Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica ni dokazala, da je v novembru 2007 oddala toženi stranki naročilo za prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Neutemeljen je zato njen očitek, da je toženka z neizvedbo naročila kršila pogodbo. Ker tožnica ni dokazala protipravnosti toženkinega ravnanja oziroma enega od elementov odškodninskega pravnega razmerja, ni njene odškodninske odgovornosti.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 46.018,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj tožena stranka tožnici plača 11.271.918,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2007 dalje. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 70.775,76 EUR.
2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka pa naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Zmoten in v nasprotju ter izvedenimi dokazi je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala širšega obsega storitev od pogodbenih storitev. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala naročilo, da je potrebno prodati vse delnice, lahko v paketu ali pa delno, po 1.000, 2.000 oz. kolikor pač trg dopušča, tako da bodo naslednjič prodane vse delnice. Tega naročila pa banka nesporno ni izvedla iz razlogov, ki tožeči stranki niso znani. Prav tako je napačen zaključek, da tožeča stranka ni izkazala, da je bilo naročilo oddano ravno v času med 10. in 15. 11. 2007. Logično je, da se broker ni mogel natančno spomniti datuma, saj je zadeva časovno oddaljena, hkrati pa ni reševal le tožničine zadeve. Sodišče ni navedlo nobene okoliščine, zakaj glede tega ne verjame tožeči stranki, saj so izpovedbe tožeče stranke, K. in V., med seboj skladne. Zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi razlogovanje sodišča, da dejstvo, da naročilo ni bilo sprejeto, izhaja iz tega, ker naročilo ni razvidno iz bančnih evidenc in ker banka ni sproducirala pisne zavrnitve naročila. Priča V. je namreč pojasnil, da pri vrednostnih papirjih, ki so obremenjeni z zastavno pravico, naročila ni mogoče vnesti v informacijski sistem banke, ker program vnosa enostavno ne dovoli. Zaključek sodišča, da naročila ni, ker ni razvidno iz bančnega informacijskega sistema, ni pravilen in je absurden, saj ne upošteva dejstva, da v primeru, ko je papir obremenjen z zastavno pravico, kot je bilo to v konkretnem primeru, fizično ni mogoče vnesti naročila v sistem in da je to razlog, da ni sledi v informacijskem sistemu. Če naročilo ni bilo vneseno v računalniški sistem, tudi ne more biti njegove zavrnitve. Neresen je zaključek sodišča prve stopnje, da ne sledi izpovedi V. zaradi prijateljskih odnosov s K. V. izpoved je bila konsistentna in prepričljiva in ga je sodišče podrobno zaslišalo. Če bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo šteti, da je naročilo bilo oddano, kot je to navedla tožeča stranka in da je ostalo neizvedeno, kar s strani banke ni ustrezno. Sodišče tožnici pripisuje, da je bila neustrezno skrbna, ne upošteva pa, s kakšno dolžno skrbnostjo bi morala postopati banka, ki je strokovnjak, ki je opravljala zahtevne brokerske posle za tožnico. Tožeča stranka je pojasnila, da je banki zaupala, da je podpisala vse, kar ji je banka predložila. V tej luči je potrebno presojati dozavarovanje. Tožeča stranka vsebinsko ni želela, da se kredit podaljšuje z dozavarovanji, saj je banki izrazila voljo, da se delnice prodajo. Banka bi morala prodati delnice, kot je to napovedala s pozivom na dozavarovanje. Banka mora odgovarjati za škodo, ker z dolžno skrbnostjo ni pristopila k prodaj delnic, glede česar je imela tožničino naročilo. Odveč in nerelevantno je ugotavljanje, kaj bi morala in kaj bi lahko storila tožnica.
3. Tožena stranka je v obrazloženem odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožnica uveljavlja odškodninsko odgovornost toženke za kršitev pogodbe. Pogodbena odškodninska odgovornost je obligacijsko pravno razmerje, v katerem je pogodbena stranka, ki je prekršila svojo pogodbeno obveznost, dolžna povrniti drugi (pogodbi zvesti) stranki škodo, ki ji jo je s takšno kršitvijo povzročila, druga (pogodbi zvesta) pa je upravičena zahtevati povrnitev škode (2. odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so: protipravnost, ki se kaže v obliki kršitve pogodbene obveznosti, vzročna zveza med kršitvijo in nastalo škodo, škoda kot negativna posledica kršitve, ki nastane v sferi druge stranke in krivda kršitelja pogodbe (1. odstavek 131. člena OZ). Protipravnost ravnanja toženke naj bi bila po tožbenih trditvah v neizpolnitvi pogodbe o opravljanju storitev v zvezi z vrednostnimi papirji. Tožnica vtožuje škodo, ki je posledica neizvršitve njenega naročila za prodajo delnic L., ki naj bi ga po prvotnih tožbenih trditvah podala 4. 9. 2007 po tečaju 106,20 EUR za delnico, po spremenjenih dejanskih tožbenih trditvah pa med 10. in 15. 11. 2007 po tečaju 90,00 EUR za delnico. Toženka pa naj bi kršila tudi kreditne pogodbe na podlagi zastave vrednostnih papirjev, saj bi morala kot dober strokovnjak sama prodati delnice, ko je ugotovila, da je njihova vrednost začela padati. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je v novembru 2007 toženi stranki oddala naročilo za prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev, prav tako pa tudi ni dokazala, da tožena stranka ni ravnala v skladu s pričakovano skrbnostjo dobrega strokovnjaka pri izpolnjevanju kreditne pogodbe na podlagi zastave vrednostnih papirjev. Ker ni bilo toženkinega protipravnega ravnanja oziroma kršitve pogodbe, ni podlage za njeno odškodninsko odgovornost. 6. Tožnica je v tožbi navajala, da je s toženko sklenila kreditne pogodbe za nakup vrednostnih papirjev. Delnice je kupila z namenom ustvaritve dobička tako, da naložbo proda in iz ustvarjene razlike v ceni poplača kredit do tožene stranke. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 28. 6. 2006 sklenili Splošno pogodbo o opravljanju storitev v zvezi z vrednostnimi papirji. Pogodba zajema zgolj posredovanje pri nakupu in prodaji vrednostnih papirjev na domačem trgu ter pomožne storitve z vrednostnimi papirji. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba ne zajema tudi storitev gospodarjenja in svetovanja v zvezi z vrednostnimi papirji, kar jasno izhaja iz 1. člena omenjene pogodbe. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tako iz Splošnih pogojev opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji, ki so sestavni del omenjene pogodbe ter iz zakonskih določb (224. člen Zakona o trgu finančnih instrumentov, ZTFI) izhaja, da mora borznoposredniška družba (toženka) v primeru oddaje naročila posredovati stranki potrdilo o prejemu naročila najkasneje naslednji delovni dan po prejemu naročila. Enako pa ravna tudi v primeru spremembe oz. preklica naročila. Iz Splošnih pogojev poslovanja izhaja, da stranka lahko poda naročilo za nakup oziroma prodajo vrednostnih papirjev na sedežu banke in sicer osebno, telefonsko, po faksu, elektronski pošti ali pisno po pošti. Določeno je tudi bilo, da toženka telefonske pogovore na številkah, preko katerih sprejema naročila strank, snema z namenom zaščite interesov obeh pogodbenih strank. V primeru, če so stranke oddale naročilo po GSM liniji, je pooblaščeni delavec toženke (broker) stranko po stacionarnem telefonu poklical nazaj, da je potrdila naročilo preko telefona, takšno naročilo pa je bilo tudi vedno zabeleženo in se je vneslo v evidenco naročil. Naročila strank je toženka izvršila z vnosom ustrezne ponudbe oziroma povpraševanja v informatizirano bazo borznega informacijskega sistema. Omenjena pravila glede oddaje in sprejema naročil je tožnica s podpisom pogodbe sprejela in jih tudi poznala. Zaslišana je tudi potrdila prejem potrdil o prejemu naročil z, kot je navedla, dvodnevnim zamikom. Kot je razvidno iz posnetkov telefonskih razgovorov tožničinega pooblaščenca U. M. K. z delavcem toženke (brokerjem B. V.), je po teh pravilih tudi postopala. Kot izhaja iz enega od telefonskih pogovorov tožničinega pooblaščenca z V., je moralo biti naročilo natančno, tako z navedbo števila lotov, ki se naj prodajo, kot tudi z navedbo cene posamezne delnice, sicer je broker naročilo zavrnil. 7. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je toženka vodila evidenco vseh naročil tožnice. Iz te izhaja, da je bilo zadnje naročilo s strani tožnice dano konec avgusta leta 2007, prvo naslednje pa 15. 1. 2008. V vmesnem obdobju naročil ni bilo. Da je takšno naročilo v mesecu novembru 2007 bilo, je tožnica dokazovala z lastnim zaslišanjem, zaslišanjem svojega pooblaščenca U. M. K. in brokerja B. V. Prvostopenjsko sodišče je navedene dokaze pravilno ocenilo po metodološkem napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Priča B. V. je potrdil trditev tožnice, da je oddala naročilo za prodajo vseh delnic po GSM telefonu. Navedel je še, da naročila ni nikamor zavedel oziroma tega tudi ni mogel storiti, saj je bilo naročilo dano za prodajo zastavljenih delnic. Da bi ga lahko zavedel v informacijski sistem, bi moral zastavo prej sprostiti. Priča M. M. je navedel, da je naročilo možno sprejeti po tem, ko bančni skrbnik stranke na posebnem obrazcu sporoči KDD, naj delnice razbremenijo zastavne pravice. To potrditvah B. V. ni bilo narejeno, o čemer naj bi omenjena priča opravila poizvedbe pri drugi priči B., ki je bil direktor poslovalnice toženke iz N., kjer je bila tožnica komitentka. Vendar pa ta njegove izpovedbe ni potrdil. Tožnica tudi ne razpolaga z nobeno listino, ki bi izkazovala, da je toženka iz navedenega razloga odklonila sprejem naročila. Hkrati je bila njena izpoved, ko je bila zaslišana kot stranka, nasprotna V. Sama je namreč izpovedala, da je bila zastava umaknjena z delnic konec novembra, potem ko sta se s pooblaščencem K. obrnila na B. Tudi tožničin pooblaščenec U. M. K. je zaslišan izpovedal, „da jo je N. (tožnica) rešila, ker potem to ni bil več problem“. Ne drži torej pritožbena trditev o njihovi skladni izpovedi.
8. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče navedlo obširne razloge, zakaj priči V. ne verjame in na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Navedba prijateljskega odnosa med V. in pooblaščencem tožnice, ki ga pritožba zanika, je le eden od njih. Da sta omenjena prijateljevala, izhaja tako iz izpovedi tožnice, ko je bila zaslišana kot stranka, kot tudi V., pa tudi na tožničinih dejanskih navedbah (druga pripravljalna vloga, str. 9), končno pa tudi iz njunega posnetega telefonskega komuniciranja (omenjena se ves čas tikata). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da izpovedbe tožnice in prič glede poteka škodnega dogodka niso skladne, predvsem pa je na resničnostno vrednost njihovih izpovedb (gre za dokazna sredstva, ki so subjektivno pogojena) mogoče sklepati iz drugih znanih dejstev. Tako je neverjetno, da tožnica, ki je poznala način poslovanja oziroma postopek oddaje naročila, in ki ga je upoštevala pri oddaji naročila za prodajo 500, 1000, 2000 delnic L., ne bi upoštevala tudi pri naročilu za prodajo vseh (89.129 delnic L.). Neverjetno je tudi, da prav pri naročilu za prodajo vseh delnic, ne bi bilo upoštevano pravilo, da se v primeru naročila za prodajo delnic po GSM pokliče stranko po stacionarnem telefonu nazaj, naročilo potrdi in posname. Prav tako ni verjetno, da prav v tem primeru tožnica ne bi razpolagala s potrdilom o prejemu naročila(1) in da prav to naročilo ne bi bilo zavedeno v evidenco naročil. Tudi glede na trditve tožnice, da je bilo naročilo za prodajo vseh delnic podano večkrat(2), ni verjetno, da prav v nobenem od teh primerov, ne bi bil upoštevan navedeni postopek oddaje naročil in da si tožnica glede nobenega od teh naročil ne bi zagotovila nikakršne sledi bodisi listinske ali pa posnetka telefonskega pogovora. Tožničine trditve o njenem naročilu za prodajo delnic, ki so bile dane v zavarovanje njenih kreditov oziroma zastavljenih delnic, pa so tudi v nasprotju z njenim hkratnim ravnanjem, ko je navedena zavarovanja dopolnjevala, tudi z novimi zastavami delnic. Na podlagi teh (znanih) dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo trditvam tožnice o toženkini pogodbeni kršitvi, ker naj ne bi izvedla njenega naročila za prodajo vseh delnic L. 9. Formiranje sodbe sodišča o dejstvih oziroma o njihovi resničnosti je odvisna od uspešnosti njihovega dokazovanja. Nedokazanost dejstev pomeni, da ne obstoje (idem est non esse out non probari). Tožnica ni dokazala, da je v novembru 2007 oddala toženi stranki naročilo za prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Neutemeljen je zato njen očitek, da je toženka z neizvedbo naročila kršila pogodbo. Ker tožnica ni dokazala protipravnosti toženkinega ravnanja oziroma enega od elementov odškodninskega pravnega razmerja, ni njene odškodninske odgovornosti. Enako velja tudi glede očitka kršitve pogodbe, ker naj bi toženka odlašala s prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica potem, ko ji je toženka poslala zahtevo za dopolnitev zavarovanj, ker vrednost glavnice po kreditni pogodbi ni bila več v razmerju z vrednostjo zastavljenih delnic, z opozorilom da bo, v kolikor ne bo dopolnila zavarovanja, vnovčila zastavljene delnice, takoj zagotovila dodatna zavarovanja. Samo ravnanje tožnice je torej preprečevalo toženkino prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Tudi če takšnega ravnanja tožnice ne bi bilo, pa je imela ves čas možnost, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, zahtevati predčasno prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev v skladu z določbo prvega odstavka 162. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).
10. Glede na navedeno je pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljen. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
11. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka na povrnitev stroškov pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo strošek sestave odgovora na pritožbo (tar. št. 3210 Odvetniške tarife) z DDV, v skupnem znesku 46.018,40 EUR, ne pa tudi strošek sodne takse za odgovor na pritožbo, saj njenega plačila ni izkazala.
(1) Tožnica je sicer izpovedala, da ga je verjetno dobila, vendar pa tega ni izkazala.
(2) Prodajni tečaj delnic je bil vse do 20. 12. 2007 nad 90,00 EUR.