Jedro

Ker je bil tožnici izrečen ukrep po 2. odstavku 73. člena ZUN, moral pa bi ji biti izrečen po 1. odstavku 73. člena ZUN, gre za očitno kršitev materialnega predpisa, zato je tožena stranka lahko odločila na podlagi 2. odstavka 244. člena ZUP/86, to je v škodo pritožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 573/98-9 z dne 3.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.2.1998. Z njo je tožena stranka odpravila odločbi Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota K. z dne 24.2.1997 in z dne 26.3.1997 (1. točka izreka) ter odločila, da mora tožnica v roku 60 dni po prejemu te odločbe odstraniti stanovanjski nadomestni objekt tlorisa 12,90 m x 7,40 m, na zemljišču parc. št. 35/1 k.o. G. (2. točka izreka), da po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN) veljajo za navedeni objekt prepovedi iz 76. c člena (3. točka izreka), da bo v primeru, če tožnica ne bo odstranila navedenega objekta, to opravilo pooblaščeno podjetje na njene stroške (4. točka izreka), da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka). Upravni organ prve stopnje je z odločbo z dne 24.2.1997 odločil, da mora tožnica zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja za stanovanjski nadomestni objekt v gradnji na parc. št. 35/1 k.o. G., da za navedeni nedovoljeni poseg v prostor veljajo prepovedi iz 76. c člena ZUN in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Z odločbo z dne 26.3.1997 pa je prvostopni organ odločil o tožničini pritožbi zoper odločbo z dne 24.2.1997 in sicer tako, da je pritožbi delno ugodil in ponovno odločil o posameznih prepovedih v zvezi z navedenim objektom po 76. c členu ZUN, v ostalem pa je pritožbo zavrnil. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da po 1. odstavku 73. člena ZUN odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če se gradi ali drugače posega v prostor, brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Po 2. odstavku 73. člena ZUN pa v primeru, da inšpektor ugotovi, da sanacija iz 1. odstavka 73. člena ZUN predstavlja poseg v prostor po določbah tega zakona, odredi zavezancu, da si pridobi zanj dovoljenje. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka ravnala pravilno, ker je obe prvostopni odločbi, ki sta bili izdani v nasprotju z določili ZUN, odpravila ter tožnici izrekla ukrep po 1. odstavku 73. člena ZUN. Ukrep po 2. odstavku 73. člena ZUN bi namreč prišel v poštev le v primeru, če bi pristojni organ ugotovil, da pomeni sanacija nedovoljenega posega v prostor takšen poseg v prostor, da je potrebno zanj pridobiti dovoljenje. Ker je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil v zadevi prekršen materialni zakon, je v skladu z 2. odstavkom 244. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86) odločbo prve stopnje lahko spremenila tudi v škodo tožnice. Organ druge stopnje ima namreč ob reševanju pritožbe možnost spremeniti odločbo prve stopnje tudi v škodo pritožnika iz razlogov, ki so določeni v 262., 265. in 266. členu (pravilno 263., 266 in 267) ZUP/86. Po 2. odstavku 262. (pravilno 263.) člena ZUP/86 je kot razlog za razveljavitev dokočne upravne odločbe po nadzorstveni pravici med drugim navedena tudi očitna kršitev materialnega zakona. Zato sodišče prve stopnje ne more slediti tožničinemu ugovoru o nedopustni spremembi odločbe v pritožbenem postopku v njeno škodo. Sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tudi tožničin ugovor o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica z vlogo z dne 2.9.1994 pristojnemu upravnemu organu priglasila, da namerava na obstoječi stanovanjski hiši izvršiti naslednja obnovitvena dela: zamenjavo strešne kritine, zamenjavo delov dotrajanega ostrešja, obnovo električne in vodovodne inštalacije in pleskanje notranjih prostorov. Nesporno pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica z izvedenimi gradbenimi deli bistveno presegla dela, ki jih je navedla v priglasitvi del, za kar bi si morala predhodno pridobiti lokacijsko dovoljenje v smislu 50. člena ZUN.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je napačna ugotovitev tožene stranke, ki ji je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da gre pri predmetnem objektu za novogradnjo. Z obnovo hiše je začela na podlagi odločbe o priglasitvi del z dne 5.9.1994. Pri izvedbi priglašenih del pa je zaradi dotrajanosti objekta prišlo do nenamernega rušenja. Zaradi tega je bilo treba pri obnovi podreti in na novo zgraditi nekatere stene. Hiša je bila tudi nekoliko skrajšana. To je naredila zaradi tega, ker so bili zidovi že delno porušeni in gnili. Kljub njenim navedbam pa tožena stranka ugotavlja, da gre za novogradnjo, zaradi česar je treba uporabiti 1. odstavek 73. člena ZUN, pri čemer pa za svojo ugotovitev le pavšalno navede, da to izhaja iz spisne dokumentacije, še zlasti iz fotografije objekta. Tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne navaja, zakaj sanacija ne predstavlja posega v prostor po določbah ZUN, temveč le ugotavlja, da ukrep po 2. odstavku 73. člena ne pride v poštev. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov, zaradi česar jo je treba odpraviti. V obravnavani zadevi tudi ne gre za očitno kršitev materialnega prava. Spor je nastal glede vprašanja, ali uporabiti 1. ali 2. odstavek 73. člena ZUN. Vprašanje, kateri odstavek je treba uporabiti, pa je odvisno od tega, ali sanacija po določbah ZUN predstavlja poseg v prostor ali ne predstavlja poseg v prostor. Po mnenju tožnice v obravnavanem primeru ne gre za takšen poseg, ki bi bil očitno v nasprotju z določbami ZUN, zato tudi ne gre za očitno kršitev določb materialnega prava po 2. odstavku 263. člena ZUP/86. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno zavrnilo tožničino tožbo in potrdilo odločbo tožene stranke. Z odločbo tožene stranke pa so bile tožnici kršene tudi njene temeljne ustavne pravice in sicer pravica do pravnega sredstva iz 25. člena in pravica do pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije. ZUP/86 v 2. odstavku 244. člena omogoča organu druge stopnje, da lahko ob reševanju pritožbe spremeni odločbo organa prve stopnje v škodo pritožnika, med drugim tudi iz razloga po 2. odstavku 263. člena ZUP. Takšna ureditev pa ne nudi učinkovitega pravnega varstva kot ga določa 25. člen Ustave RS. Po mnenju pritožnice je zato 2. odstavek 263. člena ZUP/86 v nasprotju z načelom pravne države. Glede na navedeno tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tako kot sodišče prve stopnje in tožena stranka, tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožnica izvedla poseg v prostor ne da bi si zanj pred tem pridobila ustrezno veljavno upravno dovoljenje. Prvostopni inšpekcijski organ bi zato moral, potem ko je ugotovil, da tožnica gradi nadomestni stanovanjski objekt, na istem mestu, kjer je prej stal star dotrajan stanovanjski objekt, ki pa je bil večjih tlorisnih dimenzij, tožnici izreči ukrep po 1. odstavku in ne po 2. odstavku 73. člena ZUN. Tožena stranka je zato na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku na prvi stopnji lahko odločila na podlagi 2. odstavka 244. člena ZUP/86, to je v škodo pritožnice, saj je bil v obravnavanem primeru očitno prekršen materialni zakon, to je določbe 1. odstavka 73. člena ZUN. Očitna kršitev materialnega predpisa pa je razlog iz 2. odstavka 263. člena ZUP/86, zaradi katerega je lahko tožena stranka spremenila odločbo urbanističnega inšpetorja in tožnici izrekla ukrep po 1. odstavku 73. člena ZUN in je svojo odločitev tudi pravilno obrazložila.

Pritožnici je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da določba 2. odstavka 73. člena ZUN ureja povsem drug primer, to je primer, ko je zaradi naloženega inšpekcijskega ukrepa potrebna sanacija in so prav zaradi te sanacije potrebna ustrezna dovoljenja. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno sanacijo, temveč, kot je bilo ugotovljeno s strani urbanističnega inšpektorja, je tožnica zgradila nadomestno stanovanjsko hišo, ne da bi pred tem pridobila lokacijsko dovoljenje.

Neutemeljen je tudi tožničin pritožbeni ugovor, da ji je bila z odločbo tožene stranke, ki je bila izdana na podlagi 2. odstavka 244. člena ZUP/86 kršena ustavna pravica do pravnega sredstva in načelo pravne države. Kot že navedeno je tožena stranka za svojo odločitev imela podlago v citiranih določbah ZUP/86. Odločitev, ki temelji na zakonu, pa tožničinih ustavnih pravic ne krši. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.