Jedro

Sprejemnik ponudbe mora pogoje, na podlagi katerih uveljavlja svojo predkupno pravico, izpolnjevati že ob sprejemu ponudbe.

Odločba o statusu kmeta je ugotovitvena in učinkuje od tedaj, ko je nastalo pravno dejstvo, na katerega se nanaša, in ne šele od njene izdaje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-221/2009/2 z dne 8. 9. 2010 se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR, povečanem za 20% DDV, v 15 dneh od prejema sodbe.

Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi A.A. (v tem postopku stranka z interesom) in odpravilo odločbo Upravne enote Novo mesto št. 330-2870/2008-29 z dne 4. 11. 2009, s katero je bila odobrena prodajna pogodba, ki sta jo dne 23. 5. 2008 sklenila Občina Žužemberk kot prodajalka in B.B. kot kupec, za parc. št. 897/2 k.o. ... (1. točka izreka), zahtevo B.B. za odobritev prodajne pogodbe zavrnilo (2.točka izreka) in zavrnilo zahtevo B.B. za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi kot sporno izpostavlja vprašanje upoštevanja vrstnega reda pri nakupu kmetijskega zemljišča. Pojasnjuje, da mora v smislu določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) oseba, ki je sprejela ponudbo, že ob njenem sprejemu izpolnjevati pogoje po ZKZ, na podlagi katerih uveljavlja predkupno upravičenje. Zato bi prvostopenjski organ moral ugotoviti, ali je B.B., ki je sprejel ponudbo, tedaj izpolnjeval pogoje, ki so za kmeta določeni v 24. členu ZKZ. Imenovani je status kmeta dokazoval z odločbo Upravne enote Novo mesto št. 330-3417/2008-6 z dne 8. 7. 2008, iz katere (in iz drugih dokumentov) je razvidno, da obdeluje 13 a lastnih zemljišč, 15 a zemljišč, ki so v lasti matere, da ima na podlagi zakupne pogodbe z dne 10. 6. 2008 v zakupu 5 ha kmetijskih zemljišč in gozda, da mu je bil z odločbo Zavoda za gozdove Slovenije z dne 16. 6. 2008 odobren posek lesa na zakupljenih parc. št. 813, 815 in 817 k.o. ..., da je iz kmetijske dejavnosti ustvaril 24.975,75 EUR dohodka, od tega na račun hlodovine 21.824,00 EUR. Podatki, na katerih temelji odločba o statusu kmeta, dokazujejo, da je bil skoraj celoten dohodek ustvarjen po 16. 6. 2008, ko mu je bil odobren posek lesa na parcelah, ki jih je dobil v zakup šele 10. 6. 2008. Povsem jasno je, da na lastnih zemljiščih in na zemljiščih, last njegove mame, ki skupaj obsegajo 28 a, ni mogel iz kmetijske dejavnosti pridobiti pomembnega dela dohodka. V času sprejema ponudbe ni izpolnjeval pogojev iz 24. člena ZKZ, zato v tem času ni imel statusa kmeta. Na podlagi odločbe o statusa kmeta ni mogel uveljavljati predkupne pravice po določbi 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ kot drug kmet. Pritožniku (A.A.) je bil statusa kmeta priznan z odločbo Upravne enote Novo mesto št. 330-2703/20008 z dne 19. 5. 2008, iz katere je razvidno, da je bil že v času prejema ponudbe lastnik 17,5 ha velike kmetije, iz katere je pridobival tudi pomemben del dohodka, zato ga je šteti za predkupnega upravičenca. Ker pri sklenitvi pogodbe za parc. št. 897/2 k.o. ... ni bil upoštevan vrstni red predkupnih upravičencev, je drugostopenjski organ zavrnil zahtevo B.B. za odobritev prodajne pogodbe, sklenjen med njim in Občino Žužemberk. Zavrnil pa je pritožbene ugovore glede sprejema ponudbe za prodajo parc. št. 897/2 s strani B.B., ker je preveril, da je upravna enota prejela fotokopijo vročilnice z žigom Občine Žužemberk in podpisom prejemnika (datum prejema izjave o sprejemu ponudbe je 23. 4. 2008) 5. 8. 2008, 14. 7. 2008 pa je prejela s strani občine podpisano (23. 4. 2008) in žigosano povratnico z naslovom B.B. Tožeča stranka v tožbi, s katero izpodbija navedeno odločbo, meni, da je odločitev nezakonita, tudi če bi držalo stališče upravnega organa, da mora ponudnik, ki uveljavlja predkupno pravico kot kmet, izpolnjevati zakonske pogoje za kmeta že v času sprejema ponudbe. Iz odločbe o statusu kmeta, ki jo je A.A. predložil na naroku 4. 6. 2008, izhaja, da v času sprejema ponudbe ni predložil potrdila o statusu kmeta, takega statusa ni zatrjeval, v času sprejema ponudbe pa tudi ni imel statusa kmeta, ki bi ga izkazoval z ustrezno listino, ker je bila odločba izdana 19. 5. 2008. Pri odobritvi pravnega posla bi upravni organ moral upoštevati vrstni red iz 23. člena ZKZ, pogoje po tej določbi pa izpolnjuje tožeča stranka. Tožeča stranka navaja, da oba ponudnika ob sprejemu ponudbe nista imela statusa kmeta, zato upravni organ ne bi smel upoštevati statusa kmeta pri A.A.. Upoštevajoč, da imata oba ponudnika, ki sta status kmeta pridobila po prejemu ponudbe, enak pogoj, je prvostopenjski organ ob upoštevanju drugih pogojev po 23. členu ZKZ, pravni posel pravilno odobril. Glede samega statusa kmeta se tožeča stranka sklicuje na določbo četrte alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, v smislu katere bi zadoščala že njena izjava pri upravni enoti in ustrezna odločba niti ni bila potrebna. Dejstvo tudi je, da zemljišče, za katerega je bila sklenjena prodajna pogodba, sicer brez zakupne pogodbe, na podlagi ustnega dovoljenja, obdeluje. Na njem je uredila zelenjavni vrt in sadovnjak. Zatrjuje, da ima glede na 23. člen ZKZ višji vrstni red. Parc. št. 897/2 obdeluje že 10 let. Zemljišče je v neposredni bližini objektov in zemljišč, ki so v lasti njene matere, in jih tožeča stranka prav tako obdeluje. Obdeluje parc. št. 897/3 (v dopolnitvi tožbe tožeča stranka popravlja št. 897/32), ki jo od parc. št. 897/2 loči le pot. Enako pot loči parceli št. 897/2 in 111/1. Dejansko gre za povezana zemljišča, ki jih obdeluje. A.A., ki se sklicuje na odločbo o priznanju statusa kmeta z dne 19. 5. 2008, ni predložil dokaza, da z opravljanjem kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben vir sredstev za svoje preživljanje ali da mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, in tudi ne, da zemljišče obdeluje sam. Tožeča stranka pa vse to izkazuje, tudi z najemno pogodbo, sklenjeno z C.C. Ne drži, da ta pogodba nima posledic za ugotavljanje njenega statusa kmeta. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrne in da se potrdi prvostopenjska odločba. Zahteva tudi, da se priznajo stroški tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločiti in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedb tožeče stranke, da obdeluje zemljišče že 10 let. Tožeča stranka zemljišča ne obdeluje in ga nikoli ni obdelovala. Na svoje nepremičnine prihaja enkrat do dvakrat letno. V času sprejema ponudbe, za razliko od nje, ni izpolnjevala pogojev po 24. členu ZKZ in ni imela statusa kmeta, saj iz kmetijske dejavnosti ni pridobivala pomembnega dela dohodka.

V pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2011 tožeča stranka zavrača navedbe stranke z interesom. Navaja, da so parc. št. 897/2 uporabljali že njeni pravni predniki, sedaj pa jo ona in je parcelo tudi kultivirala. Ne drži, da se na nepremični nahaja zgolj enkrat do dvakrat letno. Tega stranka z interesom ne bi mogla vedeti, ker stanuje na drugem koncu naselja. Ponovno poudarja, da parc. št. 897/2 predstavlja s parcelami, ki jih že obdeluje, zaključeno celoto. Sklicuje se na lastninski list, iz katerega je razvidno, koliko zemljišč ima v lasti. Ta zemljišča obdeluje in iz tega pridobiva dohodek. Poleg tega pa ima še pogodbo o zakupu kmetijskega zemljišča za dodatnih 46.209 m2. Navaja, da v času sprejema ponudbe nobena stranka ni imela statusa kmeta. Tožeča stranka je tedaj sicer opravljala kmetijsko dejavnost, formalno pa statusa ni uredila, stranka z interesom pa je opravljala delo šoferja tovornjaka in je kot voznik tovornjaka v pokoju, ni pa se ukvarjala s kmetijsko dejavnostjo. Dejstvo, da je stranka z interesom v času sprejema ponudbe bila lastnica 17,5 ha velike kmetije, ne pomeni, da je izpolnjevala pogoje za status kmeta. Tožeča stranka se je ukvarjala s kmetijsko dejavnostjo in je bila tudi zavarovana kot kmet, stranka z interesom pa se s kmetijsko dejavnostjo ni ukvarjala. Torej je na strani tožeče stranke več pogojev za nakup kmetijskega zemljišča. Glede navedb, da na parcelo prihaja več kor enkrat do dvakrat letno, se tožeča stranka sklicuje tudi na potrdila o porabljeni električni energiji, porabi vode in na TV priključek.

V pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2011 stranka z interesom prereka navedbe tožeče stranke, da so že njeni predniki uporabljali parc. št. 897/2. To parcelo so vaščani Lazina šteli kot vaško dobro in so jo uporabljali vsi. Ko je postala last občine, je niso več uporabljali, niti urejali. Ta parcela poteka vzdolžno ob njeni parceli. Ponavlja svoje navedbe, da tožeča stranka v vasi Lazina nikoli ni živela, ni se ukvarjala s kmetijstvom, v času objave ponudbe oz. pred njo ni imela dovolj zemljišč za opravljanje kmetijske dejavnosti, ni imela niti potrebnega orodja za opravljanje te dejavnosti. V hiši, ki jo je kupila, ne stanuje. Po sprejemu ponudbe je sklenila zakupno pogodbo za določen čas in bo po poteku tega časa morala vrniti nepremičnine v stanju, kakršne so bile ob sklenitvi pogodbe. Stranka z interesom navaja, da ni res, da opravlja delo šoferja tovornjaka. Bila je voznik avtobusa, ko pa ni bila v službi, je ves čas delala na kmetiji, kar lahko dokaže npr. z odločbo Zavoda za gozdove o odobritvi poseka izbranih dreves, dovoljenji DURS, potrdili o plačilu pavšalnega zneska trošarine, potrdili o plačilu zborničnega prispevka, potrdili o plačilu NUSZ in pavšalnega letnega zneska za žganje. Te listine se nanašajo na leta 2006, 2007, 2008. 2009. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2011 navaja, da je bila parc. št. 897/2 vaško dobro le do konca druge svetovne vojne, nato je postala družbena lastnina, s katero je nazadnje razpolagal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je z D.D. sklenil leta 2005 zakupno pogodbo. Ko je parcela postala last Občine Žužemberk, je bila navedena zakupna pogodba odpovedana. V tem času pa je zemljišče že obdelovala tožeča stranka, ki je želela z Občino Žužemberk skleniti zakupno pogodbo, občina pa ji je zagotovila, da bo zemljišče odprodala in da bo imela možnost odkupa. Ves čas je občina štela, da ima tožeča stranka pravico do obdelave parc. št. 897/2. Prereka tudi navedbe stranke z interesom, da parc. št. 897/2 poteka vzdolž z njeno parcelo, saj je iz načrta geodetske uprave razvidno, da parc. št. 111/2, 111/1 ter 897/2 predstavljajo zaključeno celoto in jih v naravi loči le pot. To ne velja za parcelo stranke z interesom. Ugovarja, da stranka z interesom ni dokazala, da je pravočasno vložila vlogo za odkup parcele. Prereka tudi dokazno vrednost listin, na katere se je ta stranka sklicevala, ker niso bile izdane v času, ko je bila dana zahteva za odkup parcele oz. sprejem ponudbe. Bistvena razlika med obema sprejemnikoma ponudbe je, da je bila stranka z interesom redno zaposlena in tako tudi upokojena, tožeča stranka pa je bila zavarovana kot kmet in je tudi plačevala prispevke kot kmet iz opravljanja kmetijskih dejavnosti, kar je razvidno iz odločb DURS za leto 2008 in 2009. Tožba je utemeljena.

Med strankami je sporno, ali je upravni organ, ki je zavrnil odobritev prodajne pogodbe, sklenjene med tožnikom in Občino Žužemberk za parc. št. 897/2, pravilno upošteval vrstni red sprejemnikov ponudbe, tožnika in stranke z interesom, za nakup tega zemljišča. Po določbi drugega odstavka 19. člena ZKZ-UPB1 (Uradni list RS, št. 55/03) se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri (tudi), če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona (po tej določbi uveljavljajo predkupni upravičenci predkupno pravico po vrstnem redu: solastnik; kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; drug kmet; kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS; v drugem odstavku te določbe pa je zakonodajalec uredil konkurenco predkupnih upravičencev s statusom kmeta).

Kot izhaja iz predloženega upravnega spisa, sta tožnik in stranka z interesom predkupno pravico uveljavljala na podlagi statusa kmeta. Stranka z interesom je ta status dokazovala z odločbo z dne 19. 5. 2008, ki jo je v postopku odobritve pravnega posla predložila na naroku dne 4. 6. 2008, tožnik pa z odločbo z dne 8. 7. 2008. Stališče upravnega organa, da mora dejstvo, na katerega predkupni upravičenec opira predkupno pravico, obstajati ob sprejemu ponudbe, je po mnenju sodišča pravilno. Ker glede trenutka sklenitve pogodbe ZKZ nima posebnih določb, veljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika, da je pogodba sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen), torej takrat, ko ponudnik prejme izjavo kupca z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe. Upravna odobritev pogodbe (19. in 22. člen ZKZ) pomeni le, da je pogodba za kmetijsko zemljišče sklenjena pod odložnim pogojem te odobritve. Če predkupni upravičenec uveljavlja, da ima boljši vrstni red za nakup, je glede na navedeno jasno, da je dejstvo, na katerega vrstni red opira, moralo obstajati takrat, ko je sprejel ponudbo in je bila pogodba sklenjena.

Nima pa tožeča stranka prav, da mora predkupni upravičenec ob sprejemu ponudbe tudi že predložiti dokaz o dejstvu, na katerega opira predkupno pravico oziroma v izjavi o sprejemu ponudbe le-to uveljavljati (kolikor na to merijo njene navedbe, da stranka z interesom ob sprejemu ponudbe ni predložila potrdila o statusu kmeta, tega ni zatrjevala in dokazovala). To ji namreč z določbo 21. člena ZKZ (ta določa, da mora interesent za nakup dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo posreduje prodajalcu in upravni enoti) ni izrecno naloženo, ne izhaja pa niti iz drugih določb, ki urejajo predkupno pravico. Ker vrstni red upravičencev do nakupa kmetijskega zemljišča ugotavlja upravni organ v postopku odobritve pravnega posla, ki se začne z vlogo za odobritev (22. člen ZKZ), je po mnenju sodišča dejstva v zvezi s predkupno pravico treba dokazovati v tem postopku.

Odločba, s katero se določeni osebi prizna status kmeta, je po pravni naravi deklarativna odločba. Z njo se ugotavlja obstoj dejstva, ki za osebo, na katero se nanaša, vzpostavlja določeno pravno stanje. Zato deklarativna odločba praviloma pravno učinkuje od tedaj, ko je nastalo pravno relevantno dejstvo.

V skladu z navedenim stališčem je upravni organ presojal pravno učinkovanje odločbe z dne 8. 7. 2008, s katero je bil priznan status kmeta tožeči stranki. Iz navedene odločbe izhaja, da je bil tožeči stranki status kmeta priznan po 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri se za kmeta šteje fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Glede na že pojasnjeno (da morajo dejstva, na katerih temelji predkupna pravica, obstajati v času sprejema ponudbe), bi morala, da bi tožeča stranka v postopku odobritve prodajne pogodbe za parc. št. 897/2 upravičila svojo predkupno pravico na zatrjevanem statusu kmeta, za to relevantna dejstva obstajati takrat, ko je sprejela ponudbo za nakup te parcele. Ugotovitvi upravnega organa, da je skoraj celoten dohodek pridobila iz poseka lesa na parcelah, ki jih je dobila v zakup šele 10. 6. 2008, tožeča stranka ne ugovarja. Da je to po sprejemu ponudbe (23. 4. 2008), pa tudi tožeča stranka ne zanika. Zato je po presoji sodišča upravni organ pravilno presodil, da tožeča stranka z odločbo z dne 8. 7. 2008 o priznanju statusa kmeta ni izkazala na tem statusu zatrjevane predkupne pravice za parc. št. 897/2, saj ni izkazala, da je ob sprejemu ponudbe iz kmetijske dejavnosti pridobila pomemben del dohodka.

Kolikor se tožeča stranka tudi v sodnem postopku sklicuje na navedeno zakupno pogodbo in zatrjuje, da zakupljena zemljišča, poleg zemljišč, ki jih ima v lasti, obdeluje in iz tega vira pridobiva dohodek, ji sodišče odgovarja, da ji tega upravni organ ni prerekal, oziroma se do tega niti ni opredeljeval, saj je bil glede na predmet odločanja, tj. odobritev prodajne pogodbe za parc. št. 897/2, dolžan oceniti, ali je z odločbo o pridobitvi statusa kmeta z dne 8. 7. 2008 ta status izkazala v obdobju, ki je v postopku odobritve pogodbe pomemben. Po presoji sodišča je pravilno ocenil, da ni. Če naj bi tožeča stranka status kmeta imela na drugi podlagi (v tožbi navaja dejanski stan iz četrte alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ), pa sodišče ugotavlja, da v upravnem postopku tako statusa kmeta ni uveljavljala.

Odobritev pogodbe je upravni organ tožeči stranki odrekel, ker je ocenil, da je stranka z interesom izkazala status kmeta, kar pomeni, da je v vrstnem redu za nakup pred tožečo stranko, ki tega statusa ni izkazala. Pri tem se upravni organ sklicuje na odločbo z dne 19. 5. 2008, s katero je bil stranki z interesom priznan status kmeta in iz nje povzema, da je bila ta stranka že v času sprejema ponudbe lastnik 17,5 ha velike kmetije, iz katere je pridobivala pomemben del dohodka.

Sodišče ugotavlja, da je bila odločba z dne 19. 5. 2008 o priznanju statusa kmeta stranki z interesom izdana na podlagi 1. in 4. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ. Po 4. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti za opravljanje kmetijske dejavnosti. Če oseba dokazuje status kmeta z navedeno izjavo, pa se šteje, da ga izkazuje od takrat, kot takšno izjavo da. V konkretnem primeru naj bi stranka z interesom tako izjavo dala v postopku priznanja statusa kmeta, ki se je začel na njeno vlogo z dne 16. 5. 2008, kar pomeni, da naj bi jo dala po sprejemu ponudbe za nakup parc. št. 897/2 (izjava o sprejemu ponudbe oddana priporočeno 23. 4. 2008).

Ko je upravni organ v izpodbijani odločbi ocenjeval pravni učinek odločbe o priznanju statusa kmeta stranki z interesom v postopku odobritve pravnega posla, je štel, kot da bi bila ta odločba izdana na izpolnjenem dejanskem stanu iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZKZ (sodišče pripominja, da je v odločbi v višini dohodka upoštevan bodoči dohodek iz predvidenega poseka lesa). Ker pa sta kot pravna podlaga za priznanje statusa kmeta v tej odločbi navedeni 1. in 4. alinea prvega odstavka 24. člena ZKZ, bi se po mnenju sodišča moral konkretneje opredeliti, na podlagi katerih dejstev je ta stranka izpolnjevala pogoje za status kmeta, in ali jih je izpolnjevala v času sprejema pogodbe (kar bi moral preveriti z vpogledom v upravni spis v zadevi, v kateri se je odločalo o statusu kmeta), da bi tako lahko ugotovil, ali jo je bilo v tem času šteti za kmeta.

Brez konkretne ocene, kdaj so nastala dejstva, ki so pomembna za ugotovitev statusa kmeta, je dejansko stanje glede vprašanja, ali se je stranka z interesom v času sprejema ponudbe štela za kmeta, ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato upravni organ ni imel zadostne podlage za zaključek, da je stranka z interesom predkupni upravičenec za nakup parc. št. 897/2 v vrstnem redu pred tožečo stranko in zato pogodbe, ki jo je ta sklenila, ni mogoče odobriti.

Dejstvo, da naj bi bila stranka z interesom v vrstnem redu za nakup parc. št. 897/2 pred tožečo stranko, se je kot pomembno za odločitev postavilo šele pri izdaji izpodbijane odločbe. Tožeča stranka se je z dejstvom, da stranka z interesom uveljavlja predkupno pravico kot kmet in z izdajo odločbe o priznanju statusa kmeta sicer seznanila na naroku 4. 6. 2008, na katerem je izjavila, da bo tudi ona predložila tovrstno odločbo. Postopek se je tedaj zaključil z odločbo z dne 31. 7. 2008, s katero je bila odobritev pravnega posla, ki ga je sklenila, zavrnjena zaradi (tedaj ocenjenih) napak pri sprejemu ponudbe. Z odločbo z dne 4. 11. 2009 pa je bila pogodba odobrena, ker je upravni organ štel, da sta oba sprejemnika ponudbe kmeta, nobenemu pa kmetijska dejavnost ne pomeni edine in glavne dejavnosti ter sta glede predkupne pravice izenačena. To kaže, da tožeča stranka v upravnem postopku ni imela zadostne možnosti, da bi se izjavila o dejstvu, da ima stranka z interesom kot kmet predkupno upravičenje. Zato sodišče tožbene ugovore, s katerimi tožeča stranka izpodbija predkupno pravico stranke z interesom, ne šteje za nedopustne tožbene novote. Meni pa, da se mora do teh ugovorov najprej opredeliti upravni organ, saj predstavljajo bistvo obravnavane upravne zadeve, zato jih v tej sodbi ne presoja. Pred izdajo odločbe v ponovljenem postopku, v katerega sodišče zadevo vrača, naj upravni organ v smislu načela zaslišanja stranke tožeči stranki omogoči, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, ZUS-1), ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in ker v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) v višini 350 EUR, z zahtevanim DDV. Stroške mora tožeči stranki povrniti tožena stranka v roku 15 dni po prejemu te sodbe.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom pa je sodišče moralo zavrniti, ker ZUS-1 povrnitve stroškov tem strankam ne predvideva.