Jedro

Pravda, ki se za navadna sospornika konča z različnim uspehom, ima za posledico tudi povsem različno stroškovno odločbo za sospornika. Tisti, ki je v pravdi propadel, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Drugi, ki je v pravdi delno uspel, pa je upravičen do povračila stroškov glede na doseženi uspeh.

Izrek

Pritožba zoper odločbo o glavni stvari se zavrne in potrdi v tem delu sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper odločbo o stroških postopka se ugodi in r a z v e l j a v i stroškovna odločba ter v tem obsegu vrne zadeva v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati drugemu tožniku odškodnino v znesku 50.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.000,00 SIT od 3.4.1995 dalje, od zneska 40.000,00 SIT pa od 23.4.1999 dalje do plačila.

Zahtevek prvega tožnika in višji zahtevek drugega tožnika je kot neutemeljen zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

Zoper to sodbo je vložil pritožbo toženec iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, predvsem pa se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških. V utemeljitvi pritožbe opozarja, da tožnikoma ni uspelo dokazati, da bi bilo češnjevo drevo, zaradi katerega so se dogodki dejansko pripetili, tožnikova last oziroma last tožnikove žene, zato pritožnik meni, da bi sodišče moralo zaključiti, da je bilo tudi ravnanje prvotožnika in v posledici tega drugega tožnika popolnoma neprimerno in se v nobenem primeru ne bi moglo šteti kot nekakšna samopomoč.

Tožnika sta si očitno nezakonito lastila češnjevo drevo in sama povzročila škodno situacijo. Toženec je v obrambo svojih pravic pravilno reagiral. Na nasilen način proti njemu sta reagirala tožnika, zato toženec vztraja, da je vsa škoda nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožnikov, pri čemer toženec s svojim ravnanjem v smeri poškodbe drugega tožnika ni storil ničesar. Tudi odgovornost za napad psa sodišče ne bi smelo prevaliti na toženca. Do sedaj se niti ni dokazalo, čigav bi sploh naj bil pes. Res je bil pri hiši pes, vendar odškodninsko odgovornost zaradi napada psa je potrebno naperiti proti lastniku, tožnika pa nista nikoli zatrjevala, da je bil pes last toženca. V zvezi z vprašanjem dejanskega napada psa, je po mnenju pritožbe pomembna še odločba sodnika za prekrške, iz katere izhaja, da naj bi do poškodbe prišlo zaradi prerivanja in pretepanja, pri čemer naj bi se D.M. in I.S. ruvala z orodjem cepinom in s tem orodjem naj bi bil raztrgan delovni kombinezon drugega tožnika. Napad psa je zato povsem neverjeten. Toženčev pes je bil ves čas pri materi. Tega psa tudi nihče ni videl. Zato pritožnik vztraja, da je dejansko stanje v zvezi z napadom psa povsem nepravilno ugotovljeno.

Toženec pa se ne strinja še s stroškovno odločbo. Tudi če bi bila odločitev glede odškodnine pravilna, je dejstvo, da tožeča stranka z večino svojega zahtevka ni uspela. Merilo, ki ga je za odločitev o stroških postopka upoštevalo sodišče v izpodbijani sodbi, je nepravilno. Edino merilo po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je uspeh v pravdi. V konkretni zadevi pa je tožeča stranka uspela le z minimalnim delom svojega zahtevka, zato bi se tudi v izreku o stroških moralo to dejstvo upoštevati. Predlaga, da sodišče izrek o stroških uskladi z uspehom v pravdi za posamezno stranko.

Pritožba zoper odločbo o glavni stvari ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba zoper stroškovno odločbo.

Prvemu tožniku v tej odškodninski pravdi res ni uspelo dokazati, da je toženec posekal češnjevo drevo na parceli njegove žene. Zato je tudi bil njegov odškodninski zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrnjen. Glede škode, ki jo je v prepiru 3.4.1995 utrpel drugi tožnik, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za to škodo odškodnino odgovoren toženec. V dokaznem gradivu je imelo dovolj podlage za zanesljiv zaključek, da je tega dne drugega tožnika ugriznil na njegovem domačem dvorišču toženčev pes, ki je prišel s tožencem. Toženec v pritožbi prvič izraža pomisleke, da je to bil njegov pes. Zgolj s pomisleki pa ne more vzbuditi dvoma o tej okoliščini. Dejstvo, da se v odločbi sodnika o prekršku ugotavlja, da sta se drugi tožnik in toženec ruvala in pretepala, pri čemer naj bi drugi tožnik bil poškodovan, delovni kombinezon pa naj bi se mu raztrgal zaradi ruvanja s cepinom, tudi v ničemer ne omaja dokaznega sklepa prvostopnega sodišča, saj sodišče na odločbo sodnika za prekrške ni vezano. V civilnem postopku velja namreč načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Ali je šteti neko dejstvo za dokazano, odloči sodišče po zakonih logike, psihologije in splošnih življenjskih izkušnjah. Tako je odločilo tudi v tem primeru. Že iz dejstva, da je drugi tožnik po tem dogodku bil trikrat zaporedoma cepljen proti tetanusu, da je zdravniku takoj po dogodku povedal, da ga je ugriznil pes in da zdravnik poškodbe ni izključil kot posledice ugriza, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je do poškodbe prišlo ob takšnem poteku dogodka, kot ga je zatrjeval drugi tožnik. Ker je tožnik poškodbo utrpel zaradi ugriza toženčevega psa, pa so brez pomena za odločitev o odškodninski odgovornosti pritožbene navedbe o predhodnem prepiru med tožnikoma in tožencem v zvezi z neupravičeno odpeljanim deblom. Do škodnega dogodka je prišlo na tožnikovem terenu. Toženec je s seboj pripeljal, ko je prišel po deblo, psa. Trditve, da je njegovo ravnanje šteti kot dovoljeno samopomoč, niso resne. Tudi, če je prvi tožnik nezakonito odpeljal toženčevo deblo, ta okoliščina še ni dajala tožencu pravice, da sam ureja vrnitev, sploh pa ne na ta način, da je prišlo ob dogodku do prepira in zatem še poškodovanja drugega tožnika. Iz teh razlogov so pritožbene navedbe toženca v delu, kjer izpodbija odločbo o glavni stvari, neutemeljene in je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Pač pa pritožnik utemeljeno izpodbija stroškovno odločbo. Na aktivni strani sta v tej zadevi nastopala dva tožnika kot sospornika. Ker gre za navadno sosporništvo, je vsak od njiju v tej pravdi bil samostojna stranka (člen 200 ZPP). Njun uspeh je v končni pravdi bil različen, saj je bil tožbeni zahtevek prvega tožnika v celoti kot neutemeljen zavrnjen, tožbenemu zahtevku drugega tožnika pa je bilo delno ugodeno. Glede prvega tožnika bi zato moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka upoštevati določbo 1. odst. 154. člena ZPP, po kateri je stranka, ki v pravdi propade, dolžna drugi stranki povrniti pravdne stroške. Le glede drugega tožnika pride v poštev določba 2. odst. 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani odločbi zmotno uspeh obeh tožnikov obravnavalo skupaj, zato toženec utemeljeno takšno odločitev o stroških postopka izpodbija. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga moralo pritožbi zoper stroškovno odločbo ugoditi in v tem delu odločbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo v novo odločanje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo v skladu z 2. odst. 161. člena ZPP odločiti, da vsak od tožnikov odgovarja za del stroškov, ki se nanaša na njegov zahtevek, s katerim je uspel oziroma ni uspel.