitev sodišč naj bi bila arbitrarna, saj naj ne bi imela opore v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 − v nadaljevanju ZOR). Pri utemeljevanju tega očitka se pritožnik sklicuje tudi na sodbi Vrhovnega sodišča št. III Ips 56/98 z dne 17. 6. 1998 in št. II Ips 755/2005 z dne 6. 3. 2008, iz katerih naj bi izhajalo, da se 26. člen Ustave navezuje na 154. in 172. člen ZOR, torej ne le na 154. člen ZOR, kot izhaja iz izpodbijanih odločitev. Ker naj bi pri utemeljevanju svojega zahtevka pritožnik izhajal tudi iz navedene sodne prakse, naj bi svoj zahtevek utemeljil na ureditvi odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo tretji osebi povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom (170. do 172. člen ZOR). Sodišči naj temu ne bi sledili, še več, do teh trditev naj se ne bi opredelili. Sodišči naj bi tudi zmotno oziroma nepopolno opredelili dolžnosti Zavoda (v zvezi z zaposlovanjem brezposelnih, še posebej brezposelnih invalidov), tj. "običajne metode dela", kot naj bi jo poimenovali, kar pa naj bi bilo ključno pri presoji protipravnosti. V nasprotju z zakonodajo in navedeno sodno prakso naj bi bilo tudi povezovanje protipravnosti z obliko in stopnjo krivde. Prav tako naj po ZOR stopnja krivde ne bi bila merilo za obstoj protipravnosti oziroma odškodninske odgovornosti. Pritožnik meni tudi, da okoliščina, da je prvotožena stranka "delala" v težkih/težjih razmerah (veliko število brezposelnih, med katerimi je bilo precej invalidov), tožencev ne more razbremeniti odgovornosti. Sporno naj bi bilo tudi razlikovanje (Vrhovnega sodišča) med dejanskimi in pravnimi vprašanji. S tem naj bi se sodišče (posledično) izognilo tudi dolžnosti opredelitve do revizijskih navedb. Razlogi izpodbijanih sodb glede vprašanja protipravnosti oziroma krivde naj bi bili dvoumni, nejasni in nepravni. Napačna naj bi bila tudi odločitev v zvezi s pritožnikovo premestitvijo iz evidence brezposelnih oseb v evidenco oseb, vodenih na podlagi drugih zakonov. Takšna naj bi bila tudi presoja zatrjevanih posegov v njegovo osebnost in človeško dostojanstvo, storjenih z uradnimi zaznamki delavke Zavoda. Pritožnik zatrjuje tudi, da sta sodišči z navedeno odločitvijo odstopili od sodne prakse (sodbi št. III Ips 56/98 in št. II Ips 755/2005). Pritožnik izpodbija tudi odločitev Višjega sodišča o stroških. Višjemu sodišču očita kršitev 22. in 25. člena Ustave, ker je sámo odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in ga zato prikrajšalo za možnost pritožbe. Pritožnik je 25. 11. 2011 dopolnil ustavno pritožbo.

3.Ob ustavni pritožbi vlaga pritožnik tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti navedenih predpisov. Izpodbijana določba Zakona o zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB) naj bi kršila 32. člen Ustave, izpodbijani Pravilnik o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja (v nadaljevanju Pravilnik) naj bi bil v neskladju z ZZZPB ter 2., 14. in 34. členom ter in drugim odstavkom 120. člena Ustave. Izpodbijani organizacijski predpis naj bi bil v neskladju z ZZZPB.

4.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS), kot izhaja iz 1. točke izreka.

5.Izpodbijana ZZZPB in Pravilnik v času vložitve pobude nista več veljala. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi 47. člena ZUstS lahko presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti in nezakonitosti. Izpodbijana predpisa nista učinkovala neposredno. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007, Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87). Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih je tudi pogoj izčranosti takšnih pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči. Do teh trditev se morajo sodišča, ki so pri odločanju vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave), v skladu z 22. členom Ustave opredeliti ter jih bodisi argumentirano zavrniti ali pa, če se z njimi strinjajo, po 156. členu Ustave prekiniti postopek ter začeti postopek za oceno njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Pobudnik očitkov o protiustavnosti oziroma nezakonitosti določb ZZZPB oziroma Pravilnika v sodnem postopku ni uveljavljal. To pomeni, da teh očitkov po vsebini ni izčrpal. Zato ustavna pritožba, s katero utemeljuje pravovarstveno potrebo, v tem delu ni dopustna. To pomeni, da kljub vloženi ustavni pritožbi ne izkazuje pravovarstvene potrebe za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih predpisov. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).

6.Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno presojati ustavnost in zakonitost predpisov in drugih splošnih aktov. Izpodbijani organizacijski predpis Zavoda ni predpis ali splošni akt, za presojo katerega bi bilo Ustavno sodišče pristojno. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti navedenega akta zavrglo (2. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič Predsednik